Za ves denar sveta: škandali v filmu

Režiser Ridley Scott je v svojem aktualnem filmu Za ves denar sveta (All the Money in the World) kot prvi režiser velikih filmov zaradi spolnih afer enega od igralcev (Kevina Spaceyja) ne le izbrisal vse že posnete scene z njim, temveč je tudi najel novega igralca (Christopherja Plummerja) in prizore ponovno posnel.

Šlo je za precej herkulovsko dejanje, ki je zahtevalo kar nekaj dodatnega denarja in se je zgodilo v zelo prekratkem času. Je tudi precej simbolično dejanje. Ridley Scott seveda mirno pove, da gre za poslovno odločitev - da so se slabe odločitve Kevina Spaceyja vmešale v njegov posel in da je nekaj moral storiti.

Določen del Hollywooda bi verjetno rad izrezal vse umazano perilo, ki se je izobesilo javnosti v letu 2017. Plaz, ki se je začel z množico obsodb proti Harveyju Weinsteinu (trenutno je proti njemu vloženih več kot 80 tožb, a je mogoče, da bo v času do objave tega besedila padla še kakšna), se še ni nehal in se tudi očitno ne bo. Resnici na ljubo je šlo za neke vrste dolgoletno zaroto molka: govorice o obnašanju bratov Weinstein so bile že dolgo prisotne. Ne le govorice. Weinsteina sta bila skorajda lastnoročno odgovorna za vzpon neodvisnega filma v osemdesetih v Ameriki, a sta to počela kot dva ulična mafijca. Odnosi z ustvarjalci so bili ponavadi na minus petdeset in slavna sta bila po rezih filmov - tako slavna, da jima je menda japonski režiser Hayao Miyazaki ob distribuciji filma Princesa Mononoke (Mononoke-hime) poslal samurajski meč in notico “nobenega sekanja”. Preberite knjigo Petra BiskindaDown and Dirty Pictures: Sundance and the Rise of Independent Films. Ko boste vedeli dovolj o načinih delovanja bratov Weinstein, prenesite znanje o njunem obnašanju na področje dela z igralkami in področje spolnosti in zobje vam bodo samodejno, ne glede na obtožbe, škrtali.

Od Weinsteina naprej - ali navzdol - se je množica imen moških, vmešanih v izkoriščanje filma za pridobivanje poceni ali zastonj spolnih uslug, le še večala. Temu se nista izognila niti Dustin Hoffman ali Geofrey Rush (resnici na ljubo se v njegovem primeru zdi, da so obtožbe morda vendarle neosnovane). Zadnja na lestvici sta Michael Douglas in James Franco, čigar gostovanja so že bila odpovedana zaradi menda prisile v oralni seks.

Vsi ti škandali niso nekaj povsem novega, vsekakor ne za Hollywood. Tudi ljubezen Charlieja Chaplina (in nenazadnje Katherine Hepburn) do mladoletnic in recimo slaven Fatty Arbuckle, komik, ki je (najverjetneje) posilil in nehote ubil starleto, sta le vrh ledene gore. Kar je novo in moderno, je ta akcijski pritisk, da se sistem uredi - da se ustvari in nadzira delovno okolje, ki bi bilo bolj prijazno do vseh zaposlenih in ki bi bolj enakopravno varovalo pravice vseh ... in ki bi ustvarilo okolje, v katerem bi si žrtev prej drznila povedati, kaj se dogaja. Tej želji je nemogoče ugovarjati.

Res pa je, da je - kot opozarjajo nekateri, med njimi francoska diva Catherine Denevue skupaj z več podpisnicami - trenuten val napadov na morebitne moške napadalce vsaj malce podoben puritanskemu lovu na čarovnice. Pravzaprav je težava bolj natančno rečeno v tem, da se zaradi vseprisotnosti internetnih možnosti komunikacij o vsaki nepreverjeni obtožbi tako razpravlja in nanjo reagira, kot da policija in sodišče ne obstajajo. Zdaj se tožijo na twitterju, vsi pa se počutijo, da so sposobni imeti mnenje, čeprav dokazov ni. Obtoženi so vedno bogati (verjetno tudi zato, ker noben medij ne bi pisal o neznancih) in včasih gre za obtožbe na račun dogodkov, starih več kot trideset let. Družba se odziva histerično.

Vprašanje regulacije odnosov bo moralo biti pazljivo in transparentno premišljeno. Če moški ne bodo smeli dvoumno pogledati želene osebe, potem se nazadnje tudi ženske ne bodo smele dvoumno dotakniti želene roke. In ali ni dvoumnost v očesu opazovalca? Ali ni dvoumnost vsaj občasno nekaj dobrega? Vse to bo vsekakor spremenilo socialno konstrukcijo ideje zmenkarjenja, (vsaj) v Ameriki.

Vprašanje spolnih napadov v filmskem svetu (in ne le tam) je predvsem vprašanje izobraženosti, ambicij in enakopravnih možnosti pred kamero ter za njo. Je tudi vprašanje tega, katere ljudi povzdigujemo kot vredne, da nas vodijo, vredne, da z nami upravljajo, da “se jim damo”. Je vprašanje tega, katere sanje so vredne katere žrtve. Tudi molk je žrtev. Ko bereš vse te zgodbe o spolnih plenilcih, se snemanje zdi kot vojna, v kateri so dovoljeni Džingiskani, da si vzamejo svoj plen, kakršenkoli že je.

Zanimivo je gledati, kakšne zgodbe so se v zadnjih tridesetih letih pletle na platnih oziroma kdo so bili junaki ali junakinje v teh zgodbah in zakaj oziroma na račun česa so prav ti določeni liki junaki/junakinje, kakšen ideal prinašajo, katere igralke so jih lahko odigrale, kakšne vloge so jim bile napisane in kako družba oceni vrednost njihovega dela, koliko so bile plačane - to in še več so pomembne informacije.

Na koncu se lahko v imenu kompleksnosti okoliščin vrnemo prav k filmu Za ves denar sveta, v katerem so Marku Wahlbergu za dodatna snemanja plačali 1,5 milijona dolarjev, njegovi soigralki Michelle Williams pa malo manj kot tisoč dolarjev. Tako to gre.

PETER ZUPANC

---