Protesti v Iranu se nadaljujejo, zahtevanih družbenih sprememb še ni na obzorju

V iranskem mestu Mashad so se zadnji četrtek lanskega leta začele množične demonstracije, ki so se hitro razširile po vsej državi. Ljudje so prvotno začeli protestirati zaradi slabih ekonomskih razmer v državi. Širši kontekst protesta pa je zapleten, saj sega od medgeneracijskih razlik prek nasprotovanja med konservativci in naprednimi silami, ki bi si želele modernizacije Irana, vse do iranske zunanje politike in sodelovanja v regionalnih vojnah.

Protestniki so oblastem očitali krivdo za naraščanje cen in vse večjo inflacijo, trajno nezaposlenost med mladimi, korupcijo, privilegije določenih političnih skupin. Kritizirali so tudi vojaško-finančno pomoč šiitskim frakcijam v sosednjih državah, kar je po dolgoletnih mednarodnih sankcijah zaradi iranskega atomskega programa dokončno izpraznilo državno blagajno. “Ne za Gazo, ne za Libanon, umrl bom za Iran,” so na ulicah vzklikali protestniki. Po podatkih iranske centralne banke je bila lani mesečna stopnja inflacije približno desetodstotna, splošna stopnja nezaposlenosti je znašala 13 odstotkov, med mladimi pa je bilo nezaposlenih skoraj 30 odstotkov. Velika večina protestnikov je mlajših od 30 let, med njimi je veliko študentov, a protestno gibanje ni izključno študentsko. Tudi mnogi preostali Iranci si želijo sodobnejše države in odpiranja proti zahodu, ženske bi rade več svobode, etnične manjšine (predvsem Kurdi in Azerbajdžanci) pa več pravic.

Najbolj sta bila na udaru vrhovni vodja države Ali Hamenej in predsednik Irana Hasan Rohani. Ekonomija Irana naj bi bila skrb predsednika države, toda najvišja politična figura je Hamenej, saj ima po iranski ustavi vrhovni vodja precej več pristojnosti od predsednika države. Rohaniju po zmagah na predsedniških volitvah leta 2013 in 2017 pravkar teče drugi mandat, 78-letni klerik Hamenej pa vlada Iranu vse od smrti ajatole Homeninija leta 1989, tudi zato je še najbolj odgovoren za današnje razmere v državi.

Iran je šiitski

Zgodovina Irana sega tisočletja nazaj, globalno gledano pa izstopa Perzijsko cesarstvo, ki se je razvilo v 6. stoletju pred našim štetjem in je kmalu segalo od Indije do Grčije. Islam je Iran dosegel leta 637, a je potreboval tri stoletja, da je tudi prevladal. Perzijci pa niso podlegli arabizaciji, niti kasnejši mongolski okupaciji, kot se v naslednjih stoletjih niso prepustili turški asimilaciji. V 16. stoletju so prav zaradi upora proti Turkom množično sprejeli šiitsko različico islama, ki se je obdržala vse do danes. Šiiti trenutno predstavljajo le 15 odstotkov vseh muslimanov po svetu, Iran pa velja za njihovega prvega zaščitnika. Šiiti predstavljajo večino še v sosednjih državah - Iraku, Azerbajdžanu in Bahreinu, opazni deleži šiitskega prebivalstva pa živijo tudi v Libanonu, Jemnu, Siriji, Saudski Arabiji, Turčiji, Združenih arabskih emiratih in Katarju, pa tudi v Indiji, Pakistanu in Afganistanu. Od začetka Arabske pomladi leta 2011 vojaški spopadi ali nasilni protesti niso zaobšli niti ene od omenjenih držav.

Država s številnimi manjšinami

Islamska republika Iran je imela po podatkih Iranskega statističnega centra leta 2011 prek 75 milijonov prebivalcev, do danes pa naj bi to število naraslo na 81 milijonov. Približno dve tretjini prebivalstva živi v mestih, kar 99 odstotkov pa jih je muslimanske veroizpovedi. Med temi naj bi bilo med 90 in 95 odstotkov šiitov, ostali pa so suniti. Etnična podoba je bolj pestra, saj so poleg Perzijcev, ki predstavljajo skoraj 61 odstotkov celotnega prebivalstva, zastopani še Azerbajdžanci (16 odstotkov), Kurdi (10 odstotkov), Luri (6 odstotkov), Turkmeni in turška plemena (2 odstotka), Arabci (2 odstotka ) in Belučistanci (2 odstotka). Manjšine živijo skoraj izključno v obmejnih pokrajinah, v osrednjem Iranu pa niso prisotne.

Hamenej ne bo popustil

Množične demonstracije so presenetile marsikoga znotraj in zunaj iranskih meja. Predsednik Rohani, ki ga označujejo za zmernega reformista, se je oglasil šele tretji dan po njihovem začetku. Protesti so medtem postali nasilni, oblasti so namreč po začetnem šoku reagirale s trdo roko in tudi posamezni protestniki so odgovorili z nasiljem, prišlo pa naj bi do poskusov zavzetja policijskih postaj. Ubitih je bilo vsaj 22 ljudi, član iranskega parlamenta Mahmoud Sadeghi pa je izjavil, da je bilo aretiranih 3700 posameznikov. Na jugu države naj bi sunitska oborožena skupina Ansar al Fruqan izkoristila proteste in v zrak pognala plinovod, a tega uradni Teheran potem ni potrdil. Sicer je Iran prav lani doživel hujši teroristični napad s strani skrajnežev Islamske države, ki so v parlamentu in bližini mavzoleja Homeinija ubili 17 ljudi in jih ranili skoraj 50. Na ozemlju Irana pa trenutno delujejo tri oborožene kurdske gverilske organizacije in ostanki nekdanje levičarske opozicije Narodni Mudžahedini Irana.

Iranska vlada tokrat na množična zborovanja sicer ni odgovorila izključno z nasiljem, ampak je pozvala k obrambi islamske revolucije in pripravila masovne protiproteste svojih privržencev. Provladna zborovanja so potekala predvsem v prestolnici Teheranu in v konservativnih trdnjavah, kot sta mesti Qom in Mashad. Poleg tega pa so oblasti omejile spletne komunikacije, da protestanti ne bi mogli prek socialnih medijev koordinirati svojih aktivnosti. Hamenej je za kaotično dogajanje v mestih hitro obtožil zunanje sovražnike države – Združene države Amerike, Združeno kraljestvo, Saudsko Arabijo in Izrael. “Sovražniki so se združili in uporabljajo vsa sredstva, denar, orožje, politike in varnostne službe za ustvarjanje težav islamskemu režimu,” je dejal Hamenej v prvem odzivu na proteste.

Vseeno pa se dozdeva, da so sedanji protesti manj množični od tistih, ki so se v državi vrstili od leta 2009 pa vse do leta 2012. Če danes mediji poročajo o tisočih protestnikov, so bile številke v preteklosti izražene tudi v sto tisočih. Pred slabim desetletjem se je iranska družba ob volitvah za predsednika razklala na progresivni tabor, ki je podpiral opozicijska kandidata Mir-Hosseina Mousavija in Mehdija Karroubija, in na konservativce, ki so podpirali Mahmouda Ahmadinedžada. Slednji je dobil predsedniške volitve, vendar po mnenju opozicije s prevaro. Protestniki so se združili v Zeleno gibanje, na zahodu pa so dogajanje imenovali tudi Perzijsko prebujanje ali Perzijska pomlad. Oblasti v Teheranu so tedaj odgovorile še ostreje kot tokrat, ultrakonservativni vrh države pa je obakrat za umirjanje razmer uporabil tudi posebne enote Čuvajev islamske revolucije (oziroma Revolucionarne garde). Slednji so poleg vojske in policije tretja veja iranskih oboroženih sil. Imajo močno religiozno ideološko ozadje in bodo storili vse, da se sedanji politični sistem ne spremeni, saj obenem branijo tudi svoje materialne privilegije.

Miroljubni ali nasilni protesti

Mednarodna skupnost je medtem iranske oblasti pozvala, naj omogočijo miroljubne proteste. Ameriški predsednik Donald Trump je na silvestrovo zapisal, da so ljudje v Iranu končno spregledali, kako jim oblasti kradejo denar in bogastvo, da bi ga porabili za terorizem. Dodal je še, da ZDA skrbno spremljajo morebitne kršitve človekovih pravic. Sicer je ameriška administracija želela z novimi sankcijami omejiti iranske aktivnosti na bojiščih v Iraku in Siriji že v tednih pred pričetkom protestov. Po pisanju Newsweeka naj bi bile cilj novih sankcij prav enote Čuvajev islamske revolucije, oziroma iranske gospodarske in finančne družbe, ki skrbijo za njihovo financiranje. Revolucionarna garda je neposredno in posredno - prek libanonskih, iraških ter afganistanskih šiitskih milic, kot je Hezbollah - aktivna na bojiščih v Iraku, Siriji, Libanonu, v Jemnu ter na okupiranih palestinskih ozemljih.

Širjenje iranskega vpliva v regiji najbolj skrbi Savdsko Arabijo in Izrael. Sunitski Savdci so se v zadnjem desetletju lotili predvsem šiitskih klerikov, medtem ko je bil Izrael osumljen serije umorov iranskih nuklearnih znanstvenikov in hekerskih napadov na iranski atomski program. Po poročanju portala Israel National News naj bi šef izraelske obveščevalne službe Mossad Yossi Cohen prav te dni potrdil, da ima Izrael v Iranu še vedno “oči in ušesa”.

Iranski zavezniki Rusi in Turki (slednji so v času sankcij Združenih narodov najbolj trgovali z Iranom) so v zadnjih dneh pozvali k pameti, k umirjanju protestov in obenem zahtevali od zahoda, naj se ne vmešava v iranske notranje zadeve. Evropska unija je reagirala zaskrbljeno, a umirjeno. Vseeno pa je vrhovni vodja Hamenej potegnil dve potezi, ki še najbolje pričata o tem, da ne misli popuščati. Najprej so v Iranu prepovedali učenje angleščine, češ da odpira vrata za vdor zahodne kulture, potem pa so v hišni pripor postavili nekdanjega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada, ki si je drznil javno kritizirati trenutno upravljanje države. Slednji je sicer vedno veljal za zastopnika trde linije, a očitno tudi znotraj tabora konservativcev zaradi kriznih razmer prihaja do resnih razpok.

---