Koliko smo še varni?

Ni vzroka za paniko, sporočajo zdravniki ljubljanske pediatrične klinike ob podatku, da se je 4. januarja z ošpicami okužen starš, ki za svojo bolezen ni vedel, z otrokom zadrževal na tamkajšnjih hodnikih in v ambulantah. Gre že za drugi primer ošpic pri nas. Oba sta bila v državo “uvožena”, oba med mnogimi zbujata skrb in strah.

Te dni je upravičeno zaskrbljena večina od 250 ljudi, s katerimi je imel ta človek stike takrat, ko se je okužba potiho začela. Nekatere od njih so že preventivno cepili, nekateri so bili cepljeni že v preteklosti.

Tako so tudi v Sloveniji začetek leta poleg vseh vrst viroz in gripe zaznamovale ošpice in celo oslovski kašelj. Ošpice množično razsajajo po Evropi in na Balkanu. Z njimi se spopadajo v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Turčiji, Nemčiji, Franciji, Španiji, Avstriji, Grčiji ... V vseh tistih državah, ki jih Slovenci med počitnicami tako radi obiskujejo.

Čeprav je marsikdo prepričan, da ošpice, kljub veliki nalezljivosti, niso nevarne, in odmahne z roko, da gre za tipično otroško bolezen, se takšno podcenjevanje virusnih nalezljivih obolenj lahko maščuje. Znano je, da starejši kot se okužiš, več je možnih zapletov, saj je prebolevanje odvisno tudi od splošnega zdravja in odpornosti. Zato predvsem ostareli, dojenčki in majhni otroci za nalezljivimi boleznimi v Sloveniji in drugod še vedno tudi umirajo. Podobno se dogaja pri gripi, ki vsako leto terja nove žrtve.

Zato bi ljudje morali dojeti, da niti obvezno niti priporočljivo cepljenje ni samo sebi namen. Da priporočila ne temeljijo zlasti na želji po zaslužku, kot so prepričani nasprotniki cepljenja. Res je sicer, da tu in tam obolevajo tudi že cepljeni, a je pri njih potek bolezni prav zato manj nevaren.

Za vprašanje skrbi za splošno varnost gre in z njo za zagotavljanje osebne varnosti vseh. Zanjo mora skrbeti vsak sam in tudi družba. Skrb pa zagotovo ni izmikanje obveznemu cepljenju. Kar je, navsezadnje, tudi kaznivo.


Preberite še


Najbolj brano