Junaka Martin in Boris

Smo med knjigami: sinoči se je zaključil 33. Slovenski knjižni sejem in v petek se bo začel 23. puljski sejem Sa(n)jam knjige u Istri. Na obeh se ljubitelju knjig zvrti v glavi, ko srečuje sorodne duše in vrhunske ustvarjalce. Prav je, da slavimo tudi junake, ki si to zaslužijo, bodisi neuničljivega Martina Krpana, ki nam ga je Levstik dal leta 1858 in ga je Hinko Smrekar v naši prvi slikanici upodobil pred okroglim stoletjem, ali pa Borisa A. Novaka, čigar monumentalni epos Vrata nepovrata so včeraj razglasili za slovensko knjigo leta. Zasluženo: Novak je v treh knjigah na 2300 straneh nanizal 40.000 verzov. Ni osupljiv le obseg, pomembnejša je kakovost stihov, ki jih je mojster klesal več kot dvajset let in v njih dantejevsko zapel o peklu in nebesih naše dobe. Prav je, da slavimo take junake!

Slovenski sejem je prav po slovensko kajpada postregel tudi z nemalo grenkobe. Že res, ljubitelji knjig so se nasmihali, ko so v svoje že tako prenapolnjene domove vlekli veliko knjig, nekateri so jih tlačili celo v kovčke, saj se na stojnicah ponujajo poceni. Prepoceni, so potožili knjigotržci in založniki, ki so se jim prihodki v zadnjem desetletju prepolovili. Tega so, prepogosto trmoglavi in togi, krivi tudi sami, ne le nekultivirani politiki in ljudstvo, ki je pripravljeno globo seči v žep za tehnične igračke, umetnost pa bi rado dobivalo za drobiž, če ne kar brezplačno. Pa brez preplaha: knjiga je preživela že marsikaj in še marsikaj bo. Vprašanje pa je, kako bo z njenim avtorjem.

Kmalu bomo vstopili v Cankarjevo leto. Ne praznujmo stoletnice pisateljeve smrti, raje slavimo njegova dela. In jih berimo. Vendar previdno, lahko nas zaboli glava. Že letos stoletnico praznuje njegov drobni, a krepki spis Zastonjkarji. Leta 1917 se je Cankar jezil, da umetnike trepljamo, jih častimo kot narodni zaklad, obenem pa pričakujemo, da bodo delali zastonj, “za dober namen”. Ivan, zakaj imaš še zmeraj prav?

---

---