Jernej Šugman ni posnemal, vloge je ustvarjal iz sebe

Nepričakovano in veliko prezgodaj smo izgubili enega naših največjih igralcev. Ustavilo se je veliko srce, dodajajo tisti, ki so umetnika poznali osebno, ne samo z gledališkega odra, s filmskega platna ali iz televizijskega zaslona. Jernej Šugman je umrl le slaba dva tedna pred 49. rojstnim dnevom, v nedeljo, kakor poleti že njegov mlajši igralski kolega Gašper Tič.

S Sašo Pavček v Jovanovićevi postavitvi Molièrovega Tartuffa  Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
S Sašo Pavček v Jovanovićevi postavitvi Molièrovega Tartuffa  Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

LJUBLJANA > Bil je na vrhuncu ustvarjalne moči, v tej sezoni je igral v kar osmih uprizoritvah in je že pripravljal novo vlogo - januarja naj bi na oder prikorakal kot Zlodej v veliki koprodukcijski uprizoritvi Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski v režiji Eduarda Milerja. “Izgubili smo svojo lokomotivo,” je danes dejal ravnatelj SNG Drama Ljubljana Igor Samobor.

Tak se rodi na sto let

“Delo z njim je bilo lepo, šlo je z lahkoto,” se spominja Vinko Möderndorfer, pisatelj, dramatik, filmski in gledališki režiser. Šugman je nastopil v njegovih celovečernih filmih Predmestje (2005) in Inferno (2014), sodelovala sta tudi na televiziji. “Bil je neverjeten! Vse, kar je naredil, je bilo prav. Spomnim se, kako je montažer pri mojih filmih Andrija Zafranović rekel: pri njem nimamo kaj popravljati, je vse brez napak. Bil je zunajserijski talent in ta izguba bo naš teater strašno osiromašila. Tak talent se rodi na sto let, narod ga dobi redko. Šele zdaj, ko bo za njim zazevala praznina, bomo zares spoznali, kaj je pomenil.”

Saša Pavček: “Jernej Šugman bo za vedno moj najljubši soigralec. In ostal bo vzor srčnega, plemenitega človeka in briljantnega igralca.”

Režiser je med delom ugotavljal, da je vse, kar stori veliki igralec, presežek: “Dosegel je celo več od tistega, kar je ponujal tekst in kar si je želel režiser. Bil je intuitiven, a je tudi bral, bil je razgledan, svojo vlogo je znal osmisliti. Tudi zasebno sva se zelo dobro razumela. Ni bil le velik umetnik, ampak tudi izjemen človek.”

Šugman je pomembno prispeval k spremembi gledališke igre pri nas, še poudarja Möderndorfer: “Z nastopom njegove generacije - in morda še koga drugega, da ne bom krivičen - je odrska igra postala manj gledališka in bolj filmska, v pozitivnem pomenu.” Ob tem se spomni Šugmanove nepozabne upodobitve tašče v Lubitschevi burleski Ko sem bil mrtev, ki jo je na oder Drame postavil Diego de Brea. “V tej nemi komediji je bila igra zelo ekspresivna, polna karikiranih grimas, a so igralci poskrbeli, da je bilo vse videti naravno. Šugmanova igra je prihajala od znotraj ven. To so bile minimalne novosti, a so pomembno spremenile naše gledališče. Bil je velik igralec tisočih žanrov, znal je biti komičen, ironičen, resen, presunljiv ... In nikoli ni posnemal! Nekateri igralci so izvrstni imitatorji, on pa je vse sam ustvaril. Tudi slavni Veso je njegova kreacija, ni imitacija.”

Jernej Šugman se je rodil v Ljubljani igralcema Zlatku (1932-2008) in Maji Šugman, ki je lani praznovala 80. rojstni dan. Bil je prvak ljubljanske Drame, ki ji je bil zelo zvest; tam je od leta 1992 ustvaril veliko večino svojih vlog. Širšemu občinstvu se je prikupil kot Veso v humorističnih televizijskih nanizankah Teater Paradižnik in Naša mala klinika, nastopil pa je tudi v več filmih. Prejel je številne nagrade, od študentskih Severjeve in Prešernove do več Borštnikovih, nagrade Prešernovega sklada, zlatih lovorovih vencev na sarajevskem festivalu MESS, filmskih in televizijskih nagrad ...

Moč živega človeka

“Jernej Šugman bo za vedno moj najljubši soigralec,” pravi Saša Pavček. “Šestindvajset let sva bila odrska partnerja, od Lenzovega Domačega učitelja, kjer je igral naslovno vlogo, jaz vanj zagledano Majorko, do Shakespearovega Hamleta, kjer me je kot Ofelijo pošiljal v samostan, podobno repliko pa mi je izrekal tudi v Mametovi igri Seksualna perverzija v Chicagu in Frielovem Plesu v avgustu. Bil je moj oče v Kralju Learu, nasilnik v Titu Androniku, nasprotnik v Bratih Karamazovih, mož v Barkerjevih Evropejcih in Molièrovem Tartuffu, sorodnik v Ljudomrzniku, moj zaročenec v Čehovih Treh sestrah, brat v Jovanovićevi Antigoni ... Ostal bo vzor srčnega, plemenitega človeka in briljantnega igralca.”

Jernej Šugman je bil predan svojemu poslanstvu. V gledališču je užival, tudi med občinstvom. “Zelo rad gledam predstave, skoraj še raje, kot igram,” je pred enim letom dejal v intervjuju za Dnevnik. “In večkrat sem že premišljeval: mar ni večer, ki ga preživiš v gledališču, nekaj resnično krasnega? Saj vem, da nisem ravno objektiven, toda takšnih občutkov, kot mi jih lahko pričara ogled neke uprizoritve, mi ne more ponuditi nobena televizijska oddaja, niti film ne, čeprav imam filme neizmerno rad. Moč živega človeka, ki prav v tem trenutku stoji na odru, ker ti hoče nekaj dati - to je nekaj neverjetnega.”