Gledamo: Strastno srečanje resnice in laži

“Če bi ljudje čez noč nehali lagati, ne bi bilo zjutraj na zemlji nobenega para več,” je le ena od ugotovitev, do katerih se prikopljejo varajoči in varani v Resnici (La Vérité), ki jo je napisal francoski pisatelj in dramatik Florian Zeller, na mali oder tržaškega Slovenskega stalnega gledališča pa postavil režiser Alen Jelen.

Ljubimca Michel (Vladimir Jurc) in   Alice (Tina Gunzek) v tržaški uprizoritvi Resnice Foto: Luca Quaia
Ljubimca Michel (Vladimir Jurc) in Alice (Tina Gunzek) v tržaški uprizoritvi Resnice Foto: Luca Quaia

TRST > Komedija Resnica, ki jo je Florian Zeller napisal leta 2011, pri 32 letih, je pred štirimi leti slovensko praizvedbo doživela v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani, tokrat pa jo je v prevodu letošnjega Prešernovega nagrajenca Aleša Bergerja režiser Alen Jelen postavil na mali tržaški oder, kamor komorna igra tudi sodi.

Začne se kakor pikantna, nič kaj globoka bulvarka, četudi jo že spočetka odlikujejo vešče spisani dialogi. Pred gledalcem se z vsako novo repliko vse bolj razgaljata starejši moški in mlajša ženska - oba sta poročena in oba varata, v hotelski sobi sta že kar abonirana. Da bi bila mera polna, je ona poročena z njegovim najboljšim prijateljem. On, Michel, ki ga je v tržaški uprizoritvi mojstrsko oblikoval Vladimir Jurc, se gledalcu kaže kot pragmatik, ki se trudi upravičiti še tako sporno početje. Za povrh se ima za usmiljenega, saj ne neha jadikovati nad usodo varanega prijatelja, ki je glihkar izgubil službo.

Obroč okrog njega, Michela, virtuoza v varanju in napletanju laži, vse bolj stiskajo njegova ljubica Alice (Tina Gunzek), njen mož ter njegov prijatelj Paul (Daniel Dan Malalan) in žena Laurence (Lučka Počkaj).

Ponovitve tržaške Resnice so se baje že iztekle, žal prehitro, saj bi si vešče izklesana in kratkočasna predstava zaslužila še gledalcev. Zato pa lahko zdaj toliko bolj sproščeno zapišemo kaj več o njeni vsebini, ki se pred gledalcem odmotava kot klobčič, kar je eden glavnih čarov Resnice. Naslovna vrednota se iz prizora v prizor bolj izmotava iz objema laži, s tem pa v kot potiska osrednjega “junaka”, ki ga Jurc postopoma degradira v nemočnega in togotnega moža. Njegov Michel z odprtimi usti zija v resnico, ki je ni vajen, saj se znajde le med lažmi. Gonilo komičnosti je prav njegov bes, utemeljen na neuravnoteženem sistemu vrednot, tudi na prepričanju, da je varanje in ljubimkaje z ženo najboljšega prijatelja dopustno, ni pa mogoče sprejeti, da vsi okrog tebe poznajo tvojo prevaro, a te pustijo živeti v (lastni) laži.

Uprizoritev natančno zgrajene in mikavno zamotane komedije, v kateri se resnica in laž nikoli dokončno ne ločita, odlikujejo poudarjeni dialogi, besedni spopadi, ki jih režiser ni preglasil z glasbo ali čim drugim, marveč je pustil prostor za igralce. Njihovi precej veristični nastopi so premišljeno posejani s premolki, polnimi napetosti, pa tudi s humorjem - v spominu bo denimo ostala Malalanova meditacija s poduhovljenim “ommmanjem” dramskih replik.

Kostume je oblikovala Belinda Radulović, funkcionalno sceno pa Urša Laboda. Tudi prehodi z enega prizorišča na drugo - iz hotelske v dnevno sobo ali garderobo telovadnice - so spretno nakazani z minimalnimi potezami.


Najbolj brano