“Skozi oči ženske govorim o človeku”

Kdo sem - kot ženska, kot umetnica, kot mati? Zakaj živim? Kakšna je moja vloga v družbi? To je le nekaj vprašanj, ki poganjajo ustvarjanje kiparke in magistrice umetnosti Tee Curk Sorta iz Ajdovščine. Tokrat se prvič predstavlja v Obalnih galerijah, v koprski galeriji Meduza pa so na razstavi Skozi prehod na ogled njene skulpture, narejene iz žice.

KOPER > Najprej je bil njen material glina, žico je, kot pravi, odkrila po naključju: “Glina je zelo intimna, zelo veliko sem delala z njo, a v nekem trenutku me je začela omejevati. Delala sem hitropotezne figure, ki pa so bile omejene z dimenzijo moje peči. Leta 2012 sem naletela na žico in ugotovila, da je to zame super material, lahka je, diha in z njo lahko delam večje skulpture,” pojasnjuje Tea Curk Sorta in dodaja, da ji je žica omogočila premike naprej in drugačen pogled na figuro. Ta pa je v njenem ustvarjanju vselej ženska: “Sem ženska in govorim skozi žensko telo,” pravi in poudarja, da v njenem delu ne gre za vprašanje feminizma oziroma vprašanje spola, marveč da skozi oči ženske govori o človeku. Prek gline še vedno najraje in najlaže izpoveduje intimne zgodbe, v žičnatih skulpturah pa se obrača k družbeno-kritičnim vprašanjem.

Refleksija intimnega življenja

Kustosinja razstave Ana Papež Križaj meni, da figure iz ciklov Tee Curk Sorta lahko beremo kot posamezne sličice ali pa kot celoto, pri tem pa poudarja, da so pomemben del kipov tudi njihovi senčni obrisi, ki jih svetloba zariše na galerijske stene: “Le z neprekinjeno linijo iz žice Tea spretno izraža volumen figur, ki se jim obiskovalec lahko povsem približa in jih obhodi. Avtorica ustvarja globoke ali pa samo navidezne odnose med vsem, kar je prisotno: med figurami samimi, med figurami in razstaviščem, med figurami, prostorom in gledalcem ... Dela Tee Curk Sorta so odraz njenih lastnih stanj in razmišljanj, občutij, so refleksija njenega intimnega življenja.”

Tea Curk Sorta (1981) je študirala kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pri profesorjih Dušanu Tršarju, Luju Vodopivcu, Matjažu Počivavšku in Jožetu Baršiju, pri katerem je leta 2007 diplomirala. V času študija se je izpopolnjevala na likovni akademiji v Münchnu, leta 2012 pa je pri profesorju Lojzetu Logarju zaključila še magistrski študij.

Na razstavi Skozi prehod, ki bo v galeriji Meduza na ogled do 2. marca, umetnica predstavlja figure iz različnih ciklov. Ženske so nastajale v letih od 2014 do 2016 in v tem ciklu figur, ki delujejo zelo zaprto - sključene so, zatiskajo si ušesa in se umikajo same vase - se je, kot pove, spraševala o družbi in o tem, kako v njej živimo. “Kljub množici družbenih omrežij, telefonov in vsega, kar nas naj bi še bolj povezovalo, smo vedno bolj osamljeni,” meni umetnica, ki jo je v delu Skozi prehod (2016) gnalo razmišljanje, kako se kot družba povezujemo, koliko je pomembno, da to počnemo in kako pri tem iz ene vloge prehajamo v drugo. “En svet živimo doma, drugega v družbi ... So resničnosti, ki so tu, so tiste, ki jih sanjamo in tiste, v katere odletimo, ko se odklopimo. Zanimali so me prehodi med temi resničnostmi.”

Premislek o lastni identiteti

Ciklus miniatur z naslovom Skice pa predstavlja vmesno fazo med Ženskami in opusom Skozi prehod. V teh malih delih je “lovila gib, trenutek, iskala način, kako sprostiti misel in roko”.

Delo Relief, ki nosi letnico 2017, prinaša po avtoričinih besedah razmislek o posamezniku in družbi: “Vse se prepleta, ni meje med tem, kje se nekdo začne in drug konča. Ali sploh obstajamo kot individuumi ali samo kot družba? Kaj je tisto, kar živimo? In kaj življenje sploh je, sem se spraševala med nastajanjem tega dela,” pojasnjuje Tea Curk Sorta in dodaja, da so zanjo kot umetnico takšna vprašanja pomembna. “Kiparstvo pa je način, prek katerega se izražam. Lahko bi pisala pesmi ali ustvarjala glasbo, ampak jaz se najdem kot kiparka in prek svojih del premišljujem o lastni identiteti, o vlogah, ki jih imam v svojem življenju. Sprašujem pa se zato, da se ne izgubim.”

---