Načeta legitimnost

Pričakovano je bilo, da bo dogovor s posameznimi skupinami znotraj javnega sektorja, predvsem z zdravniki, sprožil val stavkovnih zahtev tudi v drugih sindikatih, ki se sklicujejo na “porušena razmerja”. In temu, da ustreznih razmerij med zaposlenimi v javnem sektorju ni, je seveda težko oporekati.

Pomislimo samo na najslabše plačane ali pa na velike razlike v plačah med tistimi, s katerimi imamo državljani neposreden stik, in tistimi, za katere ne vemo niti, da obstajajo, kaj šele, kaj za (pre)visoko plačo počnejo. Pa tudi na precejšnja nesorazmerja znotraj posameznih poklicnih skupin.

Težko je torej tistim v javnem sektorju, ki bi si to zaslužili, odrekati pravico do višje plače. A ob vseh javnosektorskih anomalijah, vključno s celo serijo raznoraznih direktoratov, služb, uradov, komisij ..., ki imajo vsaka svojega direktorja, tajnico in fikus, bi se bilo reševanja težav treba lotiti radikalneje, za kar pa politične volje seveda ni.

Iz gospodarstva prihajajo očitki, da je število zaposlenih v javnem sektorju zraslo. Povišanje gre tudi na račun zaposlitev, ki jih potrebujemo, a tudi na račun preslabe učinkovitosti. Zrasla je tudi razlika v povprečni bruto plači, kar je povezano tudi z na splošno višjo stopnjo izobrazbe v javnem sektorju, a ni nujno, da je temu primeren tudi učinek. In zaostajanje produktivnosti v javnem sektorju, ki je torej nesorazmerna z rastjo plač, temu ne govori v prid.

Primerjava z zasebnim sektorjem, ki, kot mnogi pozabljajo, plačuje javni sektor, zato načenja legitimnost stavkovnih zahtev. Nevzdržno in tudi krivično je namreč, da javni sektor zahteva odpravo varčevalnih ukrepov, ker krize ni več, pa čeprav je bremena krize nosil v bistveno manjši meri kot gospodarstvo, davčne razbremenitve podjetij pa ni. Namesto dviga plač javnim uslužbencem naj zato vlada raje, kot pozivajo v gospodarstvu, dodatno razbremeni stroške dela vseh zaposlenih. Tako bi vsi dobili “neto” več.

---

---