Oče Plame Vlado Tuner je bil študent Alberta Einsteina

V mojo pisarno je nekoč vstopil delavec in me prosil, naj si izmislim kaj novega, da bodo lahko tudi njegovi otroci delali v Plami. To je bilo zame največje priznanje in zaradi takšnega odnosa je tovarna tudi obstala, pripoveduje Ciril Kastelic, ki je svojo celotno kariero posvetil Plami. V nekdanjem dvorcu, sodniji in zaporu v Podgradu so tovarno ustanovili novembra 1955, šest let pozneje pa so jo preselili v vojaški hangar pod Hrušico, kjer stoji še danes. Začetki so bili tako skromni, da so delavci orodje nosili od doma.

Odpri galerijo

“Po šestih letih dela na Reki in koncu vojaščine se nisem mogel odločiti. Nagovarjali so me, naj ostanem doma, hodili so k nam v oštarijo in me prepričevali. In tako sem ostal,” se začetkov Plame spominja 82-letni Josip Demojzes, po domačePepi Gujov iz Podgrada. “Jaz sem hotel zbežati čez mejo,” pravi 77-letni Drago Dodič, Meščinkin iz Obrova, “in če ne bi bilo Plame, bi verjetno tudi res končal v kakšni Avstraliji.”

“Tudi jaz bi skoraj šel,” dodaja Pepi, “bil sem že zmenjen s prijatelji, da bomo šli s plesa na Golcu. Pa sem imel predrto gumo na kolesu in tako sem ostal doma. Prijatelji so pa tiste noči izginili,” pove.“Jaz pa sem delal kot cestar in vedno spraševal, če imajo kaj dela zame,” je povedal 78-letni Jadran Kocjančič, Jakulov iz Račic. Pepi, Jadran in Drago, ki so si kasneje ustvarili dom in družine v Podgradu, so danes še zadnji trije delavci prve Plame. Drago je v Plami delal od prvega dne, Jadran in Pepi sta zamudila prvi mesec.

Plamo je postavil srbski Žid

Oče Plame je bil srbski Žid, inženir Vlado Tuner, sin Dunajčana in Srbkinje. “Rodil se je leta 1919 v Zaječarju v Srbiji in postal eden redkih kemijskih inženirjev v takratni Jugoslaviji. Študiral je v Pragi, Ljubljani in Zagrebu, v Pragi je poslušal predavanja samega Alberta Einsteina,” pripoveduje Ciril Kastelic iz Povžan pri Materiji, prvi štipendist Plame in vodilni strokovnjak Plaminega razvoja do svoje upokojitve leta 2005. Kastelic je leta 1983 v Ljubljani celo doktoriral iz poliuretanov, na Plamo pa je bil navezan tudi zato, ker sta bila njegova starša iz Hrušice.

Tunerja so iz tovarne papirja v Bosni poslali na specializacijo v Ljubljano, kjer je spoznal Kraševce, ki so mu zaupali idejo, da bi nekje na Krasu ustanovili tovarno plastike. Seznanili so ga s predsednikom sežanskega okraja Danilom Petrinjo (kasnejšim očetom Luke Koper) in predsednikom takratne občine Hrpelje-Kozina Antonom Ovčaričem iz Poljan. “Deset let po vojni je bilo še vse razbito, veliko vasi še vedno požganih, mladina je bežala je čez mejo. Ovčarič je rekel, da morajo nekaj storiti, da te ljudi zadržijo,” pravi Kastelic.

Z Ovčaričem sta se dogovorila in načrtovano kraško tovarno plastike ustanovila v stavbi nekdanjega grajskega dvorca in nekdanje sodnije v Podgradu. 9. novembra 1955 je fabrika uradno začela z delom. “Ime Plama, kar je okrajšava za plastične mase, je dala Tunerjeva prva žena, Ljubljančanka Zora,” se Kastelic spominja njegovih pogovorov z zdaj že pokojnim Tunerjem.

Prvi delavci so bili mizarji

Za prve delavce je Tuner vabil predvsem mizarje. “Ker so znali meriti, imeli so svoje žage, rašpe, lime,” se spominja Kastelic. Iz trde plastike (PVC), ki so jo dobili iz splitskega Jugovinila, so oblikovali razne posode, pozneje ventilatorje, predvsem pa so s plastiko oblagali kadi za razne kisline in druge agresivne snovi. “Plastiko smo zvijali kar na štedilnikih,” se spominja Jadran Kocjančič. “Še danes imam doma vedro, ki smo ga naredili v prvih mesecih. Bil sem tudi zraven, ko se je med oblaganjem kadi zastrupil Tone Cek,Valinčov iz Hrušice. Mene in Ivana Fabjančiča, Štefanovega iz Podbež, je Drago Demojzes, Mišičev iz Podgrada, v zadnjem trenutku potegnil ven, Tone je žal umrl.”

“Delali smo od šestih do dveh, ko smo imeli rojstni dan smo naredili veselico v oštariji. Takrat sta bili v Podgradu dve, potem so odprli tretjo,” se spominja Jadran. Prve mesece so hodili po marendo v trgovino, kmalu pa so začeli v Plami tudi kuhati. Delavci iz sosednjih vasi so hodili v službo večinoma peš ali s kolesi, avta ni imel skoraj nihče.

20 dni po ustanovitvi fabrike so šli prvi delavci že na teren. Na mariborski železniški postaji so postavljali podolit (linolej). “Ana Grk, Rozinina iz Podgrada, je takrat prispevala otroško doklado za štiri mesece, da so šli lahko na teren,” je povedal Drago Dodič. Drugič je bil zraven, ko jim je v Savinjski dolini zmanjkalo denarja za hrano, pa je Darko Mezgec, Mrgačov iz Hrušice, oštirju kot jamstvo ponujal svojo ročno uro. “Pa je ni vzel, zaupal nam je. Potem smo dobili denar in plačali. Spali pa smo pri enem delavcu, kar na tleh,” se spominja.

Prva prava serijska proizvodnja je bila izdelava plovcev za sanitarne kotličke ali ribiške mreže iz polistirena, naslednja novost so bili brizgalni stroji, po domače “špric guske”, s katerimi so brizgali plastične izdelke. “Potem pa je Tuner v Beogradu videl prvo ekstruzijo (izdelovanje folije iz plastičnega granulata), v Italiji so kupili ekstrudorje in v Podgradu začeli delati polietilensko folijo. To je Plami prineslo ogromen zaslužek,” je povedal Kastelic.

Prvi apetiti po Plami

Z velikim dobičkom so se pojavili tudi prvi apetiti po Plami. Politika je sklenila, da se mora Plama združiti s koprskim podjetjem Partizanka, ki je komaj životarilo z izdelovanjem plastičnih krtač. Januarja 1959 je tako z združitvijo obeh podjetij na Bivju nastalo podjetje Iplas - industrija plastike. Direktor Iplasa je postal Tuner, podgrajska Plama pa je postala le Iplasov obrat.

“Medtem je Tuner prišel na zamisel, da bi v Podgradu proizvajali poliuretansko peno. Takrat sem bil še študent. Poklical me je in rekel, naj čim prej končam študij, ker me bo potreboval. Dal mi je literaturo in naročil, naj preštudiram sintezo ter tehnologijo proizvodnje poliuretanske pene,” se spominja Kastelic. Tuner je v Podgrad pripeljal inženirja Vlada Kobija, sicer Štajerca iz Kopra, po tehnologijo pa se je odpravil v angleški koncern ICI v Manchester. “Takrat so kolebali med ICI-jem in nemškim Bayerjem. Nemci so zahtevali plačilo patenta, Angležem pa je bil dovolj dogovor, da bomo surovino kupovali od njih. In tako so iz Anglije uvozili glavne dele ter naredili prvi stroj za ulivanje pene,” pripoveduje Kastelic.

Stavba v Podgradu je bila prekratka za vlivanje 50 metrov dolgih blokov pene, zato so proizvodnjo preselili v opuščene vojaške hangarje pod Hrušico. Med obema vojnama je italijanska vojska pod Hrušico namreč zgradila zaledno vojaško postojanko z velikimi hangarji in celo kamuflažno vasico. Kraju, kjer stoji Plama, domačini zato še danes rečejo polveliera, kar v italijanščini pomeni smodnišnica. “Po nekem sporazumu iz leta 1958 se je morala vojska umakniti najmanj 30 kilometrov od meje in tako so hale ostale prazne. Ovčarič je takrat obljubil, da bodo hale namenili Plami in leta 1961 je stroj začel delati pod Hrušico,” je povedal Drago.

Uprli so se politiki in Udbi

Medtem je Tuner padel v nemilost. “Razšel se je z Zoro in se v Kopru zbližal s sudetsko Nemko Lotte. Oblast je menila, da direktor socialistične firme ne more biti z Nemko. Tunerja so odstavili in skupaj z Lotte sta odšla v Nemčijo. Dejansko je verjetno šlo le za to, da so priskrbeli dobro službo svojemu človeku,” se spominja Kastelic.

Medtem se je iz Podgrada pod Hrušico preselila še proizvodnja folije. Pene sprva niso imeli komu prodati, ker je bil to nov, neznan proizvod. “Zato so takratni inženirji vzeli vzorce in obiskovali jugoslovanske tovarne pohištva. Bili so tako uspešni, da v naslednjih nekaj letih niso mogli narediti toliko pene, kot bi je lahko prodali,” je zatrdil Kastelic. Velike dobičke iz italijanskega hangarja pod Hrušico so porabili predvsem v Kopru, ker so z dobičkom Iplasa gradili stanovanja, dajali kredite ... “Predvsem za koprski del. Poraba ni bila uravnotežena. Želja, da bi na Bivje preselili proizvodnjo pene, pa je bila kaplja čez rob,” pravi Kastelic, ki je na vrhuncu krize leta 1963 ravno diplomiral in se zaposlil v Plami oziroma Iplasu.

“Poslušal sem te zgodbe, kako se moji rojaki od Kozine do Staroda upirajo. Slovenska politika je enotno držala za Iplas, za Koper. Ampak domačini so vztrajali. In bili so pametni. Predvsem Rudi Božič iz Podgrada je bil glavni ideolog te odcepitve.” Ker jih v Sloveniji ni hotel nihče poslušati, sta se Rudi Božič in Jože Mavrič, Turćin iz Hrušice, odpravila v Beograd. Pozneje se je ustvarila legenda, da sta šla celo do Tita. V resnici sta prišla do visokega predstavnika zveznega sindikata, ki naj bi se postavil na njuno stran. Sledil je referendum med zaposlenimi in po skoraj soglasnem izidu, da mora pena ostati v Brkinih, se je Plama spomladi 1965 odcepila od Iplasa ter znova postala samostojna.

Dober nasvet z Norveške

“Takrat je bilo zelo kritično. Tri mesece smo delali brezplačno, ker nismo imeli niti za preživetje fabrike. Ampak smo bili srečni, da smo se rešili Iplasa. Če bi pobrali peno dol, danes tukaj ne bi bilo nič,” je prepričan Pepi. “Danes se lahko smejemo, takrat pa ni bilo smešno. Udba je zasliševala Božiča in Borisa Urbančiča iz Gradišča, ko smo šli na sestanek v Koper, nas je od daleč spremljal avtomobil z udbovci. V Kopru so nam ponujali stanovanja, službe, vse,” je povedal Drago.

Po ločitvi od Iplasa v Podgrad in Hrušico ni bilo več koprskih inženirjev, Tuner je bil v Nemčiji, od strokovnjakov je ostal le Kastelic. Odločil se je, da se ne splača obnavljati starega stroja za vlivanje pene, in Plama je od nemškega Bayerja kupila novega. “Takrat smo v Nemčiji prvič videli stroj za kaširanje pene s tekstilom. Iz kaširane pene delajo prevleke za avtomobilske sedeže. Stoj so izdelali na Norveškem, kjer nam je lastnik tovarne svetoval, naj, če hočemo mirno spati, sezidamo 200 metrov dolgo halo. Nam se je to takrat zdelo pretirano, ampak to je bila strateška poteza, ker smo lahko vanjo postavili tudi krožno žago, ki je postala bistvena za dohodek tovarne,” pravi Kastelic.

Leta 1970 je obnovljeno Plamo odprl takratni predsednik slovenske vlade Stane Kavčič, pred tem se je iz Nemčije vrnil Tuner in znova postal direktor. Nekaj mesecev po odprtju je nova hala zaradi napake pri varjenju pogorela, k sreči požar ni uničil stroja za ulivanje pene, sicer bi bila katastrofa popolna. Plama je od takrat naprej le rasla, daleč od centrov odločanja, pa vseeno zmerno in trdno.

Leta 1991 se je Plama razcepila na štiri podjetja (dotedanje Tozde), ki v prostorih nekdanje skupne Plame delujejo še danes. Družba Plama-pur danes izdeluje poliuretansko peno, Termoplasti-Plama folije in vrečke, Izoterm Plama izolacijske materiale in Plama-G.E.O. galvanske kadi ter ventilatorske in odsesovalne sisteme. V kompleksu danes domuje še ključavničarstvo Spasovič.

Drago Dodič je povedal, da je predsednik hrpeljske občine Anton Ovčarič še pred ustanovitvijo Plame takratni Tovarni stekla iz Hrpelj naročil, naj en svoj obrat preseli v Podgrad. V rojstni stavbi Plame so tako že štiri mesece pred ustanovitvijo Plame (od 7. julija 1955) delali delavci hrpeljske steklarne. Od domačinov so bili samo trije Obrovci, štirje Podgrajci in eden iz Podbež.

Od veder do umetnih kolen

V prostorih nekdanje Plame danes dela približno 500 ljudi, pet podjetij pa letno ustvari približno 80 milijonov evrov prihodkov. “Iz Plame pa je nastalo še približno deset manjših ali srednjih podjetij s sto zaposlenimi in še približno desetimi milijoni prihodkov. Govorimo torej o skupno 600 zaposlenih in 90 milijonih realizacije. Koprska Luka, o kateri govori cela Slovenija, ima približno 130 milijonov prihodkov. Nekdanji direktor Rudi Šepič je rekel, da moramo narediti tako Plamo, da se bodo v Ljubljani ustrašili, če se z nami kaj zgodi,” je povedal Kastelic.

Kljub svoji upokojitvi še vedno spremlja dogajanje in poliuretanom napoveduje svetlo prihodnost. Po njegovem mnenju je za peno strateška avtomobilska industrija, vedno bolj pa postaja pomembna tudi pohištvena industrija, natančneje izdelava ležišč: Kastelic gre še korak dlje. Po njegovem je dokaz neoporečnosti poliuretanov njihova uporaba v medicini. Iz poliuretana izdelujejo že srčne zaklopke, filtre za kri, iz poliuretana je tudi membrana na elektrodi srčnega spodbujevalnika in nadomestilo hrustanca v kolenu. “Pokojni profesor na fakulteti je trdil, da so poliuretani najbolj plemenit plastični material. Na začetku je vedno izocianat, ki je strupen, s sintezo pa lahko ustvarimo najbolj plemenite materiale. Pred poliuretani je še dolga prihodnost,” je prepričan Kastelic.

O pomenu Plame za brkinske vasi pa pravi: “Če ne bi bilo Plame, bi bilo v teh naših vaseh še manj ljudi. Tisti, ki bi vseeno ostali, pa ne bi imeli takega standarda, vasi bi bile manj razvite. Plama je dvignila tehnično kulturo okolja in samozavest ljudi. Iz Sežane in Ilirske Bistrice so na nas vedno gledali zviška. Še posebno iz Bistrice, kjer je bilo veliko uspešnih podjetij (Transport, Lesonit, Tok) in denarja. Zdaj pa je v podjetjih Plame tretjina Bistričanov, ker nimajo iti kam drugam.”DANIJEL CEK

---