O Gorica, ti si prekleta

Morda bo strasti ohladil dež. Morda bo jutrišnja množična protestna sobota v Gorici, kjer se bodo zbrali pristaši neofašističnega gibanja in nasprotniki novih ekstremizmov, minila mirno. Pravzaprav najbrž bo. Ampak ostal bo okus po novi stari politični retoriki, ki v času gospodarske krize gradi podobo zunanjega sovražnika in ljudi poziva k temu, naj si z vsemi sredstvi vzamejo, kar je njihovega. Gorica, stara dama, je idealen kraj za oživljanje takšnih nesrečnih vzorcev. Zaradi svoje preteklosti in zaradi svoje sedanjosti.

“O Gorica, ti si prekleta za vsako srce, ki čuti. Boleč je bil prihod in mnogi se niso nikoli vrnili.” Tako se glasi prost prevod pesmi iz prve svetovne vojne. Nastala naj bi med vojaki leta 1916, v tako imenovani bitki za Gorico, v kateri je življenje izgubilo skoraj 100.000 ljudi. Zaradi svojega besedila, ki preklinja vojno in zanjo krivi vladajoče razrede, “slabiče, ki s svojimi ženami ležijo na posteljah”, medtem ko ljudje krvavijo na bojnem polju, velja za neke vrste antimilitaristično himno. Ljudski glas pravi, da je bila med vojno prepovedana, predvsem zaradi kitice, ki pravi: “Izdajalski gospodje oficirji, ki ste hoteli to vojno, režete prodano meso, ste poguba za mlade.”

Pesem, ki je avtentični in skoraj že ikonski prikaz trpljenja krajev ob soški fronti, bo jutri zvečer, nekaj metrov stran od glavnega goriškega trga Travnika, ob projekciji dokumentarnega filma Niso letele le ptice zapela Gabriela Gabrielli.

Veliko vprašanje je, kako se bodo v majhni Gorici spopadli z množico protestnikov in kako bodo varovali otroke, udeležence skavtskega srečanja, ter obiskovalce zgodovinskega festivala E-storia. Še posebej najbolj razvpitega med njimi, pisatelja in novinarja Roberta Saviana, ki šteje med “levičarske” intelektualce, ti pa privržencem Case Pound, kot so že dokazali z nekaj vdori na predavanja in javne razprave, niso posebej pri srcu. Poraja se tudi bojazen, da utegnejo skupine protestnikov prečkati mejo in povzročati nered v Novi Gorici. O tem smo povprašali na novogoriško policijsko postajo, kjer so bili v odgovoru kratki: “Seznanjeni smo s pričakovanimi javnimi shodi in okoliščinami izvedbe le-teh v Gorici v soboto. V sodelovanju z italijanskimi varnostnimi organi tudi spremljamo zadeve. PU Nova Gorica bo v mestu v soboto izvajala vse potrebne operativne naloge za učinkovito zagotavljanje javnega reda in miru.”

Italija, rojena v strelskih jarkih

Predsednik organizacije Casa Pound Gianluca Iannone, pa čeprav se bo morda še klatil kje blizu, najbrž ne bo pritegnil. Njegova interpretacije prve vojne, bojev za Gorico, soške fronte in strelskih jarkov je namreč povsem drugačna.

Čeprav se Casa Pound, organizacija, ki ima sedež v Rimu, s svojo osnovno in stranskimi celicami pa je razpredena po vsem Apeninskem polotoku, hvali s tem, da so dobro organizirani pri komunikaciji z javnostjo, na naša vprašanja niso odgovorili. Prav tako ne na dodatno vprašanje o tem, ali je njihov medijski molk na kakršenkoli način pomenljiv.

Tako ni bilo moč neposredno izvedeti, zakaj so za shod, na katerem bodo slavili 100. obletnico začetka soške fronte, izbrali ravno Gorico. Ter kaj mislijo o čezmejnem sodelovanju in slovenski ter nasploh multikulturni identiteti tega mesta.

A Iannone se je precej jasno izrazil na blogih in v spletnih medijih. “V teh strelskih jarkih se je rodila Italija. Padli v bojih so žrtvovali svoje življenje za višje dobro. In kot narod smo dali zgled solidarnosti in enotnosti. Italijani so se potrdili kot močni borci. To je svetel primer, še posebej za današnje čase, ko nam vladajo tisti, ki si iz nas želijo ustvariti narod animatorjev v počitniških naseljih,” razmišlja in dodaja: “Vojna je dimenzija zgodovine in življenja. Ustvarja zlobneže in svetnike. Ni je moč odstraniti, lahko se jo le usmerja. Kdor se iz načela odreka vojni, je ne izbriše iz sveta, temveč le pristane na to, da postane žrtev vojn drugih.”

Pesnikova hiša nasilja

Prva svetovna vojna je bila seveda uvod v fašizem in Casa Pound, ki se imenuje po ameriškem pesniku, znanem po nekaterih skrajnih političnih stališčih, Ezri Poundu, ne skriva svojega občudovanja do režima Benita Mussolinija. Fašizem vidijo kot obdobje nacionalne in gospodarske emancipacije, kakršnega naj bi Italija potrebovala sedaj, ko je v primežu gospodarske krize in se otepa težav z migracijskimi tokovi. Ponos, delo, narod, suverenost: to so tipične besede iz retorike Case Pound, ki se je začela kot kulturno in civilno gibanje ter večino svojega zunanjega delovanja naslanja na socialne projekte.

Ko gredo na pomoč revnemu in ponižanemu Italijanu, žrtvi liberalnega globalizma in multikulturalizma, jim stvari pogosto uidejo izpod nadzora. Od leta 2011, ko so s prvim vsedržavnim shodom v Bolzanu močneje opozorili nase, so bili v središču več nasilnih dogodkov. Njihov podpredsednik je bil zaradi incidenta v Rimu, ko je na silo odstranil zastavo Evropske unije, obsojen na tri mesece zapora. Organizacija dosledno zanika kakršnakoli nasilna dejanja In Iannone obljublja, da bodo spoštljivi do mesta, ki jih gosti. Kot vedno, pravi.

Skriti ekstremizem

Miha Kosovel in Anton Špacapan, ki usmerjata in povezujeta dejavnosti, zbrane okrog skupine Fašisti ven iz Gorice, pa opozarjata na to, da ima Casa Pound več plasti. Na zunaj osredotočena na socialno politiko s pobudami, kot so brezobrestni stanovanjski krediti in podaljšan porodniški dopust, ter pozorna na skrajne meje politične korektnosti, je znotraj rasistična, nasilna, militantna. Imajo rock skupino, kulturne dogodke in spletne medije, prikazujejo se kot zaščitniki najšibkejših. “A na družabnih omrežjih in na forumih pride na dan resnični način razmišljanja teh ljudi, ki je izrazito sovražen,” pravi Špacapan. “Gorica je idealno mesto za Casa Pound. Je zaspana in ekonomsko šibka. Poleg Rima je edino mesto v Italiji, kjer tujci lahko prosijo za politični azil. In je v bližini meje,” razmišlja Kosovel.

“Prvič: z Ustavo Republike Italije je prepovedano javno poveličevanje idej fašizma, njegovih protidemokratičnih načel in rasizma. Drugič: v večkulturni Gorici, kjer so sobivali Slovenci, Italijani, Furlani, Avstrijci in Judje, je 23. maja 1915 odjeknila prva eksplozija, ki ji je sledilo uničenje celotnega mesta, zato Gorica ni simbol veličine italijanskega naroda, kot pravi Casa Pound, temveč nema priča človeške katastrofe. Tretjič: vojna ni razlog za praznovanje. Prva svetovna vojna je samo na tem območju zahtevala 20.000 življenj, zato stoletnica začetka morije lahko predstavlja le dan žalovanja, kar smo pokazali s postavitvijo 253 križev na goriškem glavnem trgu v soboto, 19. maja. Ta akcija bolje kot tisoč besed opiše našstališča,” so zapisali organizatorji protesta, protifašistična deželna opazovalnica Furlanije Julijske krajine ter društva in združenja z obeh strani meje. Želijo si protesta brez zastav kot simbolov politične in ideološke pripadnosti, temveč z jasnim in odločnim sporočilom proti vsakršnemu poveličevanju nasilja. Na pobudo so se odzvala številna društva z obeh strani meje in tudi sodeč po zapisih na družabnih omrežjih bo udeležba množična. Vprašanje pa je, če tako množična kot na shodu Case Pound, ki naj bi iz vse države z avtobusi na shod pripeljala 2000 do 3000 ljudi.

“Ob napovedanem fašističnem shodu desničarskega gibanja Casa Pound bi najprej poudaril, da sem tudi osebno velik pristaš demokratičnega izražanja, vendar je zame demokracija tako ravnanje, s katerim ne posegaš v pravice drugega ali še kaj hujšega. Evropska kultura med drugim temelji tudi na krščanski zapovedi, ki pravi, da ne stori drugemu tistega, kar ne bi storil sebi. V tem pogledu se mi zdi shod sporen,” se je na vprašanje, kaj meni o napovedanem dogajanju v Gorici, odzval novogoriški župan Matej Arčonki dodaja: “ Če ob tem upoštevamo še porast neonacističnih gibanj v Evropi, je skrb toliko večja. Predvsem pa bi se morali globalno zamisliti, zakaj prihaja do tovrstnih idej in gibanj. Vsesplošna kriza, večanje razlik med prebivalci v Evropi, pomanjkanje socialnih vrednot, potrošništvo, ipd. ta občutja samo krepijo. Vsem prebivalcem tega prostora polagam na srce, da ne nasedajo provokacijam in se ne odzivajo. Raje ta dan vsi skupaj razmišljajmo o tem, kaj nas povezuje in medsebojno bogati ne glede na preteklost, kako lahko prebivalci čezmejnega prostora skupaj izboljšamo življenje v tem okolju in kako lahko pridobimo nova delovna mesta. To so aktualna vprašanja in tisti, ki bo imel odgovore na ta vprašanja, bo zares faca - to moramo sporočiti tudi mladim." Njegov goriški kolega Ettore Romoli na vprašanje o svojem stališču do shoda ni odgovoril.

Dve Gorici

Vprašanje za soboto torej ni le, ali bodo protesti minili brez izgredov in nasilja. Vprašanje je, katera Gorica bo prevladala.

Ena Gorica je tista izpred prve svetovne vojne, ko so ob avtohtonih Italijanih, Slovencih, Furlanih in Židih v mestu mirno bivali še Avstrijci in so se svobodno prepletali miselni in kulturni tokovi. Ta Gorica je ponovno oživela proti koncu 20. stoletja, s pašto na vsakoletnem Pohodu prijateljstva, kulturnim in športnim povezovanjem ter nazadnje z vstopom Slovenije v EU in schengensko območje ter skupnim trgom med mestoma. Je ta Gorica pesnikov, filozofov in pacifistov resnična?

Ali je bolj resnična zadrta, malomeščanska Gorica ljudi, ki opevajo stare zlate avtoritarne čase? Ljudi, ki mesto vidijo kot simbol neokrnjenega italijanstva in z mobilnimi telefoni fotografirajo Afganistance in Sirce, ki posedajo po klopeh in, sestradani, v Soči lovijo postrvi?

Kaj bo torej v soboto bolj slišati, pesem o prekleti vojni, ki po nepotrebnem krade življenje? Ali besede o tem, da so vojne neizogibne? Nova Gorica seveda ni daleč. Ne od Gorice ne od njene dileme.

VESNA HUMAR, AMBROŽ SARDOČ

---