Strast, slava, čast in še kri

Ti skrivnostni moj cvet, Duša je od tebe bolna, Vihar, Ob Kvarneru, Z vlakom, Duma, Žebljarska, Ciciban - Cicifuj so le nekatere med pesmimi, po katerih slovi naš največji pesnik po Prešernu. Danes mineva 140 let od rojstva Otona Župančiča, pesnika, prevajalca, dramatika, dramaturga, tistega, ki je znal zapeti po ljudsko in ubrano z modernim svetom.

Oton Župančič (1878-1949) si je kot edini med glavnimi predstavniki naše moderne ustvaril družino.
Oton Župančič (1878-1949) si je kot edini med glavnimi predstavniki naše moderne ustvaril družino.  

VINICA, LJUBLJANA, KOPER > Slovesno bo danes kajpada zlasti v Vinici, kjer bodo popoldne predstavili slikanico Hvala ti, Oton Župančič!, pri kateri sta moči združila kustosinja iz Belokranjskega muzeja Metlika Alenka Misja in ilustrator Matija Cipurić.

Pesnik se je tam, na jugu Bele krajine, pred 140 leti rodil Ani Malič, po rodu Hrvatici, in Francu Župančiču iz Dolenjskih Toplic, malemu trgovcu in gostilničarju. Družina se je že naslednje leto preselila v Dragatuš, po zadolžitvi in prodaji posesti pa leta 1891 v Ljubljano.

Geslo

Kuj me, življenje, kuj!

Če sem kremen, se raziskrim,

če jeklo, bom pel,

če steklo - naj se zdrobim.

iz zbirke Samogovori (1908)

Kot gimnazijec se je Oton Župančič pridružil krogu Janeza Evangelista Kreka, zatem pa Zadrugi, kjer se je seznanil z Ivanom Cankarjem, Dragotinom Kettejem in Josipom Murnom - s slednjim se je najbolje ujel, vsi štirje pa so postali stebri slovenske moderne.

Po maturi je Župančič na Dunaju začel študirati zgodovino in zemljepis, a so ga bolj privlačili moderni umetnostni tokovi: dekadenca, impresionizem, simbolizem. Nanje je oprl svojo pesem, ki je z drugo nogo stala globoko v ljudskem pesništvu. Leta 1899 je izdal prvo pesniško zbirko Čaša opojnosti, a je pozneje ni cenil. “Zato bi jo uničil, ko bi bila moja last, pa ni več,” je leta 1911 pripovedoval Izidorju Cankarju za Obiske, niz intervjujev z domačimi umetniki. “Meni je poezija izliv neke napetosti v človeku,” je pojasnjeval ob kavi, čaju in cigaretah. “Ta izliv je tem bolj krepak, tem bolj v zvezi z življenjem, tem več globin in več širin obseva, s čim večjo intenzivnostjo je poet gledal svet in čim intenzivneje je živel z umom, voljo in strastmi. Poezija je neka pot do samega sebe in do človeka, neko živo gibanje proti stvarem in središču vsega, približevanje centru. V stvarjenju se človek bliža Bogu. To stvarjenje je slepo, a bolj bistrogledo kot ves intelekt. Takrat čutim, da ni ničesar okrog mene kot neka moč in žarenje na vse strani. Svet je takrat kot velikanska klaviatura, in če pritisneš in vprašaš: Si tukaj? - ti odgovori v zvoku duh: Sem. Čim večji je umetnik, tem obsežnejša je klaviatura, in če bi bil popoln, bi mu pel ves svet. Laž pa je tisto, če človek v trenutkih, ko ni v njem sile, hoče markirati to veličino. To je verzificiranje, hinavščina, umetnost je pa resnica sama.”

Nima fantek kapice,

kapica ima fantička;

prišle hude sapice,

niso vzele kapice,

vzele so fantička.

iz knjige Sto ugank (1915)

Tedaj je za sabo poleg prvenca imel že tudi bolj zreli zbirki Čez plan (1904) in Samogovori (1908), sledili sta še V zarje Vidove (1920), Zimzelen pod snegom (1945), ob njih pa sijejo še otroške: Pisanice (1900), Lahkih nog naokrog (1913), Sto ugank (1915) in Ciciban in še kaj (1915). Pesnikov duhovni in slogovni razvoj je šel skozi več obdobij, od strastne, čutne, mistične novoromantične poezije, ljubezenske, posvečene muzi Berti Vajdič, do vitalistične, refleksivne, domoljubne, slavilne, priložnostne, seveda tudi otroške s slovitimi Mehurčki, Cicibanom in ugankami. Ustvarjalne etape si smiselno sledijo, tako da je Župančičev opus med najbolj zaokroženimi pri nas, ugotavlja literarni zgodovinar Janko Kos. Župančičev biograf Joža Mahnič je že nekaj let po pesnikovi smrti kot “evropsko kvalitetno” pri njem ocenil oblikovalno silo - to so “adekvatnost in niansiranost izraza, sugestivnost metaforičnih zvez, ritmična razgibanost in muzikalno bogastvo verza”. Poudaril je, da pri naštetem “Župančiča med Slovenci doslej nihče ni dosegel in ga verjetno tudi ne bo, ker bi stopnjevanje njegove oblikovalne sile pomenilo že prehod v goli formalistični artizem”.

Poznal je svoj dolg

Kot domači učitelj je Oton Župančič služboval v Nemčiji, zatem je postal dramaturg Dramatičnega društva v Ljubljani in na odpor naletel z ukinjanjem elkanja - hodil, bral, nosil so dotlej izgovarjali, kakor je zapisano, z l-jem na koncu.

Po Aškerčevi smrti je leta 1913 prevzel službo mestnega arhivarja in se poročil z Ani Kessler. Med prvo svetovno vojno so ga razglasili za nesposobnega bojevanja. Urejal je revijo Slovan in zatem Ljubljanski zvon, v začetku sezone 1920/21 pa se je zaposlil v Narodnem gledališču, kjer je bil najprej dramaturg in tajnik, pozneje upravnik. Veliko je prevajal iz angleščine in francoščine, najbolj vneto Shakespeara - in njegove žive prepesnitve so med gledališkimi ustvarjalci še danes priljubljene. Pod Shakespearovim vplivom je leta 1924 napisal tudi dramo Veronika Deseniška.

Slovel je kot največji živeči slovenski pesnik, užival je časti in opravljal pomembne funkcije. Med drugo svetovno vojno je sodeloval z OF in pod psevdonimom dr. Anton Pesnik objavljal v ciklostilnem partizanskem tisku - že leta 1941 pesem Veš, poet, svoj dolg. Naslednje leto je zaradi astme moral v bolnišnico in sanatorij. Zavrnil je podpis protestnega pisma zoper komuniste, zato so njegovega sina Marka odpeljali v internacijo. Maja 1945 je osvoboditelje ob prihodu v Ljubljano pozdravil z balkona univerze na Kongresnem trgu.

Najdlje, v letih 1916-1945, je z družino živel na Dalmatinovi ulici, ob križišču nasproti kavarne Evropa, po vojni pa v bloku na Nunski, zdaj Valvasorjevi ulici 10, tik ob današnjem Cankarjevem domu. Zanimivo, v isti stavbi je stanoval tudi Edvard Kocbek in krajši čas Ciril Kosmač. In tam je Župančič 11. junija 1949 umrl.

Še ga zlorabljajo

Njegov rod je segel tudi na Primorsko - med pesnikovimi potomci sta vnuk Matej Župančič, arheolog, ki se je leta 1975 priselil k morju in se zaposlil v Pokrajinskem muzeju Koper ter do lani predsedoval humanističnemu društvu Histria, pa tudi njegov sin in pesnikov pravnuk, kajakaš Jernej Župančič Regent.

Z Matejevim rojstvom leta 1943 je Oton Župančič postal dedek in napisal pesem Prihod (Pavli v spomin na sectio caesarea), posvečeno snahi in porodu s carskim rezom. V knjigi Rod in mladost Otona Župančiča (1975) je Evgen Lovšin objavil fotografijo pesnika, ki pestuje bodočega arheologa. “A ne morem reči, da se dedka spominjam,” nam je včeraj dejal Matej Župančič. “Večkrat sem videl fotografije in filmski posnetek, na katerem sem z njim, vendar ne vem, kaj je pravi, pristni spomin z obiskov pri dedu, kaj pa sekundarni, tak, ki sem ga zgradil šele pozneje. Navsezadnje sem imel le šest let, ko je umrl.”

V prvih letih življenja ob njem ni bilo niti očeta - arhitekt Marko Župančič (1914-2007), Plečnikov in Le Corbusierjev študent, je bil najprej zaprt v fašističnem Gonarsu, zatem pa v nacističnem taborišču Dachau. Njegovo delo lahko vidimo tudi na ljubljanskih Žalah - oblikoval je ležeči spomenik za Otona Župančiča, ki se je v skupni grobnici moderne pridružil starejšim pokončnim, pod katerimi so pokopani Kette, Murn in Cankar.

Pesnik “počiva v miru”, ni pa to dopuščeno njegovim stihom. Potomci so se že pred leti uprli zlorabljanju pesmi Zlato jabolko, v kateri Oton Župančič pravi: “Svobode naše jabolko se zlato / nam zakotalilo je v kri in blato, / in preden spet zasije v čisti slavi, / vsi bomo blatni, ah, in vsi krvavi.” Pesem je datiral z 31. oktobrom 1943, torej jo je napisal, ko so se “belogardisti prelevili v domobrance z odobravanjem generala Rupnika in z blagoslovom škofa Rožmana”, kot je leta 2005 v protestnem pismu v Delu opozoril že pesnikov sin Marko. Zmotila ga je zloraba očetove zapuščine - predsednik stranke SDS in takratni premier Janez Janša je med govorom na proslavi ob 60. obletnici konca druge svetovne vojne pesem postavil v čas povojnih pobojev. Zatem se ni menil za opozorila, da je Zlato jabolko vsaj dve leti starejše, marveč je “napako” le še ponavljal in jo celo natisnil. “Ni se odzval niti na zahtevo po opravičilu za zlorabo,” pravi Matej Zupančič.

Potomce je zmotilo tudi neavtorizirano navajanje prvih verzov nenaslovljene Župančičeve pesmi, znane kot Domovina je ena, na spomeniku žrtvam vseh vojn ob parku Zvezda. Matej in sestra Alenka Župančič sta leta 2014 v Zborniku za umetnostno zgodovino objavila članek Edo Mihevc in Oton Župančič: nastanek in usoda pesmi Domovina je ena, v katerem pojasnjujeta, da je ded svojo zadnjo pesem konec leta 1948 na pobudo arhitekta Eda Mihevca napisal posebej za grobnico narodnih herojev v Ljubljani. Dokumenti “prepričljivo kažejo, komu in čému je bil spomenik s sarkofagom na Muzejskem trgu namenjen”, poudarjata.

Še dobro, da pesniki pišejo. In da naslednji rodovi zapisano pogosto tudi ohranijo.


Najbolj brano