Volnene niti vlečejo iz pozabe

V Sloveniji nekako ohranjamo ovčerejo na pričakovani ravni in to velja tudi za Primorsko. Pri nas ovce dajejo v glavnem mleko in meso, pasme, ki bi dodajale tudi dovolj kakovostno volno, pa se ne obnesejo. To pa ne pomeni, da domače volne, pa tudi ovčje kože in celo loja, ni moč koristno uporabiti, prepričujejo rejce strokovnjaki Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica, ki vodi evropski projekt Lanatura za območje Primorske, Notranjske, osrednje Slovenije in Furlanije Julijske krajine.

Odpri galerijo

Projekt Lanatura teče od leta 2011 in gre h koncu. “V začetku so nam rejci drobnice na vprašanje, kje konča volna njihovih ovac, odgovarjali - na odpadu, v smeteh, v 'škovacah' ... Z delom v okviru vrste kreativnih delavnic pa smo že marsikoga prepričali, da velja poskusiti tudi drugače,” pravi vodja projekta Klavdija Kancler iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica.

Volna ni vrhunska, a je dovolj uporabna

Pred leti so strokovnjaki v Sloveniji skušali slovensko volno “merinizirati”, da bi jo uporabljali v tekstilni industriji, a napori niso obrodili sadov. Klimatske razmere preprosto niso primerne. Tako primorski rejci ostajajo pri tistem, kar jim ovca lahko nudi. V Posočju je to predvsem mleko, na Notranjskem in na Krasu pa večinoma meso.

To pa ne pomeni, da vse drugo, kar daje ovca, ni primerno za uporabo. Tako ali drugače uporabno volno dajejo vse pasme z izjemo avtohtone istrske pramenke. Ovčja volna in koža sta naravni in ekološki material, ki lahko prispeva k bolj zdravemu načinu življenja, je vodilo projekta Lanatura. Ta ob tem upošteva izkušnje iz preteklosti, ko so predniki kot rokodelci razvili vrsto načinov obdelave in predelave volne in tako rekoč vso predelali v končne izdelke. Cilj je bil te tradicionalne načine na Slovenskem in v Furlaniji raziskati in jih vrniti v življenje z dodanimi sodobnimi tehnologijami.

V ta namen so se na vseh koncih Primorske in tudi čez mejo vrstile delavnice s prikazi striženja ovac, sortiranja in skladiščenja ter delavnice polstenja (filcanja) in mikanja volne, predstavitve barvanja volne in kož z naravnimi barvili in s preparati ter tudi izdelave mila iz ovčjega loja in mleka. V projekt so vključevali šole, izdelki pa so bili na ogled na razstavah in prireditvah.

Najbolj zavzete so rokodelke na Bovškem

Dela z domačo volno so se najbolj zavzeto lotili na Bovškem, kjer se ponašajo z avtohtono bovško ovco. V okviru projekta Posoškega razvojnega centra so leta 2010 ustanovili društvo Od ovce do izdelka. Približno 30 članic, rokodelk, se ukvarja s postenjem, pletenjem in z drugimi ročnimi deli. Leto dni po ustanovitvi jim je bovška občina pomagala do razstavno prodajnega prostora v Podeželski oziroma Buncovi hiši na osrednjem trgu v Bovcu. Na policah starinskih omar so zloženi izdelki iz volne oziroma filca - nogavice, kape, šali, puloverji, brezrokavniki, rokavice, torbice, klobuki, spominki, modni dodatki, strojene ovčje kože ... Vse so unikati, vsak izdelek je zgodba zase.

“V društvo smo se organizirali pravzaprav z namenom, da ohranimo dediščino naših krajev, da delo naših prednikov ne bi šlo v pozabo. Postopoma naši člani ugotavljajo, da je moč tudi kaj zaslužiti in precej jih je temu primerno delavnih,” pravi predsednik društva David Zorč. “Večinoma so to starejše ženske, ki predmete iz volne izdelujejo že vse življenje, ampak razveseljivo je to, da se mlade kar pridno učijo,” dodaja.

Obiskovalci v razstavno prodajni prostor v Buncovi hiši vstopajo spoštljivo. V glavnem so to ljudje, ki jih zanima domače in naravno in so tisto, kar jih zanima, pripravljeni plačati, čeprav je dražje kot kaj podobnega iz široke ponudbe v običajnih prodajalnah, ugotavlja Zorč. Društvo je v omenjenem projektu Lanatura aktivno sodelovalo. Zorč se strinja, da rejci še vedno zavržejo preveč manj kakovostne volne in pozdravlja vsak korak naprej k drugačnemu odnosu do nje.

V okviru Lanature so med drugim v sodelovanju z občino Idrija pripravili javni natečaj na temo sodobne in tradicionalne uporaba ovčje volne v rokodelstvu. Odzvalo se je kar 54 avtoric in avtorjev z izdelki v tehnikah pletenja, kvačkanja, polstenja (filcanja), klekljanja in tkanja. Dve enakovredni prvi mesti je komisija prisodila pletenemu šalu v kombinaciji pletenja in klekljanja avtoric Renate Nagode iz Idrije in Tine Koder Gajzer iz Ljubljane ter kvačkani volneni preprogi, delu Flavie Turel iz Gorice.

Tudi človeški koži prijazno

Za današnje čase nenavadno je gotovo izdelovanje mila iz ovčjega loja. Delavnico na to temo so pripravili v Temnici na Krasu.

Prva “ovčja” mila niso služila za osebno higieno, temveč za pranje volne pred predenjem. Postopoma se je uporaba mila razširila. Zanimivo je, da je zastala med prvo svetovno vojno, saj je zaradi pomanjkanja hrane želodcu prišel prav vsak košček maščobe. Kasneje so naravna mila izgubljala veljavo, izpodrinila so jih industrijska, detergentna mila. Danes ljudje vse bolj tudi na lastni koži občutijo kvarne učinke sodobnih detergentov in se zatekajo k naravnim, čeprav dražjim pripravkom.

Na omenjeni delavnici v Temnici so se izdelave mila lotili po starem. Namesto kemično pridobljenih lugov so uporabili pepel bukovih drv.

Naravno nazaj naravi

Tudi volno, ki za rokodelce ni dovolj kakovostna, je moč tako ali drugače koristno uporabiti. Kako? Na to vprašanje odgovarja raziskava, ki jo je v okviru Lanature pripravilo podjetje Ekopartner.

Kot nam je pojasnil Ivan Trop iz Ekopartnerja, je namen študije iskanje novih, inovativnih, alternativnih načinov uporabe manj kakovostne odpadne volne, ki ni primerna za domačo obrt, rokodelstvo in tekstilno industrijo. Pri tem izhajajo iz dejstva, da gre za material kot stranski produkt z zelo nizko ekonomsko vrednostjo. Torej bi bilo treba najti tako imenovano kritično maso, spodnjo mejo količine, ki je z vidika rentabilnosti še zanimiva. Toda Slovenija je v tem pogledu daleč pod to mejo.

Na slovenskih pašnikih se pase približno 120.000 ovac. Z enkratnim ali največ dvakratnim striženjem ene ovce letno nastrižejo povprečno 1,4 kilograma volne, kar od vse slovenske črede pomeni približno 160 ton volne vseh kakovostnih razredov. Približno polovica je primerna za domačo obrt in rokodelstvo, vse ostalo mora nekam drugam. V tem drugem primeru pa so težave: odpadne volne namreč ne odkupuje nihče. Sicer bi morala na odlagališča, a zakonodaja komunalnim podjetjem ne dovoljuje zbiranja niti v okviru sistema ločenega zbiranja odpadkov.

Tudi od kakovostne volne ni moč kaj prida pričakovati. Cena bele neoprane prve in druge kakovosti pri redkih manjših odjemalcih doseže okoli 40 centov za kilogram, temnejše (sive, črne ali rjave) pa okoli 25 centov. Oprana in razčesana je približno dvakrat dražja, vendar v Sloveniji ni niti ene pralnice, zato si morajo redki prodajalci pomagati sami.

Ko je volna odpadek, pa je to organski odpadek, in tu se v zadnjem času zanjo odpirajo določene možnosti. Vse več je uporabljajo v gradbeništvu kot izolacijski material in v kmetijstvu kot dodatek zemlji pri kompostiranju. Je hkrati gnojilo, preprečuje rast plevela, zadržuje vlago in podobno.

Škanderjevi ne zavržejo ničesar

Na Ekološki kmetiji Škander v Bovcu so prisluhnili pobudam za spoštljivejši odnos do volne, ki jo dajejo njihove ovce. V čredi jih imajo približno 150. “Ne vem, kako z volno ravnajo drugi, pri nas je tako, da ničesar ne zavržemo,” pravi Marko Škander. Boljšo volno radi odstopijo dekletom in ženam, ki izdelujejo volnene izdelke. “Pred kratkim so mi naredile klobuk, oddolžijo se nam s kašnim svojim izdelkom in vsi smo zadovoljni,” nam je povedal starejši na domačiji (z ovcami se ukvarja skupaj s sinom Urbanom).

Škanderjevi torej ne zavržejo ničesar, niti odpadne volne ne. Lani je ponjo prišel kmet z Gorenjskega, pred kratkim so jo odpeljali v dolino Trente za zaščito cevi. Kot nam je še pojasnil Marko Škander, se oglašajo tudi manjši odjemalci. Vsako soboto se predstavljajo na ljubljanski tržnici. Pa se pri njih oglasi na primer kakšen vrtičkar, ki je slišal, da volna dobro dene vrtnim gredam, in seveda mu radi ustrežejo.

DAVORIN KORON

---