Predsednik, ki mu grozijo s smrtjo
Morda bi lahko rekel, da gre samo za burne odzive in politično vročekrvnost posameznikov. Prav tako bi lahko vse, kar se je zgodilo v zadnjih dneh, opisal kot obračun nekdanjih tesnih sodelavcev in izrečeno sovraštvo prepustil njihovemu skupnemu spominu. A tokrat je šlo za veliko več, kot samo za spor, grožnje in napoved obračuna z bivšim političnim sopotnikom. Začelo se je takoj po zadnji izrečeni sodbi Mednarodnega sodišča za vojne zločine storjene na območju bivše Jugoslavije, s katero je bila šesterica Hrvatov iz Bosne in Herecegovine obsojena na visoke kazni in med izrekom katere je obtoženi general Slobodan Praljak popil smrtonosni strup. Zato odzivi najvišjih predstavnikov republike Hrvaške na dosojeno kazen, pozivi k nespoštovanju sodišča in zahteve po reviziji sodbe, niso bili slučajni ali izrečeni v politični naglici. Pa tudi niso bili, kot svojevrstna podpora, namenjeni ne obsojenim ne njihovim družinam. Pokazali so na glavnega krivca sodniške odločitve v Haagu, na bivšega predsednika države Stjepana Mesića. Nato se je začelo.
Vladimir Šeks, visoki funkcionar vladajoče hrvaške stranke in osebni svetovalec predsednika vlade Andreja Plenkovića, je 14. decembra bolj ali manj nehote pokazal na dejansko vsebino hrvaškega državnega odziva. Na javni tribuni v dvorani splitskega hotela Atrium, posvečeni spominu na Franja Tuđmana, je govoril o prodanih dušah, ponarejevalcih hrvaške zgodovine, pigmejcih in liliputancih, ki odhajajo na smetišče zgodovine. Da so to prav tisti, ki so izdali ideje Tuđmanove Hrvaške in da je takšen še posebej Stjepan Mesić, ki je lažno pričal v Haagu in čigar pričanje je bilo osnova obsodbe hrvaške šesterice ter da je posredno kriv za smrt generala Praljka. Samo nekaj dni kasneje je general Ante Prkačin nadaljeval še glasneje in predlagal, naj Mesića javno obesijo.
Sledil je molk. Tišina dveh za katere bi pričakoval, da bosta zaščitila Mesića, Andreja Plenkovića in predsednica države Kolinde Grabar Kitarović. Ocena, da sta skrajno sovražne izjave, zaradi obilice dela enostavno spregledala, bi bila naivna. Ocena, da se nista želela vpletati in postati del nevarnih odmevov Šeksovega poziva k linču bivšega predsednika države, pa bi nas zavedla in vodila v smer politične moralke. Ostali bi brez odgovora.
Ne Plenković ne Grabar Kitarovićeva Mesiću nista smela stopiti v bran, tudi če sta bila intimno prepričana, da je potrebno odgovoriti na sovražni govor. Zato je treba začeti pri njuni oceni, da je bolje ostati povsem tiho.
Franjo Tuđman je vse svoje pogovore in sestanke trojno beležil. S stenogramskim zapisnikom, s svojimi osebnimi zabeležkami in s tonskimi posnetki. Kmalu po njegovi smrti so uslužbenci haaškega sodišča za vojne zločine dobili zanesljivo informacijo, da hrani hrvaška vlada dokaze o hrvaški vpletenosti v vojno v Bosni in Hercegovini in o vojaških operacijah zoper Srbe na Hrvaškem. Pa tudi, da obstaja obsežen arhiv milic bosanskih Hrvatov, ki je bil na skrivaj prenešen iz Bosne in Hercegovine in skrbno skrit v vojašnicah v Splitu in Zagrebu.
Eden izmed Tuđmanovih posnetkov nosi datum 13. april 1999. Brez tega dokumenta ne moremo razumeti današnjih napadov na Mesića. Tuđman je na tistem sestanku prvič postavil vprašanje sodelovanja s sodiščem v Haagu. Vprašanje je bilo povezano s sojenjem poveljniku bosanskih Hrvatov, generalu Tihomiru Blaškiću, obtoženemu krivde za strahoten masaker, poboje in uničenja v kraju Ahmići. Tuđmana je začela skrbeti strategija načrtovane obrambe, ki je želela dokazati da je obstajala v tako imenovani hrvaški republiki Herceg-Bosna dvojna linija vojaškega poveljevanja. Udeleženci sestanka so ocenili, da bi bila takšna obramba škodljiva za hrvaške nacionalne interese. Blaškić je bil obsojen na 45 let zapora in vsi, razen seveda njega in njegove družine, so bili zadovoljni. Pokoli, požigi, umori in posilstva so bili zgolj vojni ekscesi za katere je bil poveljnik odgovoren in obsojen. In niso bili nič več kot to. V pritožbi je Blaškićev odvetnik Ante Nobilo prvič oblikoval tezo, da so bile komandne strukture v Herceg-Bosni samo pokritje za delovanje hrvaških policij, imenovanih Jockerji, ki so izvajale etnično čiščenje in so bile praktično neposredno povezane z oblastmi v Zagrebu.
V prvih mesecih leta 1998 je v Haagu pričal tudi Mesić. Tožilec Mark Harmon ga je takrat prvič in presenetljivo spraševal o sestanku Tuđmana in takratnega srbskega predsednika Slobodana Miloševića v Karađorđevu, 25.marca 1991, in temu dodal ključno podvprašanje, ali ga je Tuđman po povratku iz Karađorđeva “obvestil, da si bosta Srbija in Hrvaška razdelili Bosno in Hercegovino ?” Mesić mu je odgovoril, da bi iz tistega, kar je Tuđman po vrnitvi povedal, lahko razumeli, da Bosna ne more preživeti in da bo lahko Hrvaška vzpostavila meje bivše Banovine iz leta 1939 ter v delitvi dobila tudi Kladušo, Bihać in Cazin ter da bo vse to “naše ozemlje”. Haško sodišče je začelo poboje, tudi strahoten masaker v Ahmičih, ocenjevati ne zgolj kot vojaški zločin nad nemočnim civilnim prebivalstvom, temveč tudi kot načrtno politiko etničnega čiščenja. Blaškića je sodišče oprostilo krivde. Glavni tožilki Carli del Ponte in njenemu pomočniku Antonu Nikiforovu, spoznal sem ga leta 2001, je uspelo po Tuđmanovi smrti pridobiti njegove stenograme in po številnih skorajda james bondovskih zapletih, tudi tajne arhive bosanskih milic. Posnetki Tuđmanovih sestankov, tudi ali predvsem tistih, ki so povezani z Bosno in Hercegovino, so lahko postali predmet proučevanja. Tudi tisti, ki so ga na sodišču v Haagu dobili še pred Tuđmanovo smrtjo in ki kaže način predsednikovega obračuna z vsemi, ki so ga skušali prepričati, da je politika delitve Bosne in Hercegovine državna norost ter da mora Hrvaška podpreti suverenost in celovitost sosednje države. Pa tudi, da bi imela uporaba načela delitve BiH in preseljevanja prebivalstva ter etnične čistosti, kot mu jo je predlagal Milošević, za posledico vojno. Tuđman jih je tudi takrat opomnil, da so njihove ocene napačne, saj da bo šele politična razmejitev BiH, ki jo ponujajo Srbi, omogočila mir. Obenem, je nadaljeval Tuđman, bi takšna razmejitev, po kateri bi Hrvaški pripadla Herceg-Bosna , verjetno tudi Posavina ter zaradi geopolitičnih razlogov še cazinska in bihaška Krajina, optimalno zadovoljila hrvaške nacionalne interese, “ne samo sedaj temveč tudi v prihodnje, saj bi združili hrvaško nacionalno telo v najširših mogočih mejah.”
Današnje napade na Mesića in tišino onih, ki bi se morali oglasiti ter obsoditi govor sovraštva, moramo vsaj deloma razumeti tudi znotraj vseh teh ozadij Tuđmanove doktrine rešitve jugoslovanskega vprašanja. In upora pomembnega dela hrvaške politike in katoliške Cerkve takšnim načrtom delitve Bosne in Hercegovine. Mesić pa je danes kriv tudi zato, ker ni razumel, da bi bili Blaškić in ostali obsojeni praktično dosmrtne zaporne kazni zgolj posredna škoda, povsem nepomembna v primeri z velikimi državniškimi načrti o veliki Hrvaški. Plenković in Grabar Kitarovićeva sta morala ostati tiho.
Borut Šuklje je strateški analitik.
www.borutsuklje.com