Po množičnih pokolih pride množični turizem

Koncentracijsko taborišče Sachsenhausen je bilo končna postaja za 100.167 ljudi. Toda kaj nam ta suhoparna številka sploh pove, se francoski pisatelj z italijanskim priimkom sprašuje v tanki, a močni knjižici.

Potepuški literat Alexandre Bergamini (1968) je med nas zakorakal lani, tudi dobesedno: bil je gost festivala Vilenica in pri založbi eBesede je izšla Gola Indija, prav nič običajen potopis. Posebna, izzivalna je tudi letos pri Modrijanu izdana, takisto tanjša Nekaj divjih rož - da, je “še ena knjiga o holokavstu”, a sveža, polna intimnih refleksij in razmišljanj, ki se avtorju zgoščajo v spoznanja, v modre izreke.

Med obiskom Berlina se je odpravil v nacistično taborišče Sachsenhausen, kjer je njegovo pozornost pritegnila črno-bela fotografija preživelih taboriščnikov, dveh nasmejanih mladeničev sredi množice na ulici. Bralec pomisli, da bo Bergamini pripoved zgradil, kakor je Drago Jančar roman In ljubezen tudi, navdihnjen s fotografijo mariborske ulice med drugo svetovno vojno. A ne, Bergamini se upira poustvarjanju zgodovine. Zoprno mu je že njeno obnavljanje in vzdrževanje: “V koncentracijskih taboriščih se ne bi smeli ničesar dotakniti, morali bi pustiti, da čas pred našimi očmi uniči te kraje nesreče.” Opazuje trženje taborišč, ugotavlja, da “po množičnih pokolih pride množični turizem”, in spoznava, da je “doba nacizma pripravljala teren za dobo kapitalizma”. Predstavi širši javnosti neznano sodelovanje številnih držav pri ropanju judovskega zlata: ZDA, Švice, Španije, Francije, Anglije ... Rasni kriteriji niso bili prvič pretveza za “odločitve, ki so bile stvar ekonomije in financ”, pravi.

Alexandre Bergamini:Nekaj divjih rož, prevedla Katja Zakrajšek, Modrijan, 128 strani, cena 14,90 evra.

Noče si izmišljevati zgodbe. “Kadar skušam uvesti prvine fikcije, me resničnost prestreže, jasna, neizprosna,” zapiše in se raje loti temeljite raziskave. Kdo sta fotografirana fanta, morda homoseksualni par? Kaj se je zgodilo z njima? Pot ga popelje še v prehodno taborišče Westerbork na Nizozemskem, sreča se s hčerko njegovega upravnika, popisuje usode otrok nacističnih zločincev, poudari, kako kruto so med holokavstom ravnali s homoseksualci, med pisanjem o spolni sprevrženosti v taboriščih pa zajema tudi iz NekropoleBorisa Pahorja.

ANDRAŽ GOMBAČ

---