“Primorska za vedno ostane del tebe, na to ne moreš vplivati”

Na mladih svet stoji, velikokrat slišimo. Če je bilo za mlade Primorce prva desetletja po vojni značilno, da so zapuščali svoje vasi in se selili v hitro rastoča mesta, gredo mnogi mladi danes še precej dlje. Zaradi izobrazbe, dela ali pa preprosto želje po avanturi. Nekateri doma ostajajo. Vse to so obrazi Primorcev mlajše generacije. Se danes mladi, razpeti med Slovenijo, Evropo in vsem svetom sploh še počutijo Primorci?

Helena Uršič in Tadej Vrabec: “Poletja ni brez obiska plaže v 
Nabrežini in božiča ni brez pince. Če se bova vrnila, pa je 
drugo vprašanje.” Foto: Ziga Culiberg
Helena Uršič in Tadej Vrabec: “Poletja ni brez obiska plaže v Nabrežini in božiča ni brez pince. Če se bova vrnila, pa je drugo vprašanje.” Foto: Ziga Culiberg

Začnimo na drugem koncu sveta, v Združenih državah Amerike. Kraševca Heleno Uršič in Tadeja Vrabca, pravnico in ekonomista, je želja po izobrazbi in poklicnih priložnostih najprej vodila na Nizozemsko. “Na Nizozemskem sva preveč pogrešala razgibano kraško krajino in toplo mediteransko morje, da bi tam ostala še dlje, zato najino pustolovščino nadaljujeva v Združenih državah Amerike, v Philadelphii. Tu je okolica bolj razgibana, temperature bolj primorske, v morje pa lahko skočiš brez neoprenske obleke,” pojasni Helena.

Prepričana sta, da je biti Primorec v tujini velik privilegij: “V Zahodni Evropi, še bolj pa v Ameriki, Slovenijo še vedno tlačijo nekam v skupen koš z Romunijo, Ukrajino in včasih Rusijo. Ko poveva, da sva doma čisto blizu mediteranskega morja in da je letališče v Benetkah oddaljeno le uro in pol vožnje, ljudje čisto spremenijo perspektivo. O, to pa poznamo, pravijo. Zaradi Primorske je Slovenija kar naenkrat bolj srednjeevropska, bolj poznana in nekako bolj privlačna.”

A to ni edini razlog. “Življenje ob meji naju je naučilo sprejemati tujo kulturo in jezik kot nekaj samoumevnega, kot del evropske identitete. Najini nonoti in none so hodili v italijanske šole in so včasih po slovensko lahko le šepetali. Ko pomisliva na to, se nama zdi, da še bolj ceniva raznolikost jezikov in kultur, ki plemeniti Evropo,” pojasnita. Tudi zato sta na Nizozemskem precej časa posvetila učenju njihovega jezika. Ne zato, ker drugače ne bi šlo, Nizozemci odlično govorijo angleški jezik, ampak zato, ker se zavedata pomena maternega jezika.

Odkar živita v Združenih državah Amerike, se še bolj zavedata pomena spoštovanja različnosti: “Čeprav ne živiva ob meji, sva vsakodnevno priča ameriškemu talilnemu loncu. Tu je sprejemanje različnosti drug drugega nujno, saj je alternativa diskriminacija in nasilje.”

Na vprašanje, ali se bosta vrnila domov, odgovarjata zadržano. “O tem, da se bova vračala, ni dvoma. Poletja ni brez obiska plaže v Nabrežini in božiča ni brez pince. Če se bova vrnila, pa je drugo vprašanje. Karierne možnosti so omejene, še posebej na področjih, prežetih s tehnološkimi inovacijami in pod močnim vplivom globalizacije, kjer sva trenutno zaposlena. K sreči so dandanes službe fleksibilne, dovoljujejo delo na domu in enotedenski dopust se lahko raztegne v nekoliko daljši obisk, ki je lahko odlična kombinacija dela na daljavo in pohodov po kraških gmajnah,” pojasni Helena.

Primorska se bo spreminjala

Grega Jug iz Solkana pravi, da mineva že enajst let, odkar je zapustil Primorsko. “No, pravzaprav študirati čez teden v Ljubljani in se za vikend vračati domov, ne pomeni ravno zapustiti Primorsko. Vendar mi je to omogočilo, da sem prvič v življenju svojo rodno pokrajino lahko neposredno primerjal z ostalimi deli Slovenije in ugotavljal, kaj pomeni biti Primorec izven Primorske ter kako te vidijo drugi. Na kratko - vedno sem se svojim kolegom zdel čuden. Pa naj si bo zaradi načina govorjenja, kuhanja pašte oziroma prehranjevanja nasploh,” se spominja študentskega življenja.

Zdaj že štiri leta v Bruslju dela kot svetovalec za komunikacije. Kakšna je Primorska videti z razdalje 900 kilometrov? “Kot pokrajina, ki premalo verjame vase, z neizmerno veliko potenciala, ki je posledica “prepiha”, ki smo mu Primorci podvrženi. Tukaj ne mislim burje, temveč na metaforični prepih kultur, pokrajin, jezikov, navad in običajev, ki dela to čudovito pokrajino nekaj posebnega. Zgodovinske okoliščine in preplet pozitivnih in negativnih plati tega prepiha so pripomogli k izoblikovanju sodobnih Primork in Primorcev - dovzetnih za nove izzive, trmastih, iznajdljivih, vendar hkrati tudi preveč nezaupljivih in dvomljivih do novosti,” odgovarja Grega.

A tudi sam je velikokrat tak, nezaupljiv do novosti, ki so večina posledica stereotipov. Vendar pa življenje v tujini in srečevanje ljudi z vsega sveta omogočajo drugačen in širši pogled.

Svet se bo še naprej spreminjal. In z njim tudi, hočeš nočeš, Primorska. Kot že tolikokrat prej. “Na nas je, da izberemo svojo prihodnost. Zaprtost in dvomljivost nikoli nista bili in nikoli ne bosta rešitev. Samo naša trma, iznajdljivost in odprtost nam bodo omogočile preživetje v sodobnem svetu,” je prepričan Grega Jug.

Primorska bo vedno dom

Marjana Garzarolli iz Dutovelj je prav tako del svoje poklicne poti preživela v Bruslju, a se je vrnila v Slovenijo. Trenutno živi in dela v Ljubljani.

O sebi pravi, da ni bila nikoli pretirana navdušenka nad romantizacijo domače regije in nad slepim prepričanjem, da na Primorskem vedno sije sonce. “Ali še huje, sonček. Po istem prepričanju je logična posledica te mile klime, da lahko domorodci dneve preživljamo v sencah košatih kostanjev in si ure krajšamo z balinanjem in briškolo. Po tem napornem početju se okrepčamo s panceto, pršutom in olivami, te pa, glede na mikro lokacijo, poplaknemo z glažkom rebule, zelena, terana ali refoška,” pojasni Marjana in nadaljuje: “In ko smo že pri vinu, bendima, ta višek romantike, se nam izrisuje v podobah reklam za vino iz tetrapaka dvomljive kvalitete. Saj veste, mlade dame, ki bose v nepraktičnih krinolinah navdušeno teptajo grozdje. Vznesenost pa ni povezana samo z obiranjem grozdja, ampak nas spremlja vse leto. Označbo, da smo Primorci pleme večno nasmejanih posameznikov, si včasih nadenemo sami, še pogosteje pa nas za take označijo v drugih regijah. Ob taki evforiji si ne morem kaj, da ne bi zavijala z očmi.”

Na Primorskem se ne glede na idealizirane podobe včasih novembra megla razleze čez vse gmajne in vinograde in je tudi burja noče in noče razpihati: “S profesionalnim igranjem briškole se preživlja bolj malo ljudi, zato se moramo Primorci odpraviti v kakšno čisto navadno službo. Tega pršut, žal, ne spremlja vedno. In oprostite mi, če bom razblinila mit o romantiki bendime. Ne glede na to, da vsebuje element druženja in zadovoljstva ob obiranju sadov celoletnega truda, gre v osnovi še vedno za kmetijsko opravilo in ta so po definiciji naporna. Zato mi na kraj pameti ne pade, da bi se je udeležila v čem drugem kot kaki stari reklamni majici in dotrajanih supergah.”

In nenazadnje, še nadaljuje: “Kljub naši pregovorni odprtosti, znamo Primorci, ali pa vsaj Kraševci, roke strumno upreti v bok, povedati kako krepko, zaloputniti porton in se potuhniti v zavetje svojega borjača.”

Primorska zato ni le serija idiličnih fotografij za razglednico ali turistični katalog: “Vendar to zavedanje v ničemer ne omaje mojega poistovetenja s primorsko identiteto. Nasprotno, ta mi pripada in mi bo pripadala ne glede na to, kje bom živela. Dejstvo, da sem Primorka in Kraševka, tudi ni nekakšna podmnožica moje slovenske in evropske identitete. Primorski gen je namreč od njiju neodvisen. Predvsem pa je moj primorski gen aktiven tudi takrat, ko z nogami ne stojim na rdeči kraški zemlji in mi las ne mrši burja. Ne gre za lokalpatriotizem, gre zgolj in samo za zavedanje, da je Primorska zraščena z mano. In da bo vedno, vsaj malo, tudi moj dom.”

Stari običaji, kultura in stara kmečka pamet

Za Matjaža Zgonika vprašanje, kam po končanem študiju v Ljubljani, ni bilo nikoli težko. Domov v Vipavsko dolino. “Izkusil sem življenje in delo v mestu, v Ljubljani, in vedno sem čutil, da se bom vrnil. Že tako je življenje nasploh prehitro, v mestu pa še toliko bolj, in to mi ni nikoli ustrezalo. Poleg tega sem človek, ki je rad v stiku z naravo. Zelo me zanimajo stari običaji, kultura in stara kmečka pamet,” pojasni Matjaž.

Gotovo ima življenje na periferiji tudi slabosti: “Ljudje radi pripomnijo, da se nič ne dogaja. Sam menim, da se dogaja toliko, kolikor si sam narediš. Že vrsto let deluje na periferiji, predvsem po vaseh, tako imenovana sodelovalna ekonomija. To, da si izposodiš traktor od soseda in posadiš krompir ... Te zadeve se v mestih šele vzpostavljajo. Ni vse tako, kot je videti na zunaj. Predvsem pa ima hrana, ki jo pridelaš sam, popolnoma drugi okus in čar. In če dobro ješ in piješ, se dobro počutiš.”

In prav vipavska kulinarika in vinarska tradicija je njega in prijatelja iz otroštva Vita Semiča pripeljala do ustanovitve Winestronauta: “Med študijem sem veliko potoval po svetu in nevede širil svoja obzorja. Sem namreč velik vinoljubec in tako se je rodil Winestronaut. Štiri leta bo, odkar našim gostom predstavljamo vinsko kulturo Vipavske doline oziroma Goriške regije na sproščen in pristen način. In gostje so zaenkrat navdušeni.”

O sebi pravi, da je ponosen Primorec. “To da živimo na zahodu države blizu Italije, nas je vsekakor zaznamovalo. Drugi za nas rečejo, da smo bolj odprti - to pomeni, da mogoče malo bolj na glas in brez sramu izražamo svoja čustva. Sam menim, da smo Slovenci odlična mešanica med striktnostjo in pravili vpliva Avstro-Ogrske (Avstrije), po drugi strani pa je naša duša balkanska. Vsaj tako se jaz počutim. Tuji obiskovalci, ki jih gostimo na vinskih turah, so to domnevo že potrdili. Držimo se pravil, a se znamo tudi sprostiti na balkanski način. Kar nam osebno tudi ustreza,” zaključi Matjaž Zgonik.


Najbolj brano