Tudi Lanthimos je izgubil kompas

Yorgos Lanthimos, najbolj izstopajoče ime tako imenovanega grškega novega vala, ki je ustvaril zelo svojstvene mojstrovine, kot so Podočnik, Alpe in Jastog, je razočaral. Ubijanje svetega jelena je navkljub nekaterim lanthimovskim svetlim prebliskom mukotrpna in patetična novodobna parabola na grško tragedijo.

Pa se je izpel še eden od prvovrstnih evropskih filmskih provokatorjev, bi lahko dejali. Yorgosa Lanthimosa zlahka uvrstimo ob bok Larsa von Trierja, ki je žal filmski kompas izgubil pri Melanholiji, njegova naslednja filma Nimfomanka I. in II. sta komajda gledljiva, Nicholasa Winding Refna, ki ga je pri njegovem zadnjem filmu Neonski demon zaneslo v pretirano estetizirane vode brez tehtnejše vsebine, in Michaela Hanekeja, edinega, ki je v svoji družbeno-kritični drži še vedno brezkompromisno prepričljiv. A Lanthimos je med omenjeno trojico v svoji različici filmskega antikonformizma izstopal z zelo svojstvenim humorjem. Če zatrjujemo, da so Lanthimosovi filmi prežeti s črno ironijo, je to zelo mila opredelitev, saj ta “humor” zareže v dogajanje ostro kot britev. Po tem so izstopali njegovi najodmevnejši filmi Podočnik (grški kandidat za tujejezičnega oskarja), Alpe, Jastog, deloma se je podobnega recepta držal tudi v svojem najnovejšem filmu, Ubijanje svetega jelena, a žal se je ta izrodil v plitko zgodbo o maščevanju.

V glavni vlogi ponovno spremljamo odličnega Colina Farrela, za katerega se v prvi tretjini filma zdi, da je obtičal v Jastogu. Za Lanthimosa je sicer znano, da svojim igralcem naloži nalogo zelo očitne igre, ki jo dopolnjuje še spodsekan način govora brez nikakršne čustvene navlake. Zato se zdi, da gledamo vedno enako zasnovane odtujene like. Temu načelu je ostal zvest tudi tokrat, a z eno izjemo. Edini, ki ji je Lanthimos dovolil nekaj čustvovanja, je Nicole Kidman v vlogi matere in priznane oftalmologinje. Njuna otroka Kim (Raffey Cassidy) in Bob (Sunny Suljic) skušata blesteti vsak na svojem področju, a njihove družinske idile je konec, ko v njihovo življenje vstopi skrivnostni 16-letni fant (Barry Keoghan) in očetu, cenjenemu srčnemu kirurgu, postavi nemogočo zahtevo. Na tej točki nastopi motiv grškega mita o Ifigeniji, ki pa ga je Lanthimos zelo plastično prenesel v sodobni kontekst in ustvaril zelo slab križanec med Izrekom Pier Paola Pasolinija in Moramo govoriti o Kevinu Lynne Ramsay. Navkljub temu, da je tudi v Ubijanju svetega jelena Lanthimos zelo dosleden glede svojega sloga, v določenih trenutkih postane zelo predvidljiv, ponavljajoč in prepočasen v prikazu družinske dekadence. Umanjka tudi njegov prepoznaven smisel za ekstremni humor. Ena redkih posrečenih domislic je tista o utečeni spolni praksi zakoncev, ko žena negibno leži in igra, kot da bi bila pod anestezijo. Za najbolj živce parajoče trenutke pa poskrbi izbor klasične glasbe, ki pretirano in zelo patetično poudarja nekatere dramatične trenutke v filmu.

BILJANA PAVLOVIĆ

---