Osebnosti Primorske 2005-2016

Prva akcija Osebnost Primorske sega v leto 2005, ko si je naziv prislužil srčni kirurg Tomislav Klokočovnik. Priznanje, skulpturo zlatega jabolka, ki je delo akademskega kiparja Boštjana Drinovca, je potem prejelo še enajst osebnosti.

Utrinek s prireditve ob razglasitvi osebnosti Primorske za leto 
2016. Laskavi naziv sta si prislužila Vasja Klavora in Igor 
Komel.  Foto: Zdravko Primožič/FPA
Utrinek s prireditve ob razglasitvi osebnosti Primorske za leto 2016. Laskavi naziv sta si prislužila Vasja Klavora in Igor Komel.  Foto: Zdravko Primožič/FPA

Osebnosti Primorske so ljudje, ki s svojo energičnostjo, zagnanostjo in pozitivno naravnanostjo pomagajo malemu človeku. Iz povprečja izstopajo z dejanji v poklicnem ali zasebnem življenju oziroma v obeh. Doslej so bralci, poslušalci in gledalci Primorskih novic, Radia Koper in Televizije Koper ter komisija vseh treh medijev izbrali 12 osebnosti Primorske.

Dr. Tomislavu Klokočovniku so sledili kirurg z Onkološkega inštituta dr. Erik Brecelj, bertoški župnik Franc Prelc, slovenski pisatelj iz Trsta Boris Pahor, direktorica Varstveno delovnega centra Nova Gorica Tea Leban, gasilec koprske brigade Peter Ventin, specialistka citologije in patologije v izolski bolnišnici Jadranka Vrh Jermančič, dirigentka Tržaškega partizanskega zbora Pinko Tomažič Pia Cah, Vladimir Krpan in pater Bogdan Knavs, ki sta na Sveti gori pripravila mašo za vse žrtve vojne, postojnska tabornica Nina Kapelj, Angela Lampe, ki si je prizadevala, da bi tudi otroci z najtežjimi oblikami prizadetosti v duševnem in telesnem razvoju ostali v bližini doma, ter pobudnika postavitve spomenika slovenskim vojakom v Doberdobu Igor Komel in Vasja Klavora.

2006: dr. Erik Brecelj

Ajdovski kirurg Erik Brecelj je pred enajstimi leti ganil vso Slovenijo s pretresljivim pismom o razmerah na ljubljanskem Onkološkem inštitutu. S pismom, ki je hitro zakrožilo po Sloveniji, je spodbudil javnost in premaknil okostenelo birokratsko kolesje, da se je razpletla dolga zgodba o nabavi operacijskih miz.

Drugo leto izbora Osebnost Primorske je naziv pripadel Eriku Breclju. Kasneje je priznal, da je bil v tistih letih še zelo naiven.

Zaradi “vojne” v Ljubljani, ki jo je takrat začel, mu je priznanje Primorcev, bralcev poslušalcev in gledalcev, dalo prijeten občutek, pa tudi nov zagon in odgovornost, da mora nadaljevati ter vztrajati.

Čeprav se je na Onkološkem inštitutu od takrat marsikaj spremenilo na bolje, se z “remškarizmi” v Sloveniji srečuje vsak dan. “Nekatere stvari je težko gledati. Če zdravniki ne bomo skupaj prijeli zadev v svoje roke in začeli urejati zdravstva, si bomo odžagali vejo, na kateri sedimo z bolniki vred. Slovensko zdravstvo razpada tako, kot razpada slovenska družba,” opozarja.

Primorcem in vsem državljanom ponuja nov izziv. Naj zahtevajo nov referendum s preprostim vprašanjem, ali naj vlada vsako leto skrajša čakalne vrste v zdravstvu za 30 odstotkov, saj je čakalne vrste dolžna skrajšati. Možna naj bosta samo dva odgovora, da ali ne. Takšno referendumsko vprašanje se mu zdi povsem smiselno. “Če bodo državljani to zahtevali, bo to morala upoštevati tudi vlada, katerakoli že, in to udejanjiti. Ali pa bo morala pasti,” utemeljuje.

2007: Franc Prelc

Natanko pred desetimi leti je bil primorska osebnost župnik v Sv. Antonu Franc Prelc, ki je odgovoren za Istrsko območno Karitas in za Skupnost Srečanje v Sloveniji. Je tudi soustanovitelj Vrtnice, programa za zdravljenje alkoholikov.

“Da so me, duhovnika, izbrali za osebnost Primorske kmalu po začetku akcije in po dveh izbranih zdravnikih, dr. Tomislavu Klokočovniku in dr. Eriku Breclju, je bilo zame presenečenje. Po drugi strani pa se zavedam, da sem bil v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja med redkimi, ki smo odkrivali ene najhujših tragedij in bolečin slovenskih družin - zasvojenost s prepovedanimi drogami, ki je bila tedaj dobro skrita družinska skrivnost,” se spominja Franc Prelc.

Franc Prelc v bertoški župnijski Cerkvi Marijinega vnebovzetja

Vzpostavil je stik z don Pierinom in poslal na triletno zdravljenje prvo Slovenko, 15-letnico s Koroške. Sledil ji je 16-letnik iz Istre, ki zdaj sam pomaga zasvojencem. Kar trije centri, ki delujejo po vzoru don Pierinovih skupnosti v Italiji, so na Primorskem: v Vremah, Kostanjevici in Čadrgu. “Danes je vsa Slovenija prepredena z najrazličnejšimi oblikami pomoči mladim zasvojencem in njihovim družinam.”

Prelc opozarja, da zdaj nekateri otroci v Istri poskusijo kaditi marihuano že v tretjem ali četrtem razredu osnovne šole, “in to koncentrat marihuane, ki ima 20 do 30 odstotkov strupenih snovi”. Opozarja še, da so sodobna droga računalniške igrice, dostopne prek mobilnega telefona. “Izvedeli smo za 15-letnika, ki je igral igrice po šest ur na dan, zaradi česar ni izdelal najprej prvega letnika srednje šole, zatem pa še drugega ne. Naredil ga je šele potem, ko so ga starši poslali na zdravljenje, in zdaj nima mobilnega telefona.”

2014: Nina Kapelj

Postojnska tabornica, načelnica Društva tabornikov Rod kraških viharnikov, Nina Kapelj je po februarskem žledu 2014 jeseni pred tremi leti promovirala in koordinirala akcijo Obnovimo slovenske gozdove. Širila je tudi sporočilo, da lahko skupaj in prostovoljno z majhnimi koraki naredimo veliko dobrega za skupnost in s tem spreminjamo svet.

Od takrat je Nina Kapelj postala mama, njen Lovro je 2. novembra upihnil prvo svečko, pa vendar pri 26 letih ostaja zvesta tako taborništvu kot prostovoljstvu. “Prostovoljci nimamo porodniške,” se pošali. Prvega sestanka s taborniki se je udeležila že dva tedna po porodu, poleti je bila v Velenju na vseslovenskem taboru, zdaj skupaj s svojimi viharniki snuje, kako bodo spomladi ozelenili hrib Na Soviču sredi mesta, za katerega sta bila usodna najprej žled in kasneje lubadar.

Nina Kapelj je mlada mamica in absolventka, ob tem pa še vedno tabornica in prostovoljka.

Priznanje Primorcev je bila zanjo potrditev, da je širši krog ljudi opazil prizadevanja tabornikov in da so bili v tem krogu tudi starejši, ki so prepoznali, da mladi ne samo jamrajo, ampak si tudi sami prizadevajo za boljši jutri - zase in za druge.

Na vprašanje, kako usklajuje obveznosti, saj je tudi absolventka pedagogike in španskega jezika, odgovarja, da se ji zdi pomembno, da ob materinstvu in dobri organizaciji še vedno sledi svojim ciljem v življenju. “Kajti zadovoljne mame prenašamo pozitivna čustva na otroka.” O prostovoljstvu pa dodaja: “Večina ljudi nas je hvaležnih za vse, kar imamo, in, kolikor lahko, pomagamo drugim. Kljub temu se najdejo posamezniki, ki iščejo iglo v kopici sena in širijo negativno energijo. V zadnjih letih sem se naučila, kako se jim ogniti ali jih preslišati in slediti temu, v kar verjamem.”

2015: Angela Lampe

Angela Lampe si je več kot poldrugo desetletje prizadevala za gradnjo centra za osebe s posebnimi potrebami. Center Obala Ankaran-Debeli rtič bi moral že sprejeti 39 oseb s težko obliko cerebralne paralize ali težko obliko v telesnem in duševnem razvoju, od tega 24 v dnevno oskrbo.

Toda center še ni nared. Po zadnjih napovedih bo do marca prihodnje leto, starši otrok in odraslih s posebnimi potrebami pa vedo, da bo pretesen, saj je v Istri zdaj že 75 družin, ki potrebujejo posebno pomoč.

Angela Lampe zase pravi, da je prav posebna mama.

“Apeliram na ministrstvo za delo, da bi se spomladi resnično vselili v novi center, ker se ta agonija predolgo vleče,” pravi Angela Lampe. Njen 29-letni Tadej je nastanjen na oddelku šempetrske bolnišnice v Stari Gori, do koder imajo uro vožnje. “Skupaj s pripravami na pot in potjo domov nam to vzame tri ure vsak teden. Nekateri imajo otroke doma, drugi so nastanjeni na Igu oziroma v Dornavi na Ptujskem polju.” Pomenljive so bile tudi njene besede na podelitvi zlatega jabolka: “Ko stisneš k sebi odraslega otroka, ki je kot dojenček, in vidiš tisto iskrico v očeh, prepoznaš sporočilo: 'Mama, bodi z mano.' Vsaka mama bi se tudi po štirih plazila, samo da bi imela otroka ob sebi.”

Ker bodo zmogljivosti v Stari Gori porušili in jih zgradili na novo, se sprašuje, “kam bomo z otroki”. V Stari Gori imajo približno 30 oseb, od tega jih je pet iz Istre.

Lampetova se zaveda, da ima podporo širše lokalne skupnosti in da je izbor za primorsko osebnost pospešil začetek gradnje centra v Istri. Obžaluje le, “da niso že prej preoblikovali kakšnega počitniškega doma, ki živi kvečjemu dva meseca na leto”.


Najbolj brano