Kdaj je prav “noben” in “en”,a kdaj “nobeden” in “eden” ?

Moderne tehnične naprave, ki so sad človekovega uma in napora, da bi si ljudje olajšali življenje v vedno bolj zamotanem in brezobzirnem kapitalsko-liberalnem svetu, so tako dognane, da jih niti strokovnjak z lahkoto ne obvlada. Nenehno mora listati po navodilih in ugibati, kako delujejo in kako jih moramo uporabljati.

prof. Jože Hočevar Foto: Andraž Gombač
prof. Jože Hočevar Foto: Andraž Gombač

Toda pri jeziku, ki je neprimerno več kot samo plod človekovega treznega razmisleka, redkokdaj pomislimo na to, kako deluje in kakšni so njegovi notranji zakoni, ki ga usmerjajo in uravnavajo že tisočletja, medtem ko je tehnika današnjih dni stara komaj nekaj desetletij.

Jezik je, če ga primerjamo z napravami razvite tehnike, brezmejno bolj popoln in zapleten živ organizem, visoko nad tehnicistično dognanim strojem. Ker se je rodil iz prvotnih človečnjakovih krikov, vzklikov, neizoblikovanih glasov veselja, žalosti in kratkih sporočil, je bil od začetkov bolj nosilec čustev kakor jasnih misli. Še danes je v njem prikritih tudi dosti čustev, ob seveda razumnih mislih. Zato ga prevajalni stroji slabo prevajajo, ker niso usposobljeni, da bi zajeli čustva, ki lebdijo v medbesednih povezavah, ne samo v besedah in v pomenih njihovih korenov. Jezik je predvsem izum narave same in njenega še nepojasnjenega stvarstva. Moč njenega jezika je tako velika, da bi se pod njim zmehčal granit.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na: joze.hocevar@primorske.si.

Na te ugotovitve o jeziku sem se spomnil ob vprašanju, ki ga je poslal nekdo med vami, spoštovane bralke in bralci, Borut po imenu. Več o sebi ni izdal. To mi je zapisal:

“Spoštovani profesor, nisem slavist, a moram v službi dosti uporabljati slovenski jezik. Poznam tudi jezike po Evropi, saj se vsak dan srečujem z njimi pri svojem ménedžerskem delu. Ob vikendih vselej z veseljem preberem vaš članek v Primorskih novicah. Všeč mi je, da ne navajate samo dolgočasnih slovničnih pravil, ampak poveste, kako se je v jeziku kaj pojavilo in kako je usmerjeno v njegov razvoj.

Še enkrat: participativen in participatoren

Pravijo, da ni dober tak odgovor, ki ne prebudi dodatnega vprašanja. Zakaj ne? Zato, ker ne odpira vrat naprej. V razvoj! Ta beseda je verjetno najpogostejša pri gospodarstvenikih in politikih, ki svetu prerokujejo največjo srečo v globalizaciji gospodarstva in zraven vsega drugega. Tako se je zgodilo, spoštovane bralke in bralci, pri odgovoru na vprašanje, kaj je participativni oziroma participatorni proračun. Vzbudilo se je novo vprašanje. Po prepričanju nekoga izmed vas je bil odgovor sicer dober, a obenem pomanjkljiv. Takole je zapisal bralec Hanzi iz Maribora, ki se je predstavil samo s tem imenom, dokaj običajnim med avstrijskimi in našimi Korošci: “Spoštovani profesor Fifi! Tako vas imenuje moja žena, v daljnih letih vaša učenka v Kopru. Je Primorka. Me rajši zapusti in se loči, kot da ne bi vsak dan prebrala Primorskih novic. Tako zavedni in ponosni ste Primorci (in Primorke, bi me žena pogledala izpod čela). Tu pa tam še jaz, ki sem s Koroškega, preberem kak dober članek o Primorski. Nikoli ne zamudim vašega o slovenščini. Tudi zadnjega o občinskem proračunu sem prebral. V Mariboru, ki mu vlada Fištravec, župan s klobukom, pravimo, da imamo participatorni občinski proračun. Vi v članku omenjate tudi participativnega, ki ga imajo na Goriškem. To sem prebral v Delu. Niste pa povedali, kateri od teh pridevnikov je pravilen: participatoren ali participativen. Sprašujem vas zato, da mi žena ne bo 'naprej metala', da Mariborčani nimamo prav, ko rečemo, da je naš proračun participatoren. Hvala za odgovor. Lepo vas pozdravlja Hanzi iz Maribora.”

Hudomušni Hanzi me je ujel na levi nogi, ker najtežje je v Sloveniji povedati, kaj je prav in kaj narobe, ko vsi trdijo, da imajo prav in so pripravljeni pri mrtvi materi priseči, da je prav samo tako, kot oni pravijo, da je edino prav.

Odgovor, kratek, je: z besedotvornega vidika bi bili bolj domači (bolj pravilni) pridevniki v tem zaporedju: participacijski, participativen in participatorski, manj pa pa participatoren. To, da sta participacijski in participatorski bolj sprejemljiva, spoznamo, če pomislimo na besedi okupacija in okupator, ob katerih smo razvili pridevnika: okupacijski in okupatorski, ne pa pridevnika okupatoren. Da je pa tudi pridevnik participativen povsem sprejemljiv, dokazuje udomačeno tuje obrazilo -iven. Na primer: komunikativen, relativen, komemorativen itd. Toda samo čas je pridna metla, ki iz jezika vse pomete, kar mu je odveč, in ohrani tisto, kar mu pride prav. Zato počakajmo, da bo splošna raba izbrala najprimernejši pridevnik za občinski proračun: participacijski, participativen, participatorski ali participatoren.

Morda boste tudi za moje vprašanje napisali tak odgovor. Zanima me, zakaj imamo pri števniku za število ena kar dve obliki: en in eden. In zakaj imamo dve obliki pri noben, nobeden. Od kod so prišle v naš jezik te oblike, ki jih mnogi ne razlikujejo. Mešajo jih med seboj in jih narobe uporabljajo. Hvala za odgovor in pozdrav od Boruta z Goriškega.”

Pravilno ugotavlja Borut. Prvo navodilo za poučevanje pravi, da učencem ne ponujaj rib, ki si jih nalovil zanje ti, ampak jih nauči, da si jih bodo znali naloviti sami. Enako je s pravili v jeziku: najbolje je, da jih vsakdo začuti sam, ko opazuje jezik, ki ga uporablja. To želim doseči pri bralcih s svojimi zapisi o jeziku.

Poglejmo zdaj, kaj se je zgodilo pri besedah: en, noben in eden, nobeden, da pri njihovi rabi delamo napake; na primer pri “en, eden”:

> dva vesta več kot en (pravilno eden);

> to ni le en v vrsti telefonov (pravilno eden);

> trije mrtvi in en ranjen (prav je eden); itd.

Vsi ti zgledi so pobrani iz časopisov. Samo še en primer za “noben, nobeden”:

> vsak je kaj ukradel, a noben tega ne prizna (pravilno nobeden).

Kako je sploh prišlo do dveh oblik: en - eden in noben - nobeden? Zelo preprosto. Praslovanski števnik eden se je ob hitrem govorjenju skrčil in prešel v en. Primer skrčenja zaradi hitrega govora lahko vidimo pri števnikih od enajst do devetnajst; primer: beseda trinajst se je razvila iz: tri na deset. Izraz na deset se razvije v najst.

Po skrčitvi števnika eden v en smo nenadoma dobili dve obliki: en in eden, ki živita še dandanes. In jezik, ki nikdar ničesar ne zavrže, je obliko en porabil kot pridevnik k samostalniku: že en evro je denar za reveža. Daljšo obliko eden pa je uporabil kot samostalnik: samo eden je prišel.

Enako skrčenje se je zgodilo pri nobeden (narečno obeden). Ta zaimek je sestavljen iz nikalnice ne (tu n), predloga ob v pomenu brez in iz eden: n-ob-eden. Da je predlog ob pomenil brez, še danes vidimo iz raznih zvez; na primer: prišel je ob denar (brez denarja). Tudi tu je jezik krajšo obliko noben uporabil kot pridevnik: za noben denar ne bom zatajil materinščine. Daljšo obliko nobeden pa je uporabil kot samostalnik: v kulturnem svetu kradeža nobeden ne pogleda, v Sloveniji pa ...

Tako je pač, predrage bralke in bralci. Pošiljajte mi vprašanja, da Minuta ne ugasne!


Najbolj brano