V znamenju Ivane Kobilce

“Česar doslej niso zmogli moški naši slikarji, to je proizvedla nežna roka mlade slikarice ter nam pokazala, koliko premore talent, združen z vztrajno marnostjo,” je v poročilu o razstavi Ivane Kobilce v prostorih ljubljanske realke leta 1889 v Ljubljanskem zvonu zapisal Vatroslav Holz. Tistega leta je umetnica v svojem ateljeju slikala Poletje, ki velja za eno njenih najslavnejših slik. V Narodni galeriji, ki prihodnje leto praznuje 100-letnico delovanja, bodo osrednjo razstavo posvetili prav Kobilčini umetnosti.

LJUBLJANA > Ivana Kobilca (1861-1926) je bila svetovljanka, okusila je bohemsko življenje, predvsem pa je bila prva slovenska umetnica, ki je naredila mednarodno kariero. “Ivana Kobilca je bila umetnica, ki jo lahko mirno imenujemo Evropejka. Živela in delala je na Dunaju, v Münchnu, Parizu, Zagrebu, Sarajevu in Berlinu. Bila je oseba, ki je imela širok razgled po Evropi. Zato se nam zdi, da je kar najbolj primerno, da jo umestimo v Evropsko leto kulturne dediščine,” pojasnjuje direktorica Narodne galerije Barbara Jaki.

Obiskovalci jo imajo radi

Razstava, ki jo bodo odprli 20. junija, bo prva monografska predstavitev umetnice po retrospektivni razstavi leta 1979 v Narodni galeriji. Od tedaj se je po besedah direktorice nabralo marsikaj novega - nova spoznanja stroke, nekaj neznanih del in takšnih, ki niso bila nikoli razstavljena, našlo pa se je tudi nekaj slik, za katere so sicer vedeli, da obstajajo, a se je za njimi po Kobilčini posthumni razstavi leta 1928 izgubila vsaka sled. Slike Ivane Kobilce so že vrsto let med obiskovalci Narodne galerije med najbolj priljubljenimi. Ena od njih je tudi Kofetarica (1889), ki je bila posebne pozornosti deležna že na razstavi, o kateri je pisal Holz. In prav Mamica kavopivka, kakor ji je pravila slikarka, je bila ena njenih najljubših. “Slovensko Mona Lizo”, kakor tudi rečejo, je Kobilca naslikala pri sedemindvajsetih, nanjo je bila zelo navezana in je nikoli ni hotela prodati.

V Narodni galeriji bodo v jubilejnem letu med drugim pripravili razstavo ob 80-letnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), ki je tako kot še nekaj drugih institucij izšla iz društva Narodna galerija. V sodelovanju s slovitim muzejem Ermitaž iz Sankt Peterburga pa bodo v Narodni galeriji pripravili razstavo del iz zbirke grofa Kobenzla (1712-1770), ki je bil med drugim komornik cesarja Karla VI., vodil zunanjo politiko habsburške Nizozemske in v Bruslju ustanovil akademijo znanosti. V njegovi zbirki je med drugim več kot 6000 risb - med njimi dela Dürerja, Rembrandta, Van Dycka - in slik Brueghla ml., Rubensa in drugih.

Slika Poletje, na kateri je upodobila sestro Fani, ki ji cvetno kito pomagata spletati bratranec in sestrična, pa ji je utrla pot na pariški Salon, kjer jo je skupaj z delom Likarice predstavila leta 1891, eno leto kasneje pa se je na tej prestižni razstavi predstavila s slikama Portret Parižanke in V lopi.

Zaljubljena v slikarstvo

Hčerka ljubljanskega obrtnika, ki se je ukvarjal s popravljanjem dežnikov in krznarstvom, se je risanja učila pri Idi Künl v Ljubljani, v slikarstvo pa se je dokončno zaljubila pri šestnajstih, ko je z očetom obiskala Dunaj. Niso je zanimale trgovine, ampak umetniške zbirke in takrat se je dokončno odločila, da bo slikarka. Čez dve leti se je vrnila na Dunaj, v galerijah neumorno kopirala dela starih mojstrov, potem pa jo je pot vodila v München, kjer je nadgrajevala in izpopolnjevala svoje slikarsko znanje. Tam se je srečala tudi z gibanjem mladih münchenskih modernistov, ki jo je opogumilo, da je začela slikati na prostem. Kot v knjižici Ivana Kobilca - Življenje in delo (Mladinska knjiga, 1997), piše Breda Ilich Klančnik, naj bi Kobilca prvi dve sliki na prostem - Iz malega sveta in Pri vodnjaku - leta 1889 naslikala na posestvu brata Josipa v Ilirski Bistrici.

“Vse sem hotela videti na svetu ...”

V letih 1891 in 1892 se je izpopolnjevala v Parizu, v zasebni šoli Henrija Gervexa. Pridobila si je dobro izobrazbo, čeprav neformalno - ženske v njenem času na likovni akademiji niso mogle študirati. Za nekaj časa je odpotovala tudi v sloviti Barbizon, kjer je nastala slika Otroci v travi. Kasneje je obiskala Firence, v letih od 1897 do 1905 pa je živela v Sarajevu, kjer je med drugim sodelovala pri ilustriranju enciklopedije ter časopisa Nada, naredila pa je tudi tri cerkvene poslikave. Od leta 1906 do začetka prve svetovne vojne je živela večinoma v Berlinu, kjer se je začela ob portretih in žanrskih prizorih posvečati cvetličnemu tihožitju. V Ljubljano se je vrnila leta 1914 in tam dvanajst let kasneje umrla.

Leta 1923 je zapisala: “Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno solnca. Ni mi žal.”

---