Prijazna dežela pod Gorjanci

Iz Bele krajine se pogosto pritožujejo, kako so zaradi visokih Gorjancev odrezani od prestolnice in da se počutijo kot njena pastorka. “Hočemo predor,” kličejo eni, drugi pa: “Nočemo avtoceste, ker bi turisti zdrveli mimo nas, ne da bi opazili, kaj vse jim nudimo.” In res! Ta dežela brezovih gozdov, malih, prijetno urejenih naselij, dobre jedače in pijače je naravnost ustvarjena za butični turizem, da se gost počuti čimbolj domače.

Belokranjci so tako ponosni na svoja vina, zlasti na metliško črnino, da imajo celo društvo ljubiteljev te pijače. A ob sestopu z Gorjancev v znani gostilni Badovinac gostu najprej ponudijo karampampoli, njihov liker z mnogimi, skrivnostnimi zelišči, katerega recept so pred dobrim stoletjem dobili od italijanskega grofa, prijatelja tedanjega gostilničarja Petra. Gostilno zdaj vodi že peti Peter po vrsti. Zraven pa ti, seveda, prinesejo še toplo belokranjsko pogačo, njihovo zaščiteno blagovno znamko. Vsako leto prirejajo tekmovanje v peki te dobrote. Letos si je lovoriko prislužil hotel v Metliki. Zategadelj vsak gost, ki pride na kavo, tam dobi še kos pogače za darilo. Lepo! Pogača velja za dobrodošlico in običajno jo ponuja dekle v belokranjski narodni noši, kar popestri vzdušje med ljudmi. Noša je v teh krajih cenjena, zlasti lanena, zato ponekod še pridelujejo lan, znan po čudovitem modrem cvetenju. Zakaj so ta oblačila bela in okrašena z vezenjem? Nekateri pravijo, da zaradi blaga, drugi zaradi brez.

Besedo imajo vinarji in okoljevarstveniki

Ovinkaste poti skozi brezove gozdove, cvetoče travnike in obsežne vinograde peljejo do vasi, kjer se je vredno ustaviti. Na primer v Krmačini pri Jožefu Prusu, ki kar naprej žanje domača in tuja priznanja za svoja vina. V kleti, ki prej spominja na cerkev kot vinski hram, potekajo degustacije njegovih pridelkov, o katerih ve toliko dobrega povedati, da je kar škoda zavreči preostanek pijače, ki jo poskusiš. Na koncu si že rahlo v rožicah, a zjutraj se ne zbudiš z glavobolom. Pri prešanju grozdja in zorenju vin v hrastovih sodih ali velikanskih kovinskih posodah, Jožef Prus upošteva naravne procese, nadzorovane z računalnikom, in se na primer žveplanja loti le tam, kjer je to zares potrebno. “Vinograde gnojim in škropim le s sredstvi, ki jih priporočajo okoljevarstveniki. Ker se hkrati ukvarjam s čebelarstvom, uporabljam škropiva, ki ne škodijo čebelam. Pomagam si tudi s tropinami, odloženimi na prostem, ki jih kasneje vrnem v vinograd,” je povedal in poudaril, kako mora pokušino vina spremljati pladenj domačih dobrot.

Ljudje se počasi vračajo na zemljo

Zanimivo je, da Belokranjci ponekod spet kosijo steljnike, da se gozd preveč ne zaraste, in obnavljajo sadovnjake z avtohtonim sadjem, iz katerega prešajo sokove in kuhajo marmelado. Nekoč so imeli v Črnomlju Belsad, imenitno tovarno marmelade, kjer niso imeli dela le delavci, ampak tudi dobavitelji sadja. Potem je tja prihrumel tajkunski IgorBavčar, tovarno z recepti vred poceni prodal Podravki, na stotine ljudi pa brez slabe vesti spravil ob vsakdanji kruh. Še več, okrog tisoč Belokranjcev se je znašlo na cesti zaradi uničene, nekoč cenjene tekstilne tovarne Beti. “Mi se ne damo kar tako,” je rekla gostilničarka Andreja Drakulić Veselič, ki kupuje zelenjavo, goveje in piščančje meso pri okoljsko osveščenih kmetih v soseščini.

Šla je tako daleč, da je rejcu, ki piščance vzreja na nehumani industrijski način, odpovedala sodelovanje. Dodala je, kako jo kot turistično delavko veseli, da se ljudje počasi vračajo na zemljo. “Poglejte, kako so hiše večinoma lepo urejene, vrtovi in okna so polni cvetja. Naše brezposelne ženske se niso prepustile tarnanju in solzam.”

Muzejska šola v stari bajti

Priljubljeni komik Toni Gašperič si je domislil muzej, imenovan Šola za bistre buče, v kateri ponazorijo pouk iz leta 1957 ob stari šolski tabli s kredo, lavorjem za močenje gobe, sliko maršala Tita in zemljevidom nekdanje Jugoslavije na steni, s palico v rokah učitelja in celo s koruznim zrnjem v kotu, kamor so nekoč morali poklekniti poredni učenci. Šola je posebej imenitna, ker ima prostor v več kot 200 let stari leseni bajti, rešeni pred propadom. Glavne zasluge ima Jože Matekovič, restavrator starin, amaterski igralec in muzejski učitelj. “Zadovoljni smo, da se je šola dobro prijela in nam ne manjka obiskovalcev,” je posebej poudaril in dodal, da bo v kratkem v nekdanji kleti stare hiše začel obratovati bife, da se bodo obiskovalci lahko odžejali.

Blizu Semiča, v dokaj izpraznjeni vasi Štrekljevec, so pred kratkim odprli tako lepo in razkošno obnovljeno Kalsko domačijo, da je takoj prišla na seznam evropskih Hiš s tradicijo. Lastniki, podjetniki iz Vinice, so štiri leta posvetili prenovi in ob tem premislili vsako malenkost, da ne bi pokvarili sožitja med staro kmečko hišo in večjim skednjem s hlevom, spremenjenim v pokrito teraso, kot da bi bila pod kozolcem, nad njo pa večji prostor za delavnice, seminarje, praznovanja in druge aktivnosti tako za turiste kot za poslovne partnerje.

Notranjost je opremljena s starožitnim pohištvom, okrašena s prti, zavesami, pregrinjali vezenimi z belokranjskimi motivi. Stara hiša ima gank (balkon) in kuhinjo s štedilnikom na drva, sicer pa se stavbe ogrevajo s sekanci. Domačija izstopa v vasi in ji hkrati daje nov pečat in primer, kako razvijati turizem. Lastniki sodelujejo z vaščani in jim tako nudijo tudi kak zaslužek. Razmišljajo še o možnosti, da bi se vas počasi razvila v turistični kraj.

Nad glampingom se navdušujejo zlasti tujci

Belokranjci so dokaj inovativni. V vasi Podlog so na manjšem griču postavili tri “glampinge” - beseda izvira iz angleške glamour camping in pomeni razkošno bivanje v naravi, kakor so mi spomladi razložili v Švici. Gre za premične kontejnerje s teraso, kopalnico, majhno kuhinjo in dvema spalnicama, vse v belem in na podu, podobnim lesenemu.

Zraven je mali ribnik, rahlo poraščen s trstjem, ki čisti vodo in je primerna za kopanje. Ta glamping Malerič je sredi travnikov in gričev s pogledom na reko Lahinjo. V sosednji hiši imajo gostje garažo in fitting s savno. Lastnik se je pohvalil, da se za takšno bivanje zanimajo predvsem tujci.

ALBINCA PODBEVŠEK

---