Raznolikost na papirju

Spominska razstava, ki v teh dneh v galeriji Insula in Placu Izolanov predstavlja ustvarjanje Marjana Motoha (1950-2015), gledalca napelje na misel, da bi bila lahko skupni imenovalec bogatega opusa tega izolskega umetnika - raznolikost na papirju. Največ del je namreč narisal ali odtisnil na papir, njegovi motivi pa so pisani in široki kot mavrica in segajo od vedut izolskih ulic prek tihožitij do iskrivih doživetij na karikaturah.

O ustvarjanju in življenju Marjana Motoha sta na odprtju razstave spregovorila Dejan Mehmedovič (desno) in Drago Mislej - Mef.  

 Foto: Maksimiljana Ipavec
O ustvarjanju in življenju Marjana Motoha sta na odprtju razstave spregovorila Dejan Mehmedovič (desno) in Drago Mislej - Mef.  Foto: Maksimiljana Ipavec

IZOLA > Sledi, ki jih je Marjan Motoh pustil v Izoli, kamor se je priselil leta 1997, je nešteto. Njegovo delo srečate, ko stojite ob Roži vetrov na Sončnem nabrežju, v parku, kamor je postavil kamnit faksimile Coppovega zemljevida Mediterana, pa tudi ko opazite lične, v kamen vdelane hišne številke ali družinske grbe, s katerimi se ponaša marsikatera hiša v starem mestu. Kako pisan in raznovrsten je bil njegov ustvarjalni svet, razkrivata razstavi, ki sta do 6. decembra na ogled v galeriji Insula in v Placu Izolanov.

Govoril je z risbo

V prvi ima glavno besedo grafika, medij, s katerim se je Marjan Motoh največ družil, v drugem pa ga lahko z nekaj deli spoznamo tudi kot slikarja. Najraje je imel jedkanice in litografije, do grafike pa je imel enak odnos kot večina likovnikov do slike - odtisnil jo je le enkrat. Serije njegovih monotipij so bogate in tudi motivno zelo pestre, gledalci najbolj poznajo vedute Izole. Verjetno ni kotička v starem mestnem jedru, ki ga ne bi upodobil. Kako plodovita je bila njegova ustvarjalnost, govori tudi razstava, ki jo je pripravil spomladi 2011: takrat je vzdolž Ljubljanske ulice raztegnil na desetine metrov svojih grafik. “Najpomembnejši izrazni element in osnovni gradnik njegove likovnosti je bila linija, črtna struktura, ki se je razvijala v risbo,” pravi vodja galerije Insula Dejan Mehmedovič. In dodaja, da je Motohovo figuraliko mogoče razdeliti na realistične podobe in tiste, pri katerih se je naslonil na modernistično stilizacijo. A vse njegove upodobitve - ne glede na slog - nosijo s seboj prefinjeno umetniško senzibilnost in globoko občutenje okolja, v katerem je ustvarjal. Njegovo mesto se mu je oddolžilo lani, ko je posthumno prejel občinsko nagrado. In prav ta je pripomogla, da so mu v Izoli končno pripravili predstavitev, ki bi si jo zagotovo zaslužil že prej.

Imel je rešitve za vse

Marjan Motoh je bil tudi eden od pionirjev akcije Atelje za en tolar in eden tistih, zaradi katerih je Ljubljanska ulica zaživela kot umetniška ulica. Grafični atelje, ki ga je imel tam, je bil sicer majhen, a v njem je nastalo nešteto del - tudi kamniti reliefi oziroma jedkani kamni. “Marjan je imel vedno rešitev za vse. Ko nismo vedeli, kako bi kaj naredili, smo skočili k njemu. In vedno je našel način, da je tisto, kar smo potrebovali, narisal, zložil ali zbil skupaj,” je moč Motohove ustvarjalnosti in tudi iznajdljivosti na torkovem odprtju opisal Drago Miselj - Mef, ustanovitelj tednika Mandrač, za katerega je Motoh vrsto let risal karikature. V Motohovem kotu je Izolane razveseljeval s svojimi pronicljivimi, humornimi in včasih tudi bridkimi izrisanimi komentarji.

“Ko je odšel, smo bili najprej kot izgubljeni,” je v spremni besedi h katalogu Motohovih del zapisal Mef. In pristavil, da je časopis ostal brez Motohovega kota, Izolani in obiskovalci pa brez grafik, risb in domislic, kot je tista o škatli z izolskim zrakom ali nevidnim psom čuvajem: “Predvsem pa naenkrat ni bilo več tistega, h kateremu bi skočil, ko si kaj potreboval, pa nisi imel; od izvijača do ideje. Z Marjanom je odšel tudi zaščitni znak Ljubljanske ulice, nekoč imenovane Ulica umetnikov, od katere so ostali le njegovi najvztrajnejši likovni soborci. Marjan je bil namreč vedno tam, nekje med Ljubljansko 26 in 45, in marsikateri obiskovalec še danes pove: 'Prihajal sem zato, ker sem vedel, da bo Marjan tu nekje.' In Marjan je še vedno 'tu nekje', morda je le skočil domov pogledat, če je ugasnil štedilnik, potem ko si je skuhal kavo.”


Najbolj brano