Služba ali družina? Oboje!

Razpet med idealno samopodobo in pričakovanji okolice iščeš sebe. Natančno veš, kaj je prav. Poznaš svoje obveznosti. Odgovornost ti diha za ovratnik. Kravata je ravno prav zatesnjena, da ne pozabiš, da gre zares. In ko se ti naslednja potna kaplja počasi vpija v spodnjo majico, ki kar naenkrat ne vzdrži vsega navala vode, ki te zapušča, in se madež počasi širi izpod pazduh, ti ni čisto nič nerodno, ker nekdo v tebi vpije: “Za koga?”

Aleksander Zadel Foto: Jaka Jeraša
Aleksander Zadel Foto: Jaka Jeraša

Seveda poznaš odgovor! “Za otroke!” “Zanjo!” “Za račune in položnice.” “Ker je tako prav.” “Kaj pa čem drugega?” “Saj ne gre drugače.” In tako naprej in nazaj. V nedogled. Do poslednje sodbe.

Kje na poti smo se izgubili? Kje se je izgubil občutek za pravo mero? Kdaj smo nasedli? Saj ne gre za to, da bi si vzeli več časa zase. Da bi bili več časa z družino. Da bi se bolj osredotočili pri delu.

Najbrž gre za ravnotežje. Ravnotežje pa izgubiš zelo hitro. Če prevlada za malenkost leva ali desna, pogrneš. To ve vsak otrok. Toda jaz nisem več otrok. Sem pozabil?

Kam osredotočamo svojo energijo?

Pogosto se nam zgodi, da razmišljamo o ciljih, ki smo si jih zadali. Razmišljamo pozitivno. Razmišljamo o tem kaj bi bilo dobro narediti, da bi jih dosegli. Naredimo si načrt.

Potem si zavežemo superge. Vzamemo zalet. Ampak ne samo toliko. Še malo, za vsak slučaj. Dajmo, še malo, saj nikoli ne veš. Če že jemljemo zalet, ga vzemimo toliko, da ga ne bo zmanjkalo. No, vsaj še malo, malo, malo. Hodimo nazaj, proč od cilja in počasi, počasi cilj izgubimo izpred oči. Če pa ne vidimo cilja, je itak vse brez veze ...

Najbrž gre za ravnotežje. Ravnotežje pa izgubiš zelo hitro. Če prevlada za malenkost leva ali desna, pogrneš. To ve vsak otrok. Toda jaz nisem več otrok. Sem pozabil?

Naučeni smo tudi, da sproti analiziramo, ali so cilji realni. Kaj potrebujemo, da bi jih dosegli. Naučeni smo, da se zavedamo svojih omejitev in omejitev okolja. Temu v naši kulturi rečemo modrost. Globoko v svoji zavesti nosimo vse neuspele poskuse do tega dne.

Poleg tega na hrbtu čutimo očitajoče poglede ljudi, ki jim je mar za nas.

“Saj smo vedeli, da mu ne bo uspelo.” “Če bi nas poslušal ...” “Pa kaj mu je bilo tega treba?”

“Pa kaj se on gre?” “Tepec!”

Vsi, ki nas imajo radi, nam pomagajo in si želijo, da bi nam uspelo. Samo ne preveč.

Če bi dobili za nalogo, da hodite po pet metrov dolgi deski, položeni na tla, in široki deset centimetrov, bi po njej brez težav šli vsi. Vsi bi bili osredotočeni na to, kako iti po deski. In bi šli uspešno čez. Naprej, nazaj, skakljali bi, mahali ... Če bi vam dali to desko deset metrov nad tlemi, ne bi šel po njej najbrž nihče. Vsi bi bili prestrašeni. Bali bi se, tresli in ne bi bili sposobni narediti koraka v bližino deske, kaj šele zakorakati po njej.

Zakaj?

Vaša osredotočenost bi se iz deske v hipu preusmerila na padec. Na zmazek, ki bi ostal po vašem trdem pristanku. Na posledice. Na orošene oči, ki bi ostale za vami. Na vse tiste, za katere skrbite, za katere se žrtvujete in si ne daste miru. Na vse, ki imajo na vesti vašo preperelo želodčno sluznico, povišan holesterol in krvni pritisk, zamašene žolčevode, zlato žilo in pesek v ledvicah.

Osredotočenost je bistvena za to, na kaj bomo vezali svojo energijo in kako bomo v življenju uspešni. To, ali bomo šli preko deske, torej nima praktično nič opraviti z našimi psihomotoričnimi sposobnostmi, ampak z našimi prepričanji, strahovi in osredotočenostjo. Na uspeh (hoja po deski) ali na neuspeh (padec) vpliva to, kam vežemo energijo, ne pa take ali drugačne okoliščine.

Loviti ravnotežje je bistvo hoje skozi življenje. Ne česa čemu več ali česa čemu manj.

Mirne in zadovoljne praznike vam želim in veliko ravnotežja v prihajajočem letu.

ALEKSANDER ZADEL


Najbolj brano