Kako je ruska avantgarda povezana z ikonami

Kaj imata skupnega Andrej Rubljov, najslavnejši ruski ikonopisec, in ruska avantgarda? Obrnjeno perspektivo. “Obrnjena perspektiva je zelo značilna za Maleviča in suprematizem v začetku 20. stoletja, pa tudi za druge pomembne avantgardiste, ki so se napajali pri ikoni,” poudarja dr. Miha Javornik.

Andrej Rubljov: Kristusovo rojstvo (1405)
Andrej Rubljov: Kristusovo rojstvo (1405) 

“Kje se nahajamo? Nahajamo se na več različnih pozicijah, perspektiv je več. Gledalec mora biti postavljen v ikono, v ta sveti prostor, okrog njega se vse dogaja. Če se premikam, se tvori pripoved - ikonska pripoved,” pravi dr. Miha Javornik. Ta “hkratnost” različnih perspektiv je značilna za ikono, je pa tudi princip avantgarde. Po slikah avantgardnih umetnikov se zaradi mnoštva perspektiv sprehajamo, kar je sicer značilnost ikonskega slikarstva. Številni ruski avantgardni umetniki so navdih našli pri ruskih ikonah, tudi ruski kubofuturisti, pravi Javornik: “V kubofuturizmu so različne perspektive, figura razpada na različne dele. Ampak ti deli se gledajo iz različnih perspektiv, zato je lahko roka nad glavo”.

Svetloba izhaja iz osebe

V pravoslavju je ikona sveta podoba, povezana s cerkveno zgodovino, predstavlja neke vrste Biblijo, saj so tu “zapisani” posamezni prizori, ki tvorijo pripoved. Lahko je predstavljen le en lik, lahko pa tudi celotna zgodba. Izročilo pravi, da je prvo ikono na deščici naredil evangelist Luka in na njej napisal del evangelija.

Ruska literatura in kultura

Dr. Miha Javornik je redni profesor na oddelku za slavistiko in predstojnik katedre za rusko literaturo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in avtor številnih razprav s področja ruske literature in kulture, piše pa tudi o vplivu globalizacije in digitalizacije na sodobno kulturo.

Postopek izdelave ikone je zelo počasen, najprej je treba izbrati ustrezen les, navadno gre za lipo, lahko tudi smreko. Iz lesa naredijo desko in pripravijo površino iz “levkasa” - krede, pomešane z lepilom, ki je običajno laneno olje. “V osnovi bela podlaga, tudi v krščanstvu, pomeni praznino, hkrati pa je tudi vse - vse, kar je združeno v tej praznini,”je Javornik nedavno razlagal v ljubljanski knjižnici Otona Župančiča, kjer je govoril o kontekstu, v katerem se je pojavila ruska historična avantgarda in o tem, kako je povezana z ikonami.

Na levkas se nato napne izjemno draga tkanina, in šele zatem se začne s “pisanjem” ikone - ikona se namreč “piše”, ne “riše”. Pri tem pisanju pa je veliko pravil. “Najprej se slika okolica, pejsaž. Nato se slika obleka, zatem se slikajo roke, noge, najstarejši in najpomembnejši pa je obraz, ki omogoča neposredni stik z verujočim,” pravi Javornik. Ikona je sama na sebi nosilka svetlobe, ki izhaja iz figure, ima pa tudi didaktični, mistični, liturgični in simbolični pomen. “Sam ikonopisec nima veliko možnosti manipulacije znotraj Biblije, mora se ji prilagoditi,” pravi Javornik. Tu ni vprašanja avtorstva, gre za sledenje normi. Ikona, ki ima pomembno vlogo v obredju, izraža simboliko pisane besede, osebe in dogodki na njej pa naj bi se izkazovali tudi s svojo mističnostjo.

Prapodoba se zliva v gledalca

“Ikona se ne podreja zahodnemu principu dojemanja podob. Na ikoni ni izražena priroda kot taka, človeška ali božja, ampak je sam na sebi izražen tako imenovani 'ipostas' - osnova, prapodoba. To je zametek vsega, to ni odraz prapodobe, to je prapodoba,” poudarja Javornik. “Hypostasis” v stari grščini pomeni osnovo, obstoj, resničnost, bistvo, znotraj pravoslavja pa se nanaša na prapodobo. “Prapodoba se, ko jo vernik gleda, vanj vliva, in jaz vlivam v to podobo svoja občutja,” pravi. S tem v zvezi sta zanimiva dva ruska izraza za “resnico”: “istina” in “pravda”. “'Istina' je nekaj, kar mi s svojo notranjostjo sprejemamo kot bistveno, da čutimo boga znotraj sebe, v nas samih je, ko gledamo. To je 'istina', to je tisto, kar je res. 'Pravda' pa je vezana na določen kodeks, sistem. 'Istina je' pomeni, da sem globoko v sebi prepričan v to. 'Pravda' pa pomeni, da je povsem možno, da obstaja, v določenem sistemu. 'Istina' se vedno povezuje z globalnim človeškim občutjem nečesa, v tem primeru boga, te prapodobe,” razlaga Javornik.

Z razumom ne moremo dojeti niti boga niti božanskega, lahko ga samo občutimo, to je osnova pravoslavja, pravi; ko je bil v mestu Sergejev Posad, ki je osnova ruske patriarhije, je videl, kako “ženice padajo na kolena, poljubljajo tla in poljublajjo ikone, in solze jim tečejo. Gre za direktno zvezo, taktilno.”

Najbolj slaven ruski ikonopisec je ob Teofanu Greku (1340-1410) vsekakor Andrej Rubljov, ki se je rodil okoli leta 1360, umrl pa je leta 1428. Na njegovih ikonah je veliko svetlobe, medtem ko je pri Teofanu Greku levkas prekrit s temnimi toni. Rubljov je tudi prvi v ikonopisju uporabil modro barvo.

Od ikone do kipov v slogu Ludvika XIV.

Pisanje ikon je v Rusiji začelo izgubljati svoj pomen, ko se je začela cerkev umikati posvetni oblasti, kar se je zgodilo ob koncu 16. stoletja, v obdobju Petra Velikega. V Rusiji se je tedaj pojavilo monumentalno slikarstvo po evropskem zgledu, v držah v slogu Ludvika XIV. so začeli upodabljati vladarje in pomembne aristokrate, uveljavilo pa se je tudi stavbarstvo in kiparstvo, Bartolomeo Rastrelli je zgradil znameniti Zimski dvorec v Sankt Peterburgu.

V prvi polovici 19. stoletja se je v slikarstvu pojavilo zanimanje za preprostega človeka in naravo, pa tudi tako imenovana ljudska ustvarjalnost, ki je pozneje pomembno vplivala na avantgardo. Slikarji so upodabljali naravo, tudi na melanholičen način. Pojavili so se tako imenovani peredvižniki, realistični slikarji, ki so se selili iz kraja v kraj in postavljali razstave. Cerkvene in aristokratske motive so nasledili kmetje in narava, pa tudi zanimanje za psihološki izraz.

Konec posnemanja resničnosti

V drugi polovici 19. stoletja se pojavita impresionizem, ki krši mnoga pravila akademizma, za katerega je značilno posnemanje resničnosti, in simbolizem, v začetku 20. stoletja pa novi poskusi osvoboditve iz dotedanjih akademskih okvirov in nova iskanja in eksperimentiranja, kar je v širšemu smislu zajeto v pojmu avantgardna umetnost. To dogajanje je bilo zelo živahno tako v Evropi kot v Rusiji, kjer so izdelovali tudi plakate, ki so v času revolucije leta 2017 postali osnovni medij za komuniciranje z množicami. V slikarstvu so se avantgardni umetniki odrekli tradicionalnemu realizmu, nekateri mladi ruski slikarji so se šolali v Evropi in spoznali tamkajšnje slikarje, ruska trgovca Ščukin in Morozov sta imela bogato zbirko del avantgardnih umetnikov Paula Cezanna, Henrija Matissa, Pabla Picassa, italijanski futurist Filippo Tommaso Marinetti je leta 1910 predaval v Moskvi. Vplivi so bili obojestranski.

Pri eni od smeri v ruski avantgardi, suprematizmu, ki ga je osnoval Kazimir Malevič (1978-1935), ostanejo le še barve, brez psiholoških izrazov. Najbolj znan je Malevičev črni kvadrat na beli podlagi. Če plastimo barve drugo na drugo, dobimo črno, medtem ko je bela odblesk barv. Barve pa imajo tudi političen pomen, od črne, bele do rdeče kot barve revolucije. “To je skrajna faza suprematizma. Čisto občutenje, najvišje občutenje barve. Bela je popolna barva, največja supremacija,” razlaga Javornik, ki belo vidi kot “praznino, levkas”. Črn kvadrat na beli podlagi je Malevič naslikal leta 1915, dve leti pred oktobrsko revolucijo. “Oktobrska revolucija je želela pomesti z vsem, z vso prejšnjo kulturo,” o razmerah v času nastanka slavne slike pravi Javornik. “Mi bomo na nov način naredili levkas, osnovo, na katero bomo postavili nove vrednote,”interpretira ozadje nastanka. “V socrealizmu se na podoben način kot na ikoni pojavljata Lenin in Stalin, v zlatu. To seveda ni ikona, gre pa za princip ikone. Praznino so nadomeščali s konstrukcijo,” izpostavlja.

Delavec kot vijak v kolesju

Ena od smeri ruske avantgardne je tudi konstruktivizem - na osnovi beline bomo s konstrukcijami gradili nov svet, svetlo prihodnost. Konstruktivizem - njegov značilni predstavnik je Vladimir Tatlin - je povezan s proizvodno umetnostjo, konsktruktivisti so se odpravili v tovarne in opazovali delo ob tekočem traku, razmišljali so, kakšna glasba bi spodbudila delavce, da bi delali hitreje.

“Če bomo pospešili proizvodni proces, bomo čim prej prišli v svetlo prihodnost, ki jo je obetal Stalin. Stalin je tudi rekel: delavec je samo vijak v kolesju celotnega sistema. Delavec ni več pomemben kot individuum, ampak je pomemben kot del kolektivnega stroja,” poudarja Javornik in dodaja: “Na osnovi čim boljšega jutri se pozablja na individualnost, na človeka. Kaj je bolje: ostati pri praznini, čutiti in jo napolniti s svojim občutjem, ali da je to napolnjeno z nečim drugim? V vsakem primeru imamo levkas, belo osnovo, ki jo vsakdo na različne načine krasi, da se bo izrazil na svoj način. Problem je, da jo krasita tudi družba in oblast.” Leta 1932 je sovjetski centralni komite z odločbo ukinil vse umetniške skupine in združenja ter ustanovil Zvezo sovjetskih umetnikov. Leta 1934 so na kongresu Zveze sovjetskih pisateljev socialistični realizem proglasili za edini dovoljeni slog.


Najbolj brano