Dolga plovba proti zadnji besedi

“Niti slučajno se ne počutim tako starega kakor moj lik v Zadnjih lunah,” se je na srečanju z novinarji zasmejal Boris Cavazza, ki bo v petek na premieri v Gledališču Koper praznoval 50-letnico igralske poti. Za svečano priložnost si je zaželel zahtevno glavno vlogo v drami Tržačana Furia Bordona in izbral tudi režiserja, vrstnika Dušana Mlakarja.

KOPER > V koprskem gledališču, kjer je leta 1968 v uprizoritvi Kleistovega Razbitega vrča odigral svojo prvo večjo vlogo, bo Boris Cavazza (1939)praznoval 50-letnico gledališkega ustvarjanja, posejanega z nepregledno vrsto izjemnih vlog in kopico nagrad.

V petek ob 20. uri bo na oder zakorakal kot oče v drami Zadnje lune (Le ultime lune), ki jo je tržaški dramatik Furio Bordon (1943) napisal leta 1992, slovensko praizvedbo pa je doživela leta 2004 na odru Slovenskega stalnega gledališča Trst - v prevodu Tite Simoniti jo je režiral Adrijan Rustja in z glavno vlogo kronal štiri desetletja svojega igralstva.

Tokrat je Zadnje lune direktorica Gledališča Koper Katja Pegan na repertoar uvrstila prav na željo Borisa Cavazze, na novo pa je besedilo prevedel njen brat, pisatelj in pesnik Vanja Pegan, ki mu je bilo “sladko in težko” delo z izjemno subtilnim besedilom v užitek.

V osrčju gostobesedne drame je ostareli profesor književnosti, ki se med prostovoljnim odpravljanjem v dom za ostarele sooča s hladnim sinom, se pogovarja s pokojno ženo in niha - bi šel v dom ali ne?

Cavazzo je s to dramo seznanil Alessandro Damiani, italijanski književnik in gledališčnik z Reke. “Poslal mi je besedilo in rekel, da ga bom igral z njegovo ženo,” se spominja igralec. “Do tega sicer ni prišlo, a dramo sem vseeno prebral, še prej pa si na spletu ogledal posnetek predstave, v kateri je igral Marcello Mastroianni in se s to vlogo tudi poslovil. Čeprav se ne počutim starega, se o staranju in umiranju pogosto pogovarjam z Manco Košir. Skoraj vsak dan se sprašujem, ali me bo pobralo prihodnje leto ali čez deset let. A smrt jemljem kot naravni del življenja. O njej veliko govori tudi Bordonovo besedilo, ki pa je zelo poetično, lepo napisano.”

Cavazza je izbral tudi režiserja - in njegov vrstnik Dušan Mlakar je rad sprejel ponudbo. Ta neverjetni tekst je napisal tedaj še ne 50-letni avtor, se čudi režiser: “V besedilo je Bordon zajel veliko življenjskih stisk in modrosti, izkazuje presenetljivo poznavanje življenja. Za današnji čas je v drami še preveč vsega, zato smo jo nekoliko zgostili.”

Režiser opozarja, da starec ni samopomilovalen, ampak se usodi upira s samoironijo. Zanimivi so tudi njegovi dialogi s pokojno mlado ženo, ki jo bo kot še kako živo upodobila Anja Drnovšek. Ključni so hladni odnosi med starcem in njegovim sinom, ki ga bo igral Rok Matek. “Oče in sin si ne znata izkazovati čustev, kar je precej pogosto,” ugotavlja Matek. “Pomembno pa je tudi, da je bil ostareli profesor v življenju uspešen in taka je bila tudi njegova žena. Morda so odnose v družini ranile tudi ambicije staršev.”

Koprske Zadnje lune soustvarjajo še scenograf Voranc Kumar, kostumograf Alan Hranitelj, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, režiserjeva asistentka Renata Vidič, oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž, lektorica Barbara Rogelj in drugi.

Ustvarjalci ocenjujejo, da Zadnje lune sodijo med tiste predstave, s katerimi se gledališče vrača k besedilu in zgodbi, kakor tudi uprizoritev Handkejeve igre Lepi dnevi v Aranjuezu, ki bo prav tako jutri doživela premiero v SSG Trst.“Postdramski teater se očitno izpeva, občinstvo pa je željno normalne zgodbe in normalne igre,” pravi Dušan Mlakar.

---