komentar

Da imamo pravico do pitne vode zapisano v ustavi, se lepo in plemenito sliši. A krajani nekaj vasi iz okolice Ilirske Bistrice lahko ob tem le skomignejo z rameni, vključijo štedilnik in pristavijo velik lonec vode. Tako počnejo že več kot dve leti, odkar so v vodnem viru našli parazite. In to v javnem vodovodu v vodi, ki jo - kljub temu da si z njo ne smejo niti umivati zob - plačujejo po polni ceni.

Ob pogovorih o pitni vodi skomignejo tudi krajani nekaterih vasi v Brkinih. Lokalne vodne vire imajo, a vode iz njih ne pijejo, ker je dobršen del leta motna. Ramena pa se jim povesijo, ko seštejejo, da so za pitno vodo za štiričlansko družino - če je vsak spil en liter vode na dan - v enem letu zapravili več kot 600 evrov. Pri tem pa pazili, da je niso polivali.

Je pa bilo politih nekaj Brkincev, ki so želeli zgraditi hiše. Na upravni enoti so jim rekli, da gradbenega dovoljenja ne bo, dokler hiša ne bo imela zagotovljenega priključka na javni vodovod ali vsaj nekoga, ki bo skladno z vsemi pravilniki skrbel za vodo iz lokalnega vira. Težavo je na koncu rešila hrpeljsko-kozinska občina, ki bo prevzela vaški vodovod, a zaplet kaže, da mora voda od zapisanega v ustavi do vsaj na pol polnega kozarca preteči še kako dolgo pot.

Ta kozarec pa je lahko tudi na pol prazen, predvsem v krajih z vodnimi zbiralniki, ki so jih domačini z lastnimi krampi povezali s pipami. Tam so namreč tudi takšni, ki za vodo ne bi plačevali, sploh če ta pride iz javnega vodovoda in smrdi po kloru, pravijo. Sami so se očitno navadili, da pijejo vodo v različnih odtenkih rjave, a kaj ponudijo obiskovalcem in otrokom?

Da zagotovijo neoporečno vodo za vse, bi morala biti prva skrb vseh - tako vaških in krajevnih skupnosti kot občin in države. Pravica do pitne vode, zapisana v ustavi, jih k temu resda ne zavezuje, gradnja napeljav in vzdrževanje vodovodov v majhnih krajih pa je zelo draga.

A zdravje je še dražje, življenje pa neprecenljivo.


Preberite še


Najbolj brano