Pop z vsem, kar to ni

Mlada obalna zasedba NoAir je poleti izdala prvenec Existential in svoj privlačni bivanjski “alternativni pop” ponudila v prosto poslušanje in pretakanje s spleta.

NoAir so (z leve): Maks Bembič, Jaša Hedžet - Jajo, Gregor Brajkovič - Brajko in Aleksander Družina - Sandoz Foto: Žana Šuran
NoAir so (z leve): Maks Bembič, Jaša Hedžet - Jajo, Gregor Brajkovič - Brajko in Aleksander Družina - Sandoz Foto: Žana Šuran

Avtor skladb, besedilopisec, pevec in oče projekta Maks Bembič, basist Jaša Hedžet - Jajo, kitarist Aleksander Družina - Sandoz in bobnar Gregor Brajkovič - Brajko bodo 1. novembra ploščo predstavili v izolskem Hangarju, 15. novembra pa še v mariborskem Zavodu Udarnik.

> NoAir: se v imenu skriva zadušljivost naše dobe ali temačnost, noir, do katere pridemo, če besedi odvzamemo a?

Maks: “Izhajali smo bolj iz noir. Spomnil se je Brajko, češ da smo temačni in so tudi naša besedila v tem kontekstu.”

Jaša: “Nekakšna vedra melanholičnost kot v noir filmih.”

> Je pa, Maks, sicer projekt predvsem vaš otrok, mar ne?

Maks: “Ja, glasbo in besedila sem ustvarjal zadnjih pet let, počasi.”

Sandoz: “On je rodil dojenčka, mi ga bomo vzgajali.” (smeh)

Maks: “Tako nekako. Ostali so ga interpretirali po svoje.”

Jajo: “Mi smo širše okolje, nona, teta, šola, družba, ki tudi sooblikujejo otroka ...” (smeh)

Maks: “Komade sem ustvaril do podrobnosti. Potem sem ostalim dal poslušati nekakšne demo posnetke ...”

> Malce nenavadno zveni: ste dejansko že imeli pripravljeno ploščo in šele nato iskali bend?

Maks: “Pravzaprav ja. Dejansko je vse nastalo iz demo posnetkov, ki so jih ostali člani nadgradili s svojo interpretacijo, tako da so se skladbe na koncu precej spremenile.”

Sandoz: “Smo pa v najstniških letih igrali skupaj v različnih zasedbah.”

Maks: “Že od malega sem bil pevec, pa tudi klaviaturist. Ko so bendi, v katerih sem igral, razpadli, sva ostala sama z nekdanjim bobnarjem Edijem. Ostalo mi je veselje do ustvarjanja in misel, da bi morda na podlagi mojega glasbenega materiala nekega dne nastal bend.”

> Kako pa je nastala ta paradoksalna glasbena skovanka “alternativni pop”, s katero označujete vašo glasbo?

Jajo: “Priznam, kriv sem. (smeh) Malce je povezana z načinom, kako sem prišel v bend. Z Maksom se poznava že dolgo. Ko sem prvič slišal njegovo glasbo, mi je bila v redu, a se nisem poglobil. Pripravljen sem bil pomagati in sem nameraval igrati, dokler ne bi našli basista. Dotlej nisem še igral take glasbe. Na prvi posluh je bila zame nekakšen pop. Morda pop-rock.”

> Danes mu pravijo indie rock.

Jaša: “Predvsem zaradi infrastrukture, ki nima nikakršne povezave z glasbo. V tem pogledu je gotovo neodvisen.” (smeh)

Sandoz: “Zaradi založbe ...”

Jaša: “... oziroma nezaložbe.” (smeh)

Maks: “No, na globalni ravni je nastal tudi glasbeni žanr, ki ima svoje specifike.”

Jaša: “Če se vrnem k NoAir - bolj kot sem to glasbo poslušal, bolj mi je bila blizu. Še danes precej raziskujem alternativnejše glasbene vode, tako da sprva nisem mogel razumeti, kako me je lahko ta zvok prevzel. Znal sem razlikovati med dobrim in slabim popom in to je bil definitivno dober pop. In ko smo začeli skupaj celoto predelovati, smo v aranžmaje vnesli tudi bolj 'umazane' dele. Čeprav zveni precej pop, gre za konglomerat med dvema nasprotujočima si glasbenima smernicama. Na koncu pop komada se marsikdaj znajde njegova popolna dekonstrukcija.”

Maks: “Morda na tej plošči to še ni tako očitno, a v živo, predvsem pa v novih skladbah, ki nastajajo, bo tega več.”

Jaša: “A tudi na tej plošči zadnji komad, denimo, sesuje vse ostalo, ker je čisto drugačen ...”

> Again je mirnejši.

Jaja: “Domala triphop.”

> Spominja na ...

“Massive Attack.”

> Tudi sicer poslušalci radi seciramo glasbo s primerjavami in iščemo vplive.

Maks: “S tem ni nič narobe.”

> Ponekod zaznam Radiohead ...

Sandoz: “... drugod pa Red Hot Chili Peppers.”

Maks: “Ali pa Muse.”

> Slednje zlasti pri vokalnem intepretiranju. Zanimivo je, da se kot pevec kalite tudi v zboru. Kako to?

Maks: “Pred leti, ko smo igrali še v srednješolskih skupinah, sta me prav Jajo in pevka Anuša zvlekla v zbor, češ, da se bomo naučili peti. Na koncu sem ostal samo še jaz.” (smeh)

> Nedavno ste predstavili ploščo z oktetom Aljaž. Težko si je predstavljati, da sodelujete pri žanrsko tako različnih sestavih ...

Maks: “Ljubezen do te glasbe se je začela, ko sem začel peti. Ugotovil sem, da je tudi v zborovski glasbi veliko zanimivih del. V zasebnem življenju pa poslušam predvsem rock, v vseh njegovih različicah. A prepričan sem, da moraš vsako glasbo ceniti, sicer nisi dovolj širok, ostajaš ujetnik svojih tirnic. Denimo, še posebej so mi bile všeč nekatere interpretacije ljudskih skladb. Ugotovil pa sem, da mi ta način petja pomaga tudi pri rocku.”

> Plošča nosi naslov Existential in dejansko so besedila precej bivanjska. Poslušamo glasbeni odsev časa?

Maks: “Vsekakor. Nisem želel pisati ljubezenskih besedil. Teh je že na pretek.”

Jajo: “Na tem svetu čutimo še kaj drugega.”

> Pravzaprav besed ljubezen, srce ali zveze ti in jaz sploh ne zasledimo.

Maks: “Ne, očitno jih res ni. Navdihovale so me različne reči. Za World on drugs me je denimo navdahnila Sympathy for the devil, v kateri govori hudič v prvi osebi. V moji skladbi pa v prvi osebi govori droga, ki ni zgolj mamilo - so zdravila, farmacija, kava, cigareti ...”

Jajo: “Rešitev za vse probleme.”

Maks: “Bližnjice.“

Sandoz: “Govori o tem, kako razne odvisnosti poganjajo svet. In kakšen zaslužek za vsem tem stoji.”

> Get you a life je anti-oda socialnim omrežjem.

Maks: “Drži, čeprav jih tudi sam uporabljam, ker so koristna za promocijo skupine. A tudi pri sebi opažam, kako postajam odvisen. Tako da kritiziram tudi sebe.”

> V besedilih so velikokrat prisotni “oni” in “mi”. Kdo so oni?

Maks: “V Crazy maybe so mediji, zlasti komercialni.”

Sandoz: “In ljudje, ki jim nasedajo. Pa ne zgolj bogataši, ampak običajni ljudje, ki se zaprejo z računalnikom doma, namesto, da bi šli ven, na sprehod, na kavo s prijateljem.”

Maks: “Po eni strani ljudje poročajo o vsakem svojem koraku, o prvem zobku svojih otrok, po drugi pa so zgroženi, če kdo zlorabi njihove zasebne podatke, s katerimi splet neprestano sami zalagajo.”

Jaša: “Ločnica med 'mi' in 'oni' je torej tako zabrisana, kakor je zabrisana meja med javnim in zasebnim.”

> Zakaj ste se odločili, da tako aktualne vsebine izpoveste v angleščini? Je globalen jezik, a materinščina ima še vedno večji doseg.

Maks: “Dejstvo je, da smo vsi v mlajših letih poslušali večinoma angleške bende, kar vpliva na navdih. Po drugi strani pa je odločitev tudi malce marketinška: z angleščino si kupiš loterijsko vstopnico, da lahko vsaj upaš na kak nastop v tujini.”

> Racionalna odločitev?

Maks: “Kje pa. Če bi bila povsem racionalna, bi peli v slovenščini, ker bi tako imeli gotovo več nastopov.”

> Ste se pa pri polni zavesti odločili, da bo plošča izšla le digitalno in bo na voljo vsem brezplačno. Zakaj?

Jajo: “To je plod dejstva, da moraš pri založbah največkrat tisk plošče plačati sam. Mi pa denarja nimamo.”

Sandoz: “Če bi zadeli na loteriji, bi izdali tudi vinilno ploščo, ne zgolj cedeja.”

Jajo: “Pa še en problem je: v Sloveniji glasbo dojemamo kot nekaj brezplačnega, marsikje pa so ljudje tako kultivirani, da ploščo, tudi na spletu, kupijo. Mi smo dali ploščo med ljudi, ker je še vedno največ, kar lahko doživijo, koncert.”

Maks: “Želeli smo, da bi dosegla čim več poslušalcev. Sledili smo vzoru Gramatika, ki je zaslovel v ZDA. Njegova glasba je zastonj, živi pa od koncertov. Je pa res, da je slovenska klubska scena šibka. Zlasti na obali.”

> Kaj pa radijske postaje? Te so tudi lahko dober promotor.

Jajo: “Izredno težko je. Zlasti s komercialnimi.”

> Kljub melodičnosti, poslušljivosti?

Jajo: “Komercialne radijske postaje bolj ali manj vrtijo, kar je v nekem trenutku popularno.”

Maks: “Po drugi strani pa jih vse več ljudi ne posluša, ker vrtijo neprestano enako glasbo. Že Mi2, ki so odličen bend in imajo veliko oboževalcev, lahko slišiš samo na nacionalnem radiu. Še nikoli jih nisem slišal na kakem komercialnem radiu.”

> Lahko pa slišimo Maroon5, Rihanno, Beyonce ... in kako Tino Turner iz osemdesetih. Denimo We don't need another hero ...

Sandoz: “Ja, in Privat dancer.” (smeh)

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano