Velika šola malega upora

Cerkljanski mladinski alternativni klub je v tri vikende festivala Cmakajne nanizal obilje kulturnih in koncernih dogodkov. V središče je minuli petek postavil pogovor o Kokoški in ptičih, knjigi Vesne Lemaić, in avtoričinem doživljanju upornega tabora Bojza pred ljubljansko Borzo.

Vesna Lemaić (desno) je v pogovoru s  Teo Hvala predstavila  
knjigo Kokoška in ptiči ter svoje  izkušnje z uporniške Bojze. Foto: Saša Dragoš
Vesna Lemaić (desno) je v pogovoru s Teo Hvala predstavila knjigo Kokoška in ptiči ter svoje izkušnje z uporniške Bojze. Foto: Saša Dragoš

CERKNO > Razstava ilustracij Mance Flajs, otroške delavnice, projekcije animiranih filmov s festivala StopTrik, poulična igra KUD Transformator in koncerti. To je le nekaj dogodkov iz festivalskega niza, ki obsega tri konce tedna in za katerega skrbi domači mladinski alternativni klub. V petek je skupaj s knjižnico na festival povabil mlado, izstopajočo pisateljico Vesno Lemaić. Kritičarka Tea Hvala se je z njo pogovarjala o knjigi Kokoška in ptiči in osebni izkušnji prvega slovenskega upora Bojza.

Upor kapitalu in politiki

Pogovor je tekel štiri dni po četrti obletnici rojstva gibanja 15O, ki se je kot prvo med tedaj klijočimi slovenskimi uporniškimi gibanji utaborilo pred Borzo v Ljubljani, da bi se uprlo nosilcem kapitala, evropski trojki in upogljivim slovenskim politikom. Dejavna, a dotlej apolitična Lemaićeva je tabor obiskala brez pričakovanj in v njem, iz dneva v dan globlje angažirana, ostala vseh šest mesecev. Bojza, kot so tabor poimenovali, je bil zanjo čas velike politične šole malega upora, rezultat pa prvoosebna pripoved o njem in srž romana Kokoška in ptiči.

Roman, naslonjen na izkušnjo in poznavanje vseh akterjev upora, “zamaskiranih” v imena različnih ptičev, je preprosto treba prebrati. Zaradi jezika, ki je, kot ugotavlja Tea Hvala, blizu govorjenega, jezika mladih in sočasno udeležencev tabora. Koga utegne odbiti, a bržčas več bralcev pritegniti. V romanu z elektronskimi naslovi usmerja na množico dokumentov uporniških gibanj in dokumente upora tudi objavlja. “To je kritike zavedlo v oceno, da gre za dokumentaristično delo. A gre za roman, ki ne pozna estetiziranja. V taboru smo bili zbrani različni ljudje, od brezdomcev do doktorjev znanosti. Javnost in mimoidoči so nas sprejemali in zavračali, pomilovali in podpirali. Vse to se je zrcalilo v našem delu, in to odslikava roman,” je povedala Lemaićeva.

S pisanjem je, kot je povedala, običajno v konfliktu s pravili literarne teorije. “Kljub temu imam pri ustvarjanju vedno pred sabo vprašanje, kaj še lahko napišem, da ne bodo godrnjali, da moje delo ni literatura,” je dodala.

Vrednota - delo v skupnosti

Kljub povedanemu je Lemaićeva kritikom in bralcem ljuba. Že s prvencem Popularne zgodbe je leta 2008 kot 27-letnica požela tri vidne nagrade. Nadaljevala je z dobro branim romanom Odlagališče. Zdaj je že prevedena v sedem jezikov. Zdi se, da v svojih delih, zlasti v Kokoški, vse, do poslednje vejice, občutljivo pretehta in se hitro usede v srca bralcev.

V knjigi Kokoška in ptiči bežno, a globoko poseže tudi v skrhan osebni odnos zaradi Kokoškinega angažmaja med njo in Prepelico in v travmatično smrt babice, bake, ki je s svojo dalmatinsko upornostjo imela za Kokoško pomembno vlogo. Roman se konča s tremi pikami.

Kakšen je bil rezultat upora Bojza, je zanimalo tudi udeležence pogovora. “Bojza je morda res izzvenela brez velikih rezultatov, a je zame izjemnega pomena to, da smo se v skupno delo združili tako zelo različni ljudje. To se je v Sloveniji zgodilo prvič, saj so bili dotedanji upori, naj gre za sindikalne ali študentske, enoslojni. Napisali smo ogromno analiz, ki so prišle prav poznejšim vstajnikom, a bistveno je, da je ostala vrednota dela v skupnosti,” je sklenila Lemaićeva.

SAŠA DRAGOŠ


Najbolj brano