Slovenka tudi piše, ne le kuha

“Ne, ne pišem drugače, ker sem ženska, le težje živim, ker sem pisateljica,” je nekoč dejala danes že pokojna Ivanka Hergold. Seveda je tudi njeno delo predstavljeno v zborniku Ženska literarna ustvarjalnost na Primorskem, ki ga je založba Mladika izdala s Slavističnim društvom Trst-Gorica-Videm in ga nedavno predstavila tudi na 33. Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani.

TRST > Zbornik povezuje 29 prispevkov o primorskih avtoricah od začetka 20. stoletja do danes. Urednica Marija Pirjevec v uvodniku ugotavlja, da se ženske v zgodovini niso mogle uveljaviti kot pisateljice, saj niso bile priznane kot enakopravne moškim, pozneje pa so jih sestavljalci literarnih pregledov radi prezrli. Ustvarjalke so tudi danes v slabem položaju, tako po svetu kakor pri nas, poudarja urednica: “Prešernovo nagrado - da se omejim samo na ta primer - za najbolj kakovostno literarno delo sta prejeli od leta 1947, ko so jo podelili prvič, do danes le dve ženski: pisateljica Mira Mihelič in pesnica Svetlana Makarovič.” Dodajmo: slednja je nagrado protestno zavrnila.

Prve pisateljice so se pri nas pojavile z zamudo, šele v drugi polovici 19. stoletja, zlasti s Pavlino Pajkovo in Luizo Pesjakovo. Pomembno je bilo naše prvo žensko glasilo Slovenka (1897-1902), ki je začelo izhajati v Trstu, še opozarja Marija Pirjevec.

Slovenki se podrobneje posveti Marta Verginella, tudi urednica istoimenske monografije, ki je ob 120. obletnici prve izdaje glasila pred dnevi izšla v sodelovanju Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Beletrine. Slovenka je veliko naredila za emancipacijo žensk, njena prva urednica Marica Nadlišek Bartol pa je pogumno polemizirala tudi z razvpitim teologom Antonom Mahničem, ki je ženskam odrekal pravico do javnega delovanja.

V zborniku objavljeni referati, povečini predstavljeni lani na 26. Primorskih slovenističnih dnevih na Opčinah, so razdeljeni v dva večja sklopa. Prvi je posvečen pisateljicam, pesnicam, esejistkam in kulturnim delavkam, ustvarjajočim od polovice 20. stoletja do naših dni. Vilma Purič pregleda ustvarjalnost pesnic Irene Žerjal, Ivanke Hergold, Marine Cernetig in Patricije Dodič. Katja Mihurko Poniž ugotavlja, da je Trst močno navdihoval književnice in v njihovih delih “zaživel tudi kot mesto žensk”. Ivan Verč se posveti jeziku v romanu Nož in jabolko Ivanke Hergold, Irena Novak Popov pa utemeljuje, da je Alenka Rebula Tuta ustvarila “neobsežen pesniški opus velikih estetskih, spoznavnih in etičnih kvalitet”, v katerem je v ospredju zanimanja “zatrti, prikrajšani, prestrašeni, paralizirani človek”. Denis Poniž analizira biografsko Zgodbo mojega očetaBogomile Kravos, Jože Hrovat roman Vilme Purič Burjin čas, Maja Smotlak pa ženske v pripovedni prozi Jasne Jurečič. Tatjana Rojc tokrat ne piše o Alojzu Rebuli, marveč o njegovi ženi Zori Tavčar in v njenem literarnem ustvarjanju odkriva “izjemno fin smisel za portretiranje, za opazovanje, za opis, za ironijo in avtoironijo”, pa tudi “zavest o stalnem prepletanju spominov in realnosti ter kompleksnosti moderne biti”.

V prvem sklopu bralec spozna še kar nekaj ustvarjalk, ki še niso zaokrožile svojih opusov, medtem ko so v drugem zbrani prispevki o starejših, ki jih ni več med nami. Vlasta Polojaz pregleda, kako se je Marice Nadlišek Bartol spominjal njen sin, danes slavnejši pisatelj Vladimir Bartol, Vladka Tucovič odpira vrata v raziskovanje tržaškega obdobja Zofke Kveder, Zoltan Jan raziskuje recepcijo goriško-tolminske pesnice Ljubke Šorli med Italijani, Jasna Čebron predstavlja malo znano pesnico in pisateljico Nevo Rudolf ... Tiskanje avtoric pri Mladiki in Založništvu tržaškega tiska pregledata urednici založb Nadia Roncelli in Martina Kafol.

---