Ugriznite se raje v jezik!

Vsi imamo včasih kaj slastnega in mastnega za povedati o svojem šefu (ali šefici). Pa čeprav je lahko najboljši šef na svetu. Ampak vedno se najde kakšna mini koščica, ki je ni, a je vredna glodanja. Kadar gre za zmečkano obleko, špinačo med zobmi ali grooozno frizuro, to ni nič strašnega. Ampak včasih se med glodanjem zgodi otroška igrica “telefon”.

Saj se je spomnite, ne? Igralo se nas je osem, deset, petnajst otrok, prvi je zašepetal drugemu stavek, na primer: “Všeč mi je marelična marmelada.” Nato je ta isti stavek šepetajoč ponovil drugi tretjemu, tretji četrtemu in zadnji je nato na glas povedal, kakšen stavek je “pripotoval” do njega. Seveda je bilo skoraj vedno nekaj popolnoma drugega, malodane psihadeličnega. Iz omenjene marelične marmelade bi se, recimo, lahko rodil stavek: “Še je bledična baraba.”

Iz deviško nedolžnih govoric se lahko na koncu oglodane obrekovalne “telefonske verige” rodijo pridevniki, samostalniki in glagoli, ki so preprosto žleht in ležijo na blatnem dnu besed iz košare označevanja človeka. Ampak te izrečene besede ITAK govorijo predvsem o tistem, ki jih izreče, in ne toliko o tistem, o katerem je govora. Ej, prosim vas, ugriznite se v jezik ali v prst, ko začenjate s takimi hinavskimi packastimi šepetanji.

Saj ne rečem, nekateri šefi bi si zaslužili vse to in še kakšen paradižnik v obraz, pa ne toliko zaradi dela samega, ampak predvsem zaradi odnosa, ki ga imajo s svojimi sodelavci. Šefi prestolov iz kart jim navadno rečejo “moji podrejeni” ali “moji delavci”. Z njimi ravnajo kot da so njihova služničad, ki jim mora zjutraj s sklonjeno glavo in prepovedanim pogledom v oči postreči ravno prav mehko kuhano jajce, ravno prav vročo kavo in ravno prav hladen sveže stisnjen pomarančni sok in to direkt v posteljo. In če je jajce za malenkost premalo mehko kuhano, sprožijo brzostrelko sikajočih in godrnjajočih besed o totalni nesposobnosti strežnika, ki, prežet s krivdo, še bolj skloni glavo in se ritensko umika pred pogledom poglavarja kot zadnji član delegacije na obisku pri britanski kraljici, da njegovo veličanstvo šef oddelka za oddajo obrazca za krivuljo banan ne bi bil še bolj vznemirjen.

Ne razumem, zakaj je nekaterim tako zelo težko spoštovati svoje sodelavce. Včasih je dovolj en droben iskren hvala ali en droben prijazen pogled. Spoštovanje sicer velja v obe smeri. Od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol. Od spodaj navzgor ne v smislu rektalnega alpinizma (ta zgovoren diplomatsko-ustvarjalen izraz si je izmislila moja sodelavka, ki je že več kot 30 let zaposlena v Protokolu RS) in od zgoraj navzdol ne v smislu terilnika za orehe.

Jaz seveda nisem idealna sodelavka in še manj idealna šefinja. In verjetno sem bila kdaj do koga nehote in nevede krivična. Včasih se je treba odločiti in nekatere odločitve pač niso vsem všeč. Trudim pa se v vsakem sodelavcu videti človeka in ne le sodelavca, ki mora svoje delo opraviti do konca perfektno, ker beseda “napaka” v našem slovarju v protokolu ne obstaja. Ne morem jim zvišati plače, tudi če bi si to neizmerno zaslužili, ker smo zavezani zakonu, zato kolikor morem pogosto rečem “hvala”. Hvala, to si res dobro naredil. Hvala, da si priskočila na pomoč. Bravo, hvala, to je res super predlog. Razumem, če niso v najboljši formi. Naženem jih domov, kadar jih slišim kihati in kašljati, bomo že nekako prevzeli njihov nahrbtnik. Ne pošiljam jim esemesov ob sedmih zvečer, naj nekaj postorijo, če vem, da bodo to lahko postorili takoj zjutraj, v delovnem času. Ne kličem jih na dopust, ko čofotajo z otroki v morju, delajo snežaka ali žurajo ob Ljubljanici. In ne, nisem zbolela za višinsko boleznijo, kar se nekaterim zelo hitro zgodi. Postanejo šefi pisarn za štetje zelenih balonov in takoj staknejo višinski virus.

Ampak tudi oni me razvajajo. In me ne sprašujejo o vsakem sedežnem redu, vsaki postavitvi zastav ali vsaki koloni vozil. Včasih se z njimi počutim kot Leonard Bernstein z Dunajskim filharmoničnim orkestrom: na nekem koncertu je celo skladbo nepremično in negibno stal in dirigiral samo z očmi. To si je lahko privoščil iz treh razlogov: ker je orkester pripravil prej, na vaji, ker so v njem sijajni glasbeniki in ker jim je lahko brezpogojno zaupal.

Neverjetno, koliko bolje in lažje je delati, če so v kolektivu zdravi spoštljivi odnosi. Jutri lahko iznenada in nenapovedano v Slovenijo pride ta ali oni predsednik, ta ali ona kraljica, in vem, da bomo vse izpeljali odlično in brez panike. Ne, nisem Ksenija iz čudežne dežele in prav nič nisem naivna. Vem, da ni vedno vse tako preprosto, kot tule pišem: par piškotov in marmelad, par besed, kot so hvala, oprosti, nekaj pohval in vsi problemi čudežno izginejo. Nato na vso to podlago še v srečni new age harmoniji prepevamo Vsi se imamo radi ... In potem svizec zavije čokolado ... Aaaampak! Kaj pa, če jo res zavije? Svizec čokolado?

---