MINUTA, DVE ZA BOLJŠI JEZIK

Večnostno načelo, ki uravnava tek vsega v vesolju in na Zemlji, pravi, da narave (njenega svetá) ne pretentaš. Lahko se ji samo prilagodiš in s pomočjo odkritij v znanosti obrneš nekatere njene zakonitosti v svoj prid; obvladal in podredil je ne boš nikdar.

Vendar ljudje stvari, dogodke in pojave svojega okolja radi ocenjujemo z drugačnimi, začasnimi, trenutno ustreznimi merili. Ta so nemalokrat napol zgrešena ali tudi zmotna. Pri njih zvečine ne upoštevamo izkušenj svoje dolge zgodovine, ker v današnjih dneh živimo iz sedanjosti samo v sedanjost, ne iz preteklosti v sedanjost in prihodnost.

Tako na primer kot obsedeni neutemeljeno trdimo, da so majhna bitja manj odporna, manj obstojna in manj sposobna; zlasti pa šibkejša kot velika, in so zato obsojena na zgodnjo smrt. Da so več vredna in bolj obstojna bitja, ki so večja. To da ne velja samo za živa bitja, ampak še za narode, države, ustanove, kapital, podjetja in še mnogo drugega v neoliberalni ekonomiki multinacionalk in pridobitniški politiki 21. stoletja.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na: joze.hocevar@primorske.si.

Toda že atom, nevidno majhen del molekule in sploh materije, nam takoj zažuga ali nas postavi kar na laž, češ da je on kljub svoji majhnosti neskončno trdnejši kot vsaka naša večja reč, denar, država, bitje ali stvar. Res je majhen, a nadvse obstojen. Grški izraz atom, izvirno atomos (a = ne + tomos = rez), pomeni nerazrezan, nedeljiv. Od 6. stoletja pred našim štetjem, ko so ga kot prvi poimenovali grški filozofi Demokrit, Levkip in Epikur, je več kot dvakrat tisoč let pohlevno čakal, da smo ga razbili, njegovo strašno moč usmerili v atomsko bombo in z njo poleti 1945 pobili tisoče in tisoče Japoncev v Hirošimi in Nagasakiju. (Da ne bi!)

Vse majhno ni krhko

Da smo v zmoti, ko površno sklepamo, da je vse majhno manj obstojno kot veliko, nam bi dokazovala mnoga v primerjavi s slonom dokaj majhna bitja, kakor so podgana, miš in mravlja, ščurek, kača, škorpijon, črv, muha, ptica in še mnogo drugega, kar majhnega leti po zraku ali plava v vodi, vse do bacila, virusa, mikroba in podobnih povzročiteljev bolezenskih nadlog. Vsi so majhni, a še kako obstojni. Velikani dinozavri so kljub svoji velikosti izumrli, toda drobceni martinčki, slepci, kuščarji in drugi pritlikavci so zdržali in preživeli vse pretrese in potrese.

Protestnikom, ki bi ugovarjali prepričanju, da je pomembno le veliko, majhno pa obsojeno na izginitev, bi se pridružili še majhni narodi in njihovi jeziki. Med njimi tudi naš: ne le jezik, tudi narod.

Navedena neovrgljiva dejstva iz živalskega življenja nam ponujajo oporo za odgovor na današnje vprašanje. Nanj me je opozoril poslovnež, ki pogosto službeno potuje. Namenil ga je meni, a je dejal, da tudi vam, predrage bralke in bralci. Tako mi je telefoniral:

“Spoštovani profesor. Kot poslovni človek tedensko potujem po Evropi, kjer se srečujem samo z drugimi jeziki, s slovenščino pa samo v Sloveniji. Zato vsako soboto ali nedeljo, ko sem doma, z užitkom v Primorskih novicah preberem vsak vaš odgovor na vprašanje o slovenskem jeziku. Tudi mene že dolgo muči posebno vprašanje in me nenehno spremlja na poslovnih potovanjih, a ga sam ne znam rešiti. Sprašujem se: Ali bo slovenščina izumrla?

Opažam, da naš jezik nima nikakršne veljave zunaj naše države, pa tudi v Sloveniji ne uživa primernega spoštovanja. Ko pridem na Slovaško, me ogovarjajo po slovaško, in ker ne znam slovaško, takoj pokličejo prevajalca, da lahko govorim v slovenščini oni pa v slovaščini. Enak sprejem doživljam tudi drugod, na Poljskem, Nemškem, v Švici, Avstriji in Franciji. Nikoli me ne ogovarjajo v angleščini, ampak v svojem jeziku. Tudi razpravljajo v svojem jeziku; tujemu gostu pa dajo slušalke, da razprave posluša v svojem jeziku, za kar poskrbijo prevajalci v ozadju.

V Sloveniji pa? Če je kak tujec med desetimi Slovenci za okroglo mizo, vsi začnemo govoriti in razpravljati v angleščini. Ne pokličemo uradnega prevajalca za tujega gosta, ki ne razume slovensko. V tistih naših podjetjih, ki so jih poceni pokupili tujci, pa ne samo na uradnih razpravah, ampak tudi v navadnih pogovorih uporabljajo angleščino. Kajti direktor in vodilni so tujci in – pomislite, v slovenskem podjetju -, s podrejenimi govorijo v angleščini ali kakem drugem evropskem jeziku. Do zaposlenih ne čutijo toliko spoštovanja, da bi se poskusili naučiti nekaj njihove slovenščine. Ker tudi sam večkrat sedim za takimi omizji, mi je zelo nerodno, ko se Slovenci s Slovenci v Sloveniji pogovarjamo v angleščini.

Zato sprašujem vas in vaše bralce: Ali bo slovenščina res izumrla? Hvala za odgovor.”

Slovenščina je trdoživa

Slovenščina je trdoživa in obstojna kakor vsako majhno bitje. Zato ni umrla v srednjem veku - od Brižinskih spomenikov (10. stoletje) do Trubarjevega knjižnega jezika (16. stoletje) -, ko ni bila nikjer dobro vidna ali priznana in je živela zgolj med svojim ljudstvom; tam je bil ves čas in je še zdaj njen pravi dom. Da je to res, se izkaže, ko je jezik v hudi stiski in ga tujec hoče izkoreniniti. Tedaj ga ubrani ljudstvo: Primorci pred fašisti, Beneški Slovenci pred italijanskimi iredentisti, Korošci pred nemškimi nacisti in Heiderjevimi nacionalisti. Taka ljudska obramba lastnega jezika se je pokazala tudi pri nedavnem izboru Delove osebnosti leta 2017: molčeči bralci (ljudstvo) so na vrh povzdignili skromnega jezikoslovca, slavista Kozmo Ahačiča.

Še manj pa je nevarno, da bi slovenščina umrla zdaj, v 21. stoletju, ko si je kljub majhnosti ustvarila neumrljive civilizacijske in kulturno-umetniške zaklade ter se je izpopolnila do enake odličnosti kot katerikoli véliki evropski jezik!

Moderni “jasnovidci” običajno prerokujejo kaj slabega: propad svetá, pregrevanje ozračja, taljenje ledenikov, dvig gladine morij in potop obalnih mest, eksplozijo Sonca in uničenje osončja, skratka žveplo, ogenj, led, pekel, na koncu smrt. Nič od tega nas še ni zadelo! Svet se še naprej okoli lačnega želodca in okrog polulan'ga mesa vrti.

Še ena taka abota: Evropa brez mejá, ki ji verjame le kak bizgec iz Butal. “Kje pa, ne manj, še več mejá se ji obeta!” se bo kak pameten dvomljivec norčeval. Češ: “Saj stare meje utrjujemo ne le z bodečo, ampak kar z rezilno žico - in gorečniško gradimo ali radi bi gradili nove meje tam, kjer jih nikoli ni bilo!”

Slovenija / Evropa brez slovenščine? Še ena abota? Gotovo večja kakor tista o Evropi brez mejá. Če se naslonimo na Otona Župančiča, bi z njim dejali, da naš narod (in naš jezik), če že bo umrl, ne bo umrl od meča tujega, temveč od lastne nemoči, ker ga bomo – kakor negativni narodni junak Črtomir v Prešernovem Krstu pri Savici – izdali, zapustili, zatajili mi, njegove hčere in sinovi.

Naš jezik bo umrl, ko bo (če bo) ponaši lastni krivdi umrl naš narod.

Kaj vi porečete o tem, predrage bralke in bralci, vas sprašuje naš poslovnež.

---