komentar

Ker je bila cerkev v Butalah premajhna, so jo vrli možje pognojili, slekli suknjiče, se s hrbti uprli v steno in jo razširili. Postopek jih je drago stal, saj jim je nekdo, medtem ko so se v cerkvi trudili s potiskanjem, ukradel suknjiče.

Ali so s hrbti poskusili premakniti tudi peron v Gornji Košani, s katerega ni mogoče stopiti na vlak, ker je od njega preveč oddaljen, ni znano. Je pa jasno, da je bila tudi gradnja te - milo rečeno - neposrečene postaje draga. Stala je kar 2,3 milijona evra, skupaj z izven nivojskim urejanjem ceste pa več kot tri milijone evrov.

Saj ne, da prebivalcem Košane ne bi privoščili sodobne postaje. Zelo dobro je, da jo imajo. A privoščili bi jim, da bi jo lahko tudi uporabljali, da bi se še, tako kot pred leti delavci v službe, vozili z vlaki, učenci in dijaki pa v šole. In da bi v času, ko so nas polna usta floskul o trajnostni mobilnosti in nepogrešljivih javnih prevozih, namesto avtomobilov in nadomestnih kombijev v Košani ustavil kak vlak več, ne le tisti redki klasični z vagoni, ki se v ovinku ne nagibajo preveč.

Že odkar so postajo pred petimi leti zgradili in je inšpekcija pred skoraj tremi leti prepovedala ustavljanje sodobnim Siemensovim vlakom, se marsikdo sprašuje, kdo je odgovoren za tak projekt. To smo vprašali tudi Slovenske železnice, kjer pa nam niso odgovorili. Namesto tega so pojasnili, da postaja, višina perona, njegova krivina, odmik od tirov in vse drugo ustreza standardom. Standardom ustrezajo tudi vlaki. A ko sta se standard vlakov in standard postaje srečala, je med njima zazijala preširoka vrzel.

Letos, pet let po obnovi postaje, bodo to vrzel na košanskem ovinku vendarle premostili z dodatno stopničko, montirano na vlak. Tega pol metra praznine med peronom in vlakom pa kaže tudi, kako neživljenjsko je slepo sledenje pravilnikom in standardom. A kaj, ko po drugi strani prav izgovarjanje, da je pač upošteval pravila, vsakega Butalca, ki ne uspe razširiti cerkve, razbremeni vsakrške odgovornosti za polom.


Najbolj brano