Italija z zakonom vrnila zemljo jusom

Italijanski parlament je sprejel zakon, ki ureja položaj skupnostne lastnine. “Z njim vrača zemljo vasem in vzpostavlja stanje pred letom 1861,” je izjemno zadovoljen Karlo Grgič, predsednik Agrarne skupnosti srenj in jusov tržaške pokrajine. Prav slovenski zamejski jusarji so pred desetimi leti dali pobudo za zakon, ki pomeni korak naprej tudi v evropskem prostoru.

PADRIČE, RIM > Zakon je kratek, a prinaša vse bistveno za vnovično vzpostavitev srenjske in jusarske lastnine.

V prvem členu se navezuje na italijansko ustavo, ki priznava kolektivne dobrine kot “primarno pravno ureditev izvirnih skupnosti” in jim priznava, da lahko samostojno upravljajo z dobrinami.

Lastnina, ki je ni mogoče prodati

V drugem členu nalaga državi, da zaščiti dobrine v skupinskem uživanju iz petih razlogov: ker so temeljne za razvoj lokalnih skupnosti, ker zagotavljajo ohranjanje in ovrednotenje nacionalne naravne dediščine, ker so stabilni element okoljskega sistema, ker so eko-krajinski element podeželske, pašniške in gozdne krajine in ker so vir obnovljivih virov.

Ob natančni opredelitvi, kaj vključuje izvorna skupinska lastnina, zakon poudari, da je pravni režim skupnostnih dobrin “neodtujljiv, nepriposestvojljiv in trajno namenjen kmečkim, gozdarskim in pašniškim dejavnostim”. Za razliko od zasebne lastnine, ki jo lastnik lahko proda ali celo uniči, skupnostna tega ne omogoča.

V Sloveniji skupnostne lastnine ni

Slovenski jusarji so veseli italijanskega zakona, a dvomijo, da bomo kaj podobnega dosegli tudi v Sloveniji. “Italijanski zakon je zadel bistvo, priznal je posebno lastnino, ki se je v Italiji ohranila skozi stoletja. V Sloveniji kaj podobnega verjetno ne bo možno, ker je bila večina skupne lastnine po vojni podržavljena,” pravi Damijan Pobega, predsednik Združenja predstavnikov agrarnih skupnosti Slovenije. Precej skupne lastnine so si agrarne skupnosti priborile nazaj, vendar ne v isti obliki, kot jim je bila odvzeta. “Pri nas se agrarne skupnosti lahko tudi ukinejo,” doda Pobega. Ker je bila lastnina, kjer je sploh bila, vrnjena posameznim članom, so ti zdaj neposredno obremenjeni z davki. “Davčni vidik je pri nas zdaj najbolj problematičen,” dodaja sekretar združenja Egon Rebec. Da bi plačali davke, si v nekaterih agrarnih skupnostih (precej takih primerov je bilo ob sečnji lesa po žledolomu na Postojnskem), delijo izkupiček od prodanega lesa, kar pa ni smisel skupne lastnine.

Tam, kjer se agrarne skupnosti niso ponovno organizirale, pa je njihova lastnina postala občinska. “Nekatere občine, denimo Bovec in Vipava, so dale nekaj te lastnine v upravljanje skupnostim,” pove Rebec, vse pa ne. “Tam, kjer občine prodajajo les iz teh gozdov - kot na primer v Komnu in Sežani -, ne da bi to prej ponudile v upravljanje skupnostim, kršijo zakon,” opozori Pobega.

Od Padrič do Rima

“To je evropska revolucija! Zakon vrača zemljo vasem in uvaja stanje pred letom 1861,” je vesel sadu desetletnega dela Karlo Grgič iz Padrič, predsednik Agrarne skupnosti (AS) srenj in jusov tržaške pokrajine, ki združuje 27 srenj in jusov.

Prav oni so začeli pred desetimi leti pripravljati osnutek zakona, ga predstavili skupini profesorjev in pravnikov in tako skupaj pripravili predlog, ki so ga leta 2008 na skupščini v Trentu potrdile srenje iz vse Italije. Po predstavitvi v senatu je vlada padla in počakati so morali na novo zakonodajno obdobje. Dosledno delo in dokazovanje se je obrestovalo, saj je bil zakon potrjen s skoraj vsemi glasovi parlamentarcev, kljub temu, da so mu močno nasprotovali mnogi župani in dežele.

Občine in pokrajine bodo namreč z njim izgubile pristojnost nad mnogimi zemljišči. Zakon tudi daje deželam enoletni rok za prenos pristojnosti na skupnosti. “Če dežela v enem letu ne bo pripravila pravilnika o izvajanju zakona, ga lahko pripravi skupnost in dežela mu ne bo mogla nasprotovati,” pravi Grgič, ki pa, poznavajoč italijansko državo, vseeno dvomi, da bo popolna uveljavitev zakona hitra in brez težav. A slej ko prej bo vendarle zaživel.

Februarja posvet v Trstu

Da bi mu olajšali pot v življenje in da bi tako ljudem kot stroki razložili težko razumljivo bistvo skupnostne lastnine, bodo 4. februarja na univerzi v Trstu pripravili srečanje jusov in srenj, oblasti, politikov in pravnikov iz Italije in Slovenije. Udeležbo je že napovedal predsednik italijanskega ustavnega sodišča Paolo Grossi, ki je velik zagovornik ohranitve skupnostne lastnine, povabili bodo tudi nekdanjega predsednika slovenskega ustavnega sodišča Ernesta Petriča ter druge.

Zlasti za udeležence iz Slovenije bo posvet zanimiv, saj Slovenija skupnostne oblike lastnine (za zdaj) ne priznava. Tudi z zakonom o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti in vračilu njihovega premoženja in pravic je to premoženje vrnila članom skupnosti, ne pa skupnostim.

Se pa tudi v Sloveniji veča število pravnikov, ki razumejo in spoštujejo pomen skupnostne lastnine. “Zakon, ki ga je sprejel italijanski parlament, je zame navdušujoč, povzema bistvo skupne lastnine in posebnega načina posedovanje te zemlje s strani skupnosti ter nujnost ohranitve le-te za potomce,” je v odzivu Grgiču zapisal Andrej Hafner, soavtor pred dvema letoma sprejetega novega zakona o agrarnih skupnostih v Sloveniji.

“Jusarji nismo nič imeli, nič nimamo in ničesar ne bomo imeli. Vse naše premoženje ohranjamo za bodoče rodove,” povzame Grgič bistvo skupnostne lastnine: da njen cilj ni delitev dobička od upravljanja premoženja, temveč vlaganje morebitnih dobičkov v ohranitev tega premoženja za prihodnje generacije.

---