Korak iz moževe sence

Umetniško ustvarjanje slikarke in oblikovalke Helene Vurnik (1882-1962) je desetletja ostajalo v senci njenega moža in sodelavca, arhitekta Ivana Vurnika (1884-1971). Opus dolgo spregledane umetnice osvetljuje prva pregledna razstava njenih del, ki bo v Narodni galeriji na ogled do 3. decembra.

Sliko  Marijino oznanjenje je  Helena Vurnik leta 1915 naslikala 
po naročilu tržaškega škofa Andreja Karlina.
Sliko Marijino oznanjenje je Helena Vurnik leta 1915 naslikala po naročilu tržaškega škofa Andreja Karlina.  

LJUBLJANA > Helena Vurnik, z dekliškim priimkom Kottler, je v slovenski likovni umetnosti pustila sled zlasti v ilustraciji, knjižni opremi in grafiki. Modernizirala je slovensko cerkveno slikarstvo, v dekorativni umetnosti pa jo je zanimal predvsem narodni izraz.

Marija s turbanom v slovenskih barvah

Rojena je bila leta 1882 v meščanski družini na Dunaju, starša sta nasprotovala hčerkini želji, da se posveti umetnosti, a s podporo krstne botre je vendarle prišla do risarske izobrazbe. Po končani meščanski šoli se je učila klavir in obiskovala šolo za slikanje in akvareliranje, leta 1907 pa se je vpisala na dunajsko Umetnostno šolo za žene in dekleta, ki so jo tedaj na kratko imenovali Damska akademija. Večina visokih šol v cesarstvu - tudi likovne akademije - namreč ni sprejemala študentk, kvečjemu jim je ponudila programe, prilagojene “ženski senzibilnosti in sposobnostim”. Leta 1910, ob koncu študija, je Helena dobila državno štipendijo, ki ji je omogočila petmesečno bivanje v okolici Modene. Ko se je vrnila na Dunaj, je najela lasten atelje in se zaposlila kot ilustratorka. Z IvanomVurnikom sta se spoznala in poročila leta 1913. S svetovljanskega Dunaja se je z možem preselila v Radovljico, prvo naročilo, ki sta ga dobila, pa je bila poslikava zasebne kapele škofa Andreja Karlina (1857-1933) v škofijskem dvorcu v Trstu. Helena Vurnik, ki do takrat ni imela imela izkušenj z monumentalnim ali s cerkvenim slikarstvom, naj bi naslikala več velikih platen, dokončala pa je le Marijino oznanjenje. Pri tej sliki, ki je nastala leta 1915, gledalec takoj opazi Marijino pokrivalo - umetnica ji je turban naslikala v slovenskih narodnih barvah.

Dr. Andrej Smrekar, avtor razstave Helena Vurnik slikarka in oblikovalka, se je pri prikazu njenih del v Narodni galeriji oprl na zapuščino, ki jo Narodna galerija hrani od leta 1964.

V primežu rokov

Heleni Vurnik na Kranjskem ni uspelo vzpostaviti lastne socialne mreže in je bila tudi glede dela povsem odvisna od moža. Vse njeno delo je bilo tako zaznamovano z neskončno tlako naročil, stiskajočih rokov in ponavljajočih se nalog. Kljub temu pa je, tako stroka, v knjižni opremi, arhitekturni dekoraciji in v liturgični opremi - zlasti pri vezeninah - ustvarila kar nekaj estetskih presežkov, ki so dali ton umetnostni produkciji med obema vojnama. “Njeno delo je bilo ob Ivanu Vurniku vpeto v oblikovanje nacionalne simbolike v nacionalno-emancipacijskem gibanju pod okriljem slovenske katoliške cerkve. Zlata knjiga Mestne občine Ljubljana, ornati za škofa Jegliča, poslikava v Zadružni gospodarski banki in knjižna oprema za Mohorjevo družbo so eminentne izvedbe,” njen opus predstavljajo v Narodni galeriji.

Helena in Ivan Vurnik sta prenovila cerkveno umetnost, predvsem na področju oblikovanja liturgične opreme. Posebej velja omeniti mašne plašče; za slavnostni ornat, namenjen zlati maši škofa Antona Bonaventure Jegliča, je Helena Vurnik leta 1938 v Berlinu prejela medaljo za umetno obrt.

V Narodni galeriji so s pomočjo dnevnikov umetnice v zapuščini skušali prepoznati tudi Helenina intimnejša dela. Ta po oceni strokovnjakov pričajo o osamljenosti, pomanjkljivem samozaupanju in osebni razklanosti. In prav njena intimna dela so, verjetno zaradi stiske s časom, največkrat ostala nedokončana.

Po družinski tragediji leta 1942, v kateri je pod streli italijanskih okupatorjev umrl devetnajstletni sin Niko, je Helena izgubila vero v umetnost in ustvarjanje. Leta 1962 je po dolgotrajni bolezni umrla v Radovljici.

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano