Daleč od oči ...

Akutno pomanjkanje zdravnikov najbolj občutijo ljudje v zdravstvenih domovih, v ambulantah družinske medicine. Že ob naročilu na pregled, če ne gre za nujni primer, vedo, da bo treba počakati vsaj teden ali dva. Tudi na dan pregleda pogosto v čakalnicah preždijo uro, dve ..., česar vedno nove odredbe države o skrajševanju čakalnih vrst ne bodo zmogle urediti. Stvarnost je namreč drugačna od predpisov. Ljudje molčijo. Vedo, da za to ni kriv zdravnik, bi ga pa, če bi se pritožili, prvega doleteli neljubi ukrepi.

Tisti, ki se preselijo drugam, tavajo od Poncija do Pilata v iskanju osebnega zdravnika. Vsi dobri so prezasedeni in izgorevajo, nekaj še prostih pa se praviloma ne drži najboljši sloves. Tu so še mladi ob koncu šolanja. Zanje ne sme več skrbeti šolska ambulanta. Kje najti osebnega zdravnika, je zanje velika zagata. Pa se celo nekaterim zdravstvenim domovom ponujajo mladi zdravniki, a jih ne smejo zaposliti, saj jim to, hkrati z denarjem in velikostjo programa dela, odreja zavarovalnica ZZZS. Ta pa se izgovarja na ministrstvo in mrežo dejavnosti ter žuga, da zdravniki ne smejo odklanjati bolnikov.

Posebno vprašanje so normativi in z njimi povezana obremenjenost zdravnikov. Lani so se še zaostrili, saj je ministrstvo sprejelo Fidesovo Modro knjigo, ki normative z doslej 1800 prebivalcev krči na 1200! To pa omogoča, da lahko zdravniki nove bolnike brez slabe vesti tudi odklanjajo.

Dejanske razmere so zelo težke, a daleč od oči odločevalcev. Večina zdravnikov že zdaj skrbi za več kot 2000 ljudi, kar se pozna pri naročanju, čakanju in izgorelosti zdravnikov. To pa povečuje možnost za napake. Pa ne le to, ti zdravniki morajo redno delati še v ekipah nujne medicinske pomoči. Takrat niso v svojih ambulantah.

Neznosne razmere bi bile boljše, če bi ministrstvo in ZZZS sproti prilagajala mrežo in denar potrebam na terenu. Da bi se torej odzivala dejanskemu življenju in se ne bi skrivala le za paragrafi.


Najbolj brano