Kaligrafija je meditacija

Kaligrafska peresa ter ploščati čopiči različnih velikosti so stalni spremljevalci Loredane Zega iz Lokavca nad Ajdovščino že več kot 20 let. Nedavno je z odliko pridobila tretjo stopnjo nacionalne kaligrafske diplome v Londonu ter se pridružila svetovnemu združenju profesionalnih kaligrafov. Predava in izobražuje v tujini, med drugim je navdušila tudi pisatelja Paula Coelha.

 Foto: Arhiv Loredana Zega
Foto: Arhiv Loredana Zega

“Kaligrafija ni le lepopisje, je umetniško ustvarjanje s črkami,” svojo dejavnost na kratko predstavi 34-letna Loredana Zega, umetnica v vseh pomenih te besede. “Kaligrafija je moja spremljevalka že več kot 20 let in v tem času sem 'prehodila' mnogo težkih poti, da sem prišla do znanja, ki ga imam v tem trenutku. V otroštvu me je kaligrafija prevzela in me popeljala po poteh natančnosti, vzdržljivosti in seveda potrpežljivosti,” začenja zgodbo o sebi.

Črke zahtevajo celotno osebo

“Kaligrafija, kot katerakoli druga stvar, ne pride sama od sebe. Potrebno jo je negovati, si vzeti zanjo čas in se ji predati. Črke zahtevajo celotno osebo. To je, kot bi rezali z nožem. Ko režete, pazite, da se ne urežete. Ko pišete črko, je enako. Če ste medtem z mislimi drugje, se boste zmotili. Zato večkrat slišimo, da je kaligrafija meditacija. Biti v trenutku. To je smisel življenja. To je smisel kaligrafije,” je jedrnata. Loredana Zega je z geometrijo duše, kot je kaligrafijo označil Platon, povezana že od zgodnjih, osnovnošolskih let, ki jih je preživela v Novi Gorici. V tedanjem času je tako nastala bakla za papeža Janeza Pavla II, izbrana izmed 400 drugimi, ki so prispele na slovenski natečaj leta 1996. Po gimnaziji je pripravila sedem delovnih zvezkov za učenje kaligrafskih pisav, po katerih je predala znanje več kot 2000 tečajnikom po vsej Sloveniji. Enega od teh je napisala tudi za Narodno galerijo Slovenije, s katero je sodelovala že pri mnogih projektih. Namesto študija francoščine in japonščine je svoje življenje posvetila umetnosti lepopisja.

Svoje znanje, ki ga je pridobivala sprva sama, nato pa ob pomoči tujih mojstrov, je pred leti pričela nadgrajevati pod okriljem Denisa Browna, vodilnega kaligrafa v svetovnem merilu. Leta 2007 se je odločila za šolanje v Londonu in za pridobitev nacionalne kaligrafske diplome. Nedavno jo je na tretji stopnji zaključila z odliko. “To sicer ni fakulteta, a svetovno priznana inštitucija v kaligrafskih krogih. Štirikrat letno izdajo revijo The Edge, v kateri so že večkrat predstavili tudi moje delo,” pripoveduje.

Kaligrafija na les, stene in fasade

Je članica svetovnega združenja CLAS - Calligraphy Lettering Art Society, ki podeljuje nacionalne diplome, sestavljajo pa jo profesionalni kaligrafi, s katerimi sodeluje na skupinskih razstavah v Angliji. “Sama sem profesionalna kaligrafinja že dvanajst let. Imam status samostojne kulturne delavke. Trenutno so v ospredju kaligrafske slike, ki jih z različnimi čopiči in tehnikami slikam z akrilnimi barvami,” opisuje svoje delo. “Med izdelki so tudi različne svetilke, hišne številke, ure ...” dodaja.

Njena strast pa so predvsem veliki ploščati čopiči in kaligrafija večjega formata, napisana na vse možne načine z izbranimi pisavami. Copperplate - šolski lepopis, italika - humanistična kurziva, bastarde, gotica tekstura, karolina, rimska imperialna kapitala, rustika, unciala niso le nekatere izmed pisav, ki jih Loredana obvlada, ampak označujejo tudi posamezne “etape” nastanka latinske kaligrafije.“Šolski lepopis je ena najmlajših pisav, čeprav njegove črke označujemo kot 'starinske'. Res je, da je pisava stara že več kot 300 let, a mnogo pisav je še veliko starejših. Vse pa se začne pri besedi kaligrafija, ki skopo označuje le lepopis in izhaja iz grške besede kallos, ki pomeni 'lepo' in graphem, ki pomeni 'pisati'. Njene korenine segajo v antične čase,” razloži.

Pisava se je ulegla v roko

Četudi jo kaligrafija spremlja že več kot pol življenja, poudarja, da ni bilo vedno vse enostavno. A z vztrajnostjo je premagala številne ovire, različne preizkušnje pa so jo še okrepile. “Pisava copperplate mi je prekrižala pot pred približno desetimi leti in priznam, da mi je bila najtežja, čeprav sem jo osvojila v dobrem mesecu,” se spominja. “Ta pisava je edina, ki je delno povezana z osebnim rokopisom, sama pa se ne štejem med ljudi z lepo pisavo. Spomnim se, da sem vztrajala en teden, se vsak dan mučila z lepimi zavoji, vizualizirala poteze pred spanjem in po petih zlomljenih peresih obupala. A ne za dolgo. Po enem tednu sem se vrnila in nekaj se je očitno premaknilo. Kar naenkrat je prišel tisti čudoviti občutek in ritem, ki je pri tej pisavi še kako pomemben. Poteze so se počasi spravile v pravilne oblike in pisava se je ulegla v roko. Moj način samoučenja je bil veliko težavnejši in zahtevnejši od tistega, ki ga imajo moji tečajniki.” Loredana v fazi začetnega učenja ni prejela nobenih napotkov, sistematičnih vaj ali delovnih listov, ki jih tako vzneseno pripravlja za svoje “učence”. Velikokrat je bila prepuščena lastni domišljiji in iznajdljivosti, zaradi česar je določene pisave še trdneje usvojila.

“Skozi leta poučevanja pisave copperplate sem razvila posebno metodo, ki se začne s svinčnikom ali barvico. To pripomore k temu, da preden vzamemo v roke kaligrafsko pero, pridobimo občutek pritiskanja in spuščanja pritiska na podlago,” razloži o svojih pedagoških prijemih.

Najraje se tako prepusti domišljiji in neomejeni količini barv ter prostora na lesenih površinah, asfaltu, stenah, fasadah hiš. Slike nato natisne na arhivski papir.

Njene črke so unikatne, posebne in neponovljive, s katerimi je obogatila marsikatero slovensko in tujo stavbo, restavracijo, hotel, hišo. “Ne verjamem v talente, ampak v strast, v ljubezen do nečesa, ki je tako močna, da te vodi naprej po poti uspeha,” zatrjuje. Tuje ji ni niti ustvarjanje z metlo.

Znanje širi po Evropi in svetu

Letošnje leto je bilo za Loredano, sicer mamico dveh otrok, nadvse uspešno, saj sta njeno delo in znanje dobila povsem nove razsežnosti. Odzvala se je na povabila različnih ljubiteljev in učiteljev kaligrafije iz vsega sveta in priredila delavnice različnih oblik. “Do lani sem se še učila, letos pa učim mojstre, od katerih sem prej sama črpala znanje. To je trenutno zame največji uspeh, o tem sem sanjala celo življenje,” je navdušena. “Šele ko učiš, postaneš tudi sam mojster,” dodaja.

Po dveh jesenskih delavnicah v Nemčiji (Regensburg in Magdeburg) bo kmalu imela delavnico v italijanskem mestu Lecce. Spomladi jo bo pot vodila po Srednji in Zahodni Evropi. Marca bo predavala v Belgiji (Ghent) in Franciji (Pariz), aprila pa ponovno v Italiji (Benetke). Vmes jo čaka konferenca v Londonu, od tam pa bo letela naravnost v Kopenhagen “polepšati” 15 metrov veliko steno tamkajšnjega motorističnega kluba. “Temu pravim nora naročila,” pripoveduje in dodaja, da se ji med dogovorom s strankami za določen izdelek pred očmi že riše slika njenega končnega dela.

Da ima v prihajajočem letu že povsem zaseden urnik, priča tudi njeno julijsko poučevanje v San Franciscu v Združenih državah Amerike. “Izbrali so 30 izmed 200 mojstrov na svetu, ki bomo predajali znanje drugim mojstrom in ljubiteljem kaligrafije z vsega sveta. Učila bom seveda velike dimenzije črk in izpeljala enodnevno delavnico eksperimentalnega graviranja,” se veseli. Tam bo imela tudi predstavo v sklopu te 34. mednarodne kaligrafske konference The Passionate Pen.

Navdušenja ne skriva niti Paulo Coelho

Po februarski samostojni razstavi svojih kaligrafskih slik v Galeriji Staneta Kregarja v Ljubljani je aprila svoja dela postavila na ogled še v Avstriji v muzeju pisav Schriftmuseum Bartlhaus. Marca je na razstavi združenja The Calligraphy Lettering Arts Society v Londonu prejela nagrado za najbolj kreativno delo.

Njena dela med drugim niso ostala neopažena niti pri brazilskem pisatelju Paulu Coelhu, ki je velik ljubitelj kaligrafije. “V njegovem romanu Čarovnica iz Portobella sem se našla tudi sama in obenem črpala navdih za dela, ki sem mu jih poslala. Načrtujeva različna sodelovanja,” ne skriva navdušenja.

Drugo leto bo sodelovala tudi na 5. svetovni kaligrafski razstavi v moskovskem Muzeju sodobne kaligrafije.

Svoje znanje kaligrafije je med drugim razširila še na področje plesa in tako ustvarila že več avtorskih plesno-kaligrafskih, avdio-vizualnih predstav v sodelovanju z mojstrom slike Alešem Bajcem. Za kaligrafsko konferenco v San Franciscu ravnokar pripravlja predstavo z naslovom “Dan v življenju kaligrafinje”, ki bo na komičen način pokazala svetle in manj svetle strani tega poklica.

Čaka jo tudi gostovanje kaligrafskih mojstrov, ki jih je spoznala v Nemčiji. V Slovenijo prihodnje leto prihajata Nemec Rainer Wiebe in Francoz Richard Lempereur, ki bosta svoje znanje o lepopisju prenesla na slovenske navdušence.

Od preprostega k zahtevnemu

Današnja kaligrafija je mešanica slogov, tehnik in pisav. Je združevanje različnih slikarskih prvin, od akvarela, olja, oglja, pastelov, pa do graviranja in zlatenja na enem izdelku. Kaligrafija ima tako vse lastnosti, ki jih najdemo pri sliki: kompozicijo, teksturo, obliko in likovni izraz. Poigrava se z različnostjo, ki jo lahko ustvari kaligrafsko pero v povezavi z barvami in različnimi orodji - od preprostega k zahtevnemu, od črno-belega k barvnemu, od starega k modernemu. “Zgodovina kaligrafije je neskončno dolga in povsem prepletena z nastankom pisave. Zato je njena zgodba zelo obširna in zavita v tančico skrivnosti. Kaligrafija se je izoblikovala predvsem iz razloga, da so pisano besedo približali ljudstvu in tako širšemu krogu ljudi, saj je s poenotenjem oblike neke črke naenkrat postala pisava čitljiva. In tu se prične bohotiti kaligrafija, kraljica v svetu sporazumevanja,” se naslanja na začetke lepopisja.

Lokavške pravljice

Loredana ravnokar v sodelovanju z Občino Ajdovščina končuje projekt unikatne in ročno izdelane knjige s pravljicami o Lokavcu, ki jo bodo decembra predstavili v Batičevi hiši ob tamkajšnji etnološki zbirki.

V skorajda vsak svoj projekt vključi mojstre iz Lokavca in tako vdahne lokalnost v svoje izdelke. “Ko potrebujem fotografa, da ovekoveči moje izdelke ali mene na kakšnem pomembnem dogodku, pokličem fotografa iz naše vasi. Sosed lesar mi priskrbi kose lesa, ki jih nato unikatno poslikam. Prav tako imam v bližini mojstra, ki mi oblikuje steklene ali plastične svetilke, katerim vdahnem dušo z različnimi kaligrafskimi napisi, ki nato odsevajo v prostoru, kjer sveti ta luč,” opiše svoje “sodelavce”, ki ji pomagajo pri realizaciji njenih načrtov. “Tudi lokalna skupnost se pogosto spomni name in me povabi k sodelovanju pri različnih aktivnostih. Med drugim sem bližnjemu izdelovalcu harmonik s kaligrafskimi črkami 'oplemenitila' eno od njegovih harmonik,” pravi.

Loredana poleg omenjenih aktivnosti po naročilu pripravlja različne unikatne izdelke. “Moja filozofija je, da ustvarjam izdelke, ki so zanimivi za vse, ne samo za ljubitelje umetnosti.” Med 15. in 20. uro je vsak dan predvsem mama, prej in kasneje pa se posveča svoji najljubši umetnosti in živi svoje sanje.

ANA CUKIJATI


Najbolj brano