Nisi prva, nisi zadnja

Tretjega februarja bo minilo pet let od smrti Danila Kocjančiča, glasbenika z največ hiti v zgodovini domače popularne glasbe, podpisnika uspešnic, ki gredo zlahka v uho in se tam hitro udomačijo. In zato ni nič presenetljivega, da so ga te uspešnice krepko preživele.

Danilo, pevec, kitarist, skladatelj, član bendov Kameleoni, Boomerang, Labirint, Prizma, Bazar, Halo in Danilo Kocjančič & Friends, bi bil zagotovo zelo vesel posthumnega albuma, ki mu bo sledil izjemni koncertni dogodek na koprski Bonifiki. O tem in še marsičem sva se pogovarjala z Jadranom Ogrinom, ki ga z Danilom ni vezalo samo prijateljstvo. Skupaj z njim je tudi glasbeno rasel ...

“Res je. Z Danilom sva se spoznala leta 1964 in od takrat so se najine glasbene poti večkrat prepletale. Spoznal sem ga na nastopu v koprskem gledališču, ki sta ga imela skupaj z Marijanom Malikovičem. Po nastopu sva se srečala, začela pogovarjati in takoj je med nama nastala prav posebna glasbena kemija, nekaj naju je neverjetno zbližalo in združilo. Jaz sem bolj tih, miren po značaju, povsem drugačen, kot je bil Danilo. Verjeli ali ne, tudi to naju je zbližalo in postala sva prijatelja in del legendarne skupine Kameleoni. Kasneje nekaj let nisem igral z njim, sva se pa družila skoraj vsak dan in seveda vedno govorila o glasbi. On je nadaljeval v glasbenem svetu, tudi jaz ne bi mogel živeti brez glasbe, vendar sem se posvetil producentstvu v svojem studiu Jork v Dekanih, kjer je tudi nastalo veliko nosilcev zvokov njegovih skupin. Ponovno sem zaigral z njim pri projektu Danilo Kocjančič & Friends. Vrnili smo se k avtorskim koncertom in bolj rockerskim priredbam Danilovih največjih uspešnic iz vseh obdobij. Skladbe so tako dobile nov sijaj in privlačnost. Nastal je zelo kakovosten in odmeven album, vendar sva z njegovo izdajo imela velike težave. Neuspešno sva ga ponujala Kasetni produkciji ZKP Ljubljana. Z velikim zadovoljstvom pa so ga sprejeli v založbi Obzorja Helidon. No, kasneje se je pokazalo, da je odgovornim na Kasetni bilo žal. Kasneje so brez obotavljanja izdali dva albuma skupine Halo, v kateri sem sodeloval. Sicer pa sva si bila zelo blizu tudi poslovno, tudi takrat, ko nisem igral z njegovimi skupinami. Pri njegovih projektih sem vedno sodeloval kot producent, do njegove prezgodnje smrti.”

> Jadran, kdaj in zakaj ste se odločili ponovno oživeti glasbeno skupino Danilo Kocjančič & Friend - DKF, ki ste ji posvetili tudi facebook stran?

“Danilo je s skupino DKF hotel na svoj način podati svojo glasbo. Mislim, da je to za avtorja prava odločitev. Pripravljal je material za drugo zgoščenko, ko je podlegel hudi bolezni. Prijatelji - člani te skupine v času koncertiranja z Danilom, Matjaž Sterže, Ladi Mljač, Zdenko Cotič, Mitja Stropnik in jaz, smo se dogovorili in sklenili zaključiti snemanje studijskega albuma. To je trajalo nekaj let, vendar nam je to uspelo in sklenili smo, da s tem delom na naš način počastimo - z glasbo, njegovo peto obletnico smrti!”

> Posthumna plošča bo vsebovala tudi že nekaj posnetih skladb z Danilom, ali ne?

“Danilo je na plošči prisoten v petih skladbah. Zapel je solistično Moja Jana ne pada, v skladbi Nisi prva, nisi zadnja poje skupaj z Ladijem, prav tako si z Ladijem delita vlogi v pesmi Daj daj daj. Skladbi Alojzija in Bermudski trikotnik je zapel Ladi. Vse popevke je aranžiral Matjaž Sterže, ki je tudi prevzel 'vlogo' obljube in zadolžitve, da projekt pripeljemo do konca, ga zaključimo tako, kot je Danilo želel. Posneli smo nosilno skladbo projekta Nisi prva, nisi zadnja, v akustični verziji z gostjo Tinkaro Kovač. Svoje je še dodal Danilov sin Valentino Kanzyani z remiksom popevke Daj daj daj…”

> Kje ste studijski album posneli ?

“Album je Danilo začel snemati v studiu Parametrik pri Gabru Radojeviču. Tam je posnel dve popevki. Vse ostale pa smo posneli v studiu Jork v Dekanih, Valentino Kanzyani pa je poslal že posneti remix popevke Daj, daj, daj.”

> Posthumno zgoščenko Nisi prva, nisi zadnja boste predstavili občinstvu 3. februarja v koprski Areni Bonifika …

“Res je. Na koncertu bomo predstavili novo zgoščenko in seveda njegove največje uspešnice s pomočjo številnih kolegov, kot so Slavko Ivančić, Tulio Furlanić, Tinkara Kovač, Janez Bončina, Tomaž Domicelj, Klapa Solinar, Neisha, Rudi Bučar, Matjaž Jelen, Mef, Valentino Kanzyani in še drugi gostje. Vsega še ne morem izdati. Mislim, da smo mu dolžni vse to. Danilo je eden izmed stebrov slovenske zabavne glasbe, odkril je številne slovenske izvajalce in tudi Draga Misleja Mefa, denimo, kot tekstopisca.”

> > Tulio Furlanič je nekoč dejal, da je Danilo imel neverjetno uho za melodijo in refren.

“Danilo je imel izreden talent za pisanje dobrih melodij. Bil je neverjeten! On in njegova kitara, res neverjeten! Z Mefom je bil na takšni valovni dolžini, da ga je le poklical in mu dejal, da potrebuje tekst. Mef ga je poslal in on ga je takoj nato uglasbil … ali pa je imel melodijo že pripravljeno! In verjeli ali ne, leta 1976 Mef sploh ni hotel slišati o tem, da bi napisal tekst za popevko, ki ga je potreboval za prvi singl skupine Prizma. Mislim, da Danilo z drugim tekstopiscem sploh ne bi mogel ustvarjati. Bila sta prava glasbena brata.”

> Kaj menite o oceni Franka Hmeljaka, da sta Danilo Kocjančič in Drago Mislej Mef avtorja tretje najboljše slovenske popevke vseh časov. Na prvem mestu naj bi bila skladba Poletna noč, na drugem Dan ljubezni , na tretjem pa njuna Amerika …

“Danilo je podpisal kar nekaj skladb, ki so danes že zimzelene uspešnice, so del našega vsakdanjika. Ne bi si upal sestaviti kakršnekoli lestvice. Vsaka njegova uspešnica je nastala v določenem obdobju in ima velik pomen za to obdobje. Bistveno je, da so njegove popevke še danes aktualne, da še danes ugajajo.”

> Danilo, ki so ga zaradi glasbe suspendirali na koprski gimnaziji, je postal z leti avtor številnih popevk, ki so zmagovale na mnogih festivalih. Bil je tudi nagrajen za dosežke na področju glasbenega ustvarjanja in ne smemo pozabiti, da je s teboj in ostalimi člani skupine Kameleoni Koper spremenil v jugoslovanski Liverpool, v hipijevskih časih pa, kakor je zapisal Franko Hmeljak v monografiji Kameleoni 1965 - 1995 , še v jugoslovansko Kalifornijo.

“ Vse to je res! Res pa je tudi, da nam niso ne v mestu Koper in še manj v Sloveniji priznali teh zaslug. Kakšno prepoznavnost smo prinesli našemu mestu in naši domovini! Povsem drugače je v nekdanjih republikah bivše skupne domovine. Tam so nam priznali naš glasbeni prispevek in še danes imamo v teh republikah v glasbenem svetu mesto, ki smo si ga zaslužili in si ga zaslužimo. Počaščen sem, da nas vabijo v televizijske oddaje in na festivale in nam s spoštovanjem prisluhnejo. Tam res sodimo med mitične glasbenike. In verjemite, da si po tolikih letih trdega dela na glasbenem področju to zaslužimo. Zakaj ni tako v Kopru in v domovini, pa ne vemo! Danilova smrt pred petimi leti nas je zelo prizadela, vendar nam je v nekem smislu odprla oči. Ugotovili smo, da smo za nekatere še vedno zelo cenjeni glasbeniki, kar ponovno vrača adrenalin, da nadaljujemo na naši glasbeni poti, predvsem avtorski.”

> Njegova družina je zagotovo podprla in pomagala pri vašem projektu?

“V zadnjem obdobju svojega življenja se je Danilo družil predvsem z nami. Pri projektu je sodeloval samo njegov sin Valentino.”

> Jadran, zadnja misel o Danilu Kocjančiču …

“Danilo ostaja to kar je bil: mojster za organizacijo glasbenih skupin, odkrivanje novih talentov, odličen avtor, prisrčen in hudomušen prijatelj. Bil je vedno dobre volje, tudi v hudih časih svoje bolezni. Danila zelo pogrešamo! Ostalo nam je njegovo delo - glasba. In to kakšna glasba! Prepoznavna glasba Danila Kocjančiča!”

---