“Vladimirja” ali “Vladimira”?

Preprosto vprašanje, a odgovor ni tako preprost. V jeziku se namreč pogosto znajdemo v dvomu in začnemo ugibati, kako se kaj prav zapiše in kako narobe. To ni nič čudnega za našo živo materinščino, ki se v zadnjih časih bolj zgleduje po narečnih govorih in mestnih jezikovnih (z)mešanicah kakor po pravilih pravopisa, ki s preprostim določilom, kaj se piše skupaj in kaj narazen, bralca hitro pouči, kdo je “slabovíden”, kdo pa “slabó viden”.

 “V našo materinščino se je prikradlo toliko popačenih izrazov, da je že polna vreča. Ko poslušam poslance v parlamentu, kar ne 
morem verjeti, kako morejo reči, da
“V našo materinščino se je prikradlo toliko popačenih izrazov, da je že polna vreča. Ko poslušam poslance v parlamentu, kar ne morem verjeti, kako morejo reči, da 'zadevi zdej še ne moramo pridet do dna', če je pa prav samo: zdaj ne moremo priti do dna ... Ojoj, prejoj! Razprave s takimi slovničnimi napakami in spakedrankami naj bi bile zgled Slovencem?” je zapisala Ruža Pečarič. 

Da odgovor ni preprost, spoštovane bralke in bralci, spoznamo, če se zaustavimo samo pri samostalniku “okvir”. Kako bi ga zapisali, kadar se sklicujemo na ustavo: V okviru ali v okvirju določil slovenske ustave smo enaki vsi, nespametni in pametni? Niste v zadregi? Pohvalno je, da niste, saj veste, da je prav, če v tem primeru zapišemo “v okviru”. Tudi kadar govorimo o umetnini, dragoceni sliki, najbrž niste v hudem dvomu, kajti običajno rečemo, da je slika v bidermajerskem okvirju. Ali morebiti v bidermajerskem okviru?

Toda za katero obliko tega samostalnika v drugem sklonu (okvirja ali okvira) bi se odločili, kadar bi želeli koga rahlo zbosti, češ da je čez les, premaknjen, med medvede v gozdu obrnjen tip? Bi mu rekli, da je slika brez okvira ali slika brez okvirja?

Vprašanja o jeziku pošiljajte na: joze.hocevar@primorske.si

Popolnoma razumem, da je kdo med vami podvomil, kaj je prav: okvira ali okvirja. Nič si ne očitajte, če dvomite. Saj je tudi naš sedanji Pravopis iz leta 2001 v zadregi in zaradi tega dovoljuje sklanjati ta samostalnik na oba načina: okvir, okvira in okvir, okvirja. Še sreča, da so bili pravopisci odobrili obe obliki. Drugače bi se nam - Slovencem, zlasti trmoglavcem, levo-desnim trdoglavcem, sprtim svojeglavcem - spet namalal kak hudir in z njim nemir, špetir in hud prepir o tem, kako je prav: okvira, kot bi se zaklinjali “okvirovci”, ali okvirja, kot bi se pridušali “okvirjevci”.

Prav na take dvome in zadrege je usmerjeno vprašanje, ki sem ga izbral za tokratno Minuto. Poslala nam ga je zvesta bralka Ruža Pečarič s Škofij: “Spoštovani gospod Jože, spet je potrjeno reklo, da kdor čaka, ta dočaka. S kakšnim veseljem zdaj, ko znova odgovarjate na vprašanja bralcev, odprem petkove Primorske novice in najprej preberem vaš članek o jeziku. Ker zgodaj vstajam, a zlata nikoli ne najdem, čeprav pregovor pravi, da je rana ura zlata ura, vam namesto da bi iskala zlato, po dolgem času spet pišem. V našo materinščino se je prikradlo toliko popačenih izrazov, da je že polna vreča. Ko poslušam poslance v parlamentu, kar ne morem verjeti, kako morejo reči, da 'zadevi zdaj še ne moramo pridet do dna', če je pa prav samo: ne moremo priti do dna ... Ojoj, prejoj! Razprave s takimi slovničnimi napakami in spakedrankami naj bi bile zgled Slovencem? Vselej poudarjajo, da se peljemo na vlaku v prihodnost skupaj s Švedsko, Nemčijo in Avstrijo. A nihče se ne spomni, da Slovenija ni podobna ne prvi, ne drugi in ne tretji, ampak ima 'poseben stil' ...

Ne morem iz svoje kože, radovedna sem. Pisali ste o tujih imenih, pa imam vprašanje v zvezi z osebnimi imeni: o pravilnem sklanjanju imena Vladimir, ki ga ima ruski predsednik Putin. Sklanjanje tega imena ob njegovem obisku v Sloveniji je pri nekaterih menda vzbudilo kar nekaj opazk. Ker najbrž Rusi nimajo take oblike tega imena v drugem sklonu, kot jo imamo mi, vas vprašam, ali bi bilo bolje reči: Vladimira Putina ali ga posloveniti v Vladimirja Putina. Naj bo dovolj, raje prepustim besedo drugim spraševalcem. Nekaj bi pa le dodala: ključne besede v slovenskem parlamentu so: laž, ne pije vode, lepo prosim, dame in gospodje ... Zato, da boste morda kdaj kaj zapisali tudi o frazah v parlamentu. Želim vam uspešno ustvarjanje in vas v pričakovanju Minute iskreno pozdravljam. V vaša zvesta bralka Ruža.”

Ob zadregi s sklanjanjem ruskega in sploh slovanskega osebnega imena Vladimir, na katero opozarja bralka Ruža, se odpira zadnje čase vedno bolj pereče vprašanje, kako naj zapisujemo tuja lastna imena v času, ki mu pravimo čas svetovnega povezovanja ali globalizacije. Doslej smo tuja imena zapisovali v zelo ponašeni obliki. Podomačevali smo kar vse po vrsti: imena papežev, svetnikov, kraljev in cesarjev, škofov, grofov, znanstvenikov in imena mnogih drugih, tudi imena najstrahotnejših morilcev: Karel, Karla, ne Carolus, Carolusa; Pij, ne Pius; Janez Pavel, ne Johannes Paulus ali Givanni Paolo; Friderik, ne Friedrich. Itd.

Z globalizacijo se konča nebrzdana svoboda, ko je vsak narod pisal tuja imena kar po svoji izgovorjavi. Zaradi razumevanja moramo odslej vsa tuja imena pisati tako, kot se zapisujejo v izvirnih jezikih: ne več po nemški izgovorjavi Kopenhagen, ampak po danskem pravopisu: København. Itd.

In že smo pri osebnem imenu Vladimir, ki ga Rusi, Srbi in Hrvati sklanjajo: Vladimira, Vladimiru, z Vladimirom, Slovenci pa: Vladimirja, Vladimirju, z Vladimirjem.

Slovenski jezik namreč zvočnik “r” na koncu besede večinoma razcepi v dva glasova: v “r” in “j”, torej v “rj”. Slovensko poimenovanje Vladimir se v slovenščini v drugem sklonu potemtakem upravičeno glasi: Vladimirja, ne Vladimira.

Takih zgledov - ne glede na to, če so domači ali tuji po izvoru -, je v naši materinščini nešteto; to so samostalniki, ki se končujejo na zvočnik “r”: mizar, premier, hudir, komar, Pandur. Naštejmo nekatere in jim dodajmo drugi sklon: dihur, dihurja; Gregor, Gregorja; inženir, inženirja; skalar, skalarja; vihar, viharja; konjar, konjarja; vladar, vladarja; grenadir, grenadirja; frazer, frazerja; skovir, skovirja; tolar, tolarja; motor, motorja; sekretar, sekretarja; mesar, mesarja; milijonar, milijonarja; zidar, zidarja; prior, priorja. Naj bo dovolj.

A ne veselite se prezgodaj, spoštovane bralke in bralci, zgodba s samostalniki na zvočnik “r” ima še drugo plat. Nekateri samostalniki te skupine se ne pokoravajo pravilu, da se njihov končni “r” razcepi v dvojčka “rj”. Navedimo tudi nekatere izmed teh in jim dodajmo drugi sklon, da bo razlika vidna: upor, upora, ne uporja; umor, umora, ne umorja; večer, večera, ne večerja; predor, predora, ne predorja; govor, govora, ne govorja; izvir, izvira, ne izvirja; blagor, blagra, ne blagorja; nadzor, nadzora, ne nadzorja; por, pora, ne porja; sir, sira, ne sirja; prapor, prapora, ne praporja; nemir, nemira, ne nemirja. Itd.

Nihče ne ve, kje bi potegnili trdno mejo med tistimi samostalniki, ki imajo v drugem sklonu “rj” (grobar, grobarja), in drugimi, ki imajo samo “r” (predor, predora). To vidimo iz vesti v časopisu Delo, da so v Ljubljani našli novec iz obdobja rimskega “cesarja Severja”. Toda ker se je cesar po latinsko imenoval Severus, bi bilo pravilno le, če bi zapisali, da je novec iz časa rimskega cesarja Sevêra, ne (po slovensko) Séverja.

Vse kaže, da bo globalizirana prihodnost zahtevala, da ruske, srbske in hrvaške Vladimire sklanjamo po tuje: Vladimir, Vladimira, slovenske pa po slovensko: Vladimir, Vladimirja.


Najbolj brano