Gledamo: Ljubezen in blaznost sredi gluhe tišine

Ne trudita se biti všečni, a sta privlačni. Obe sta komorni, gostobesedni in uprizorjeni sočasno: v petek so na malem odru Slovenskega stalnega gledališča Trst premierno uprizorili Handkejev “poletni dialog” Lepi dnevi v Aranjuezu v režiji Igorja Pisona, na velikem odru Gledališča Koper pa Boris Cavazza petdesetletnico igralstva praznuje z glavno vlogo v uprizoritvi Bordonove drame Zadnje lune, ki jo je režiral Dušan Mlakar.

Odpri galerijo

TRST, KOPER > Tako prvo kakor drugo uprizoritev bogati odličen prevod - dialog Lepi dnevi v Aranjuezu, ki ga je avstrijski pisatelj slovenskih korenin Peter Handke (1942) napisal pred šestimi leti, je poslovenil eden naših najboljših prevajalcev iz nemščine Štefan Vevar, dramoZadnje lune, ki jo je Tržačan Furio Bordon napisal leta 1992, pa je prevedel primorski pesnik in pisatelj Vanja Pegan.

Poetična terapija

“Že na začetku izgubimo, kar ljubimo, in za vedno, tudi če tistega ne izgubimo,” je ena od značilnih replik v Handkejevem “poletnem dialogu”, poetičnem in eteričnem, takem, ki terja vrhunska igralca, kakršna je užitek gledati, četudi se “le” pogovarjata. Umetniški koordinator tržaškega teatra Igor Pison se je modro odločil za minimalistično režijo in tudi kot scenograf “dogajanje” postavil za preprosto mizico na zaplati trave. Tam tankočuten, tako umirjen kakor igriv dialog, poln spominov na ljubezen, tketa gostujoča igralca Nataša Barbara Gračner in Ivo Ban kot brezimna moški in ženska. Kdo sta, ni jasno. Morda znanca, spogledljivca, mogoče zakonca ali pa terapevt in pacientka, na kar v uprizoritvi namiguje njegovo vodenje pogovora z vprašanji ter občasnim zapisovanjem ključnih besed in skiciranjem pomenljivih simbolov. Igralka v živordeči obleki - kostuma je oblikovala Belinda Radulović - je svojo vlogo oblikovala kot odprto, sijočo in žarečo, tudi do solz ranljivo, medtem ko njen soigralec spraševalca upodobi kot pretkanega, zvitega, prežečega, tudi nekoliko šegavega analitika. Režija in igra sta natančni, dinamiko pa v pogovor vnese učinkovito ponazorjen poskus izstopa iz dialoga, čvrsto vpetega v globoko tišino.

Blaznenje med starci

Brezimni, splošno poimenovani so tudi liki v Zadnjih lunah: oče, mati, sin. Prvega na koprskem odru, kjer je pred pol stoletja v Kleistovi komediji Razbiti vrč stopil na igralsko pot, Boris Cavazza upodobi silovito. Karizmatični igralec v gostobesedni lik starca z mimiko in gestikuliranjem vešče vnese še dodatno mero zajedljivega humorja in tudi nekaj opolzkosti. V prvem delu predstave se upokojeni profesor književnosti v meščanskem stanovanju, nastlanem s povezanimi knjigami (scena je delo Voranca Kumarja), pripravlja na prostovoljni, malce tudi spodbujeni odhod v dom starejših. Kramlja in spomine obuja z mlado pokojno ženo, ki jo Anja Drnovšek upodobi z igrivo lahkotnostjo, diametralno nasproten pa je sin, ki ga Rok Matek interpretira kot togega, zategnjenega, očetu odtujenega, a tudi ranljivega jecljavca.

V drugem delu se predstava prevesi v monodramo, samotarjevo izpoved - profesor ni več urejen, marveč po domu starejših podrsava sovražen do sostanovalcev in osebja, s slušalkami in v razvlečeni, zamaščeni majici. V tokratni uprizoritvi doma starejših ne vidimo, pred gledalcem se odpira le izčiščen oder. Sredi njega starec zaliva grmiček bazilike in plete monolog, ki ga Cavazza izpelje kot “zapiske blazneža”.

Kostume je oblikoval Alan Hranitelj, Darja Hlavka Godina pa je poskrbela za glasbeno opremo z baročnim Bachom, jazzovskim Lesterjem Youngom in zloveščimi odjeki, ki parajo gluho tišino.

---