Kefalonija, otok, kjer živi spomin na Elia

Elio Sfiligoj, ki bo letos dopolnil 95 let, je ena zadnjih prič pokola, ki ga je nemška divizija Edelweiss po kapitulaciji Italije septembra 1943 na grškem otoku Kefalonija zagrešila nad zajetimi italijanskimi vojaki divizije Acqui. Elio je bil lani povabljen na vojaško sodišče v Rim, kamor bi ga celotno pot spremljali karabinjerji in kjer bi pričal na sodnem procesu proti nacistu Alfredu Störku, obtoženemu vojnega zločina. Elio se zaradi slabega zdravja ni odločil za sodelovanje na procesu, obtoženca Störka, starega 90 let, pa so oktobra 2013 obsodili na dosmrtno ječo zaradi pokola najmanj 117 zajetih italijanskih vojakov.

Elio Sfiligoj: “Težko je povedati, kako  od strahu dobiš pogum! Ko sem videl, da me Nemci ne porivajo proti skali, temveč da se ukvarjajo s krajo ur, verižic in uhanov grških civilistov, sem naredil nekaj korakov nazaj, skočil v jarek pod cesto in se
Elio Sfiligoj: “Težko je povedati, kako od strahu dobiš pogum! Ko sem videl, da me Nemci ne porivajo proti skali, temveč da se ukvarjajo s krajo ur, verižic in uhanov grških civilistov, sem naredil nekaj korakov nazaj, skočil v jarek pod cesto in se 

Elio Sfiligoj se je leta 1919 v Krminu v Furlaniji rodil mami Furlanki, tkalki, in očetu Slovencu, kovaču in županu. Po prihodu fašistov na oblast leta 1922 se je moral oče odreči županstvu in se z družino izseliti. Nov dom si je družina uredila najprej v Ločniku pri Gorici, zaradi nadaljnjega fašističnega preganjanja pa se je izselila v Batuje v Vipavski dolini, kjer je Elio leta 1926 začel obiskovati italijansko osnovno šolo. “Doma smo govorili furlansko, na ulici slovensko, v šoli italijansko,” se spominja Elio. Šolanje je nadaljeval na tehniški šoli v Gorici, nato pa se je zaposlil v ladjedelnici v Tržiču, v tehničnem oddelku italijanske vojne mornarice. Leta 1937 se je pozivom na obvezno predvojaško vzgojo izogibal in nasprotoval nošenju uniforme fašistične mladine, za kar mu je sodišče v Trstu naložilo denarno kazen.

Avgusta 1939 je bil vpoklican na služenje rednega vojaškega roka v italijanski vojni mornarici. Rekrutiran je bil v Pulju, od tam pa premeščen v Neapelj in vkrcan na križarko Montecuccoli s 750 člani posadke. Tam je kot tajnik komandanta stroja opravljal fizikalne meritve porabe nafte, vode in elektrike. Na križarki je 20.000 milj preplul predvsem po Sredozemskem morju na relaciji Neapelj-Bengazi in Tripoli, pa tudi skozi Gibraltar do Rokavskega preliva.

V “gnezdo” vojne mornarice

S križarke se je izkrcal maja 1940, le mesec dni pred vstopom Italije v vojno. “Po dokumentaciji so videli, da nisem bil vpisan v nobeno režimsko oziroma fašistično organizacijo, toda zaradi meni nerazumljive površnosti so me poslali na vrhovno poveljstvo italijanske mornarice v La Spezio. Tam sem nadaljeval služenje vojaškega roka kot arhivar. Ko so me izkrcali, sem mislil, da bom šel v kakšno kasarno. Ampak ne - pošljejo me v gnezdo! Bil sem zelo priden vojak. Bil sem strokovnjak za podvodno orožje in za podvodna plovila in sem bil v italijanski vojski zelo cenjen na tem področju. Napredovati več kot toliko nisem mogel, ker nisem bil član fašistične stranke, zato sem dobil najnižji čin,” pripoveduje.

Ko se je junija 1941 začel nemški napad na Sovjetsko zvezo, si je Elio dopisoval z očetom, ki mu je odpisal, naj si zapomni, kako je Napoleon končal v Rusiji. Zaradi širjenja ideje o nepremagljivosti Sovjetske zveze in neizogibnem porazu Hitlerja in Mussolinija je bil Elio ovaden nadrejenemu in kazensko izločen iz vrhovnega poveljstva mornarice, premeščen v vojašnico h kriminalcem ter poslan na grški otok Kefalonija.

Na Kefaloniji - Elio in “Spirta”

Na Kefalonijo je prišel prek Patrasa. “Zbudili so me in me peljali do ladje, ki se je imenovala Sesia. Ladja je bila zgrajena v tržiški ladjedelnici in jaz sem sodeloval pri njeni konstrukciji!” se spominja Elio in zaradi osupljivega presenečenja odkimava z glavo. Na ladjo se je vkrcal še z dvema mornarjema, enim iz Torina, drugim iz Milana. “V mornarici sem imel srečo, ker tam ni bilo fašistov. Bili so monarhisti, držali so za kralja, a ne za Mussolinija. Na Kefaloniji sem pričakoval, da bom imel težave z njimi, a jih nisem imel in sem celo postal sekretar namestnika komandanta baze. Tam sem bil skoraj kot na dopustu.”

Ob padcu fašizma julija 1943 je bil Elio aktivno povezan z grškim osvobodilnim gibanjem, že leto prej pa je zanj opravljal obveščevalno dejavnost. “Najprej sem vzpostavil stik z otroki, ker otroci ne premorejo žlehtnobe. Od njih sem se naučil govoriti grško. Aprila 1942 sem postal ilegalni član grškega odporniškega gibanja. Nisem bil več Elio, bil sem 'Spirta'. Spirta po grško pomeni vžigalica. Ko smo bili v partizanih, nismo imeli vžigalic za palit cigarete, ampak smo imeli kremenčkov kamen za prižiganje, kar mi ni šlo od rok. Vprašal sem: 'Imate vžigalice?' 'Ehete spirta?' In tako so mi dali ime 'Spirta'.”

Preživel množični pokol

Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 je Elio zavzeto širil propagando proti predaji orožja Nemcem in v boju proti nacizmu povezal tudi druge Slovence, ki so bili na Kefalonijo odvedeni v okviru posebnih bataljonov. Nemcem, dotedanjim vojaškim zaveznikom, se je zoperstavila italijanska divizija Acqui. Tedaj je nemška divizija Edelweiss zagrešila enega največjih zločinov nad vojnimi ujetniki med drugo svetovno vojno. Ubitih v boju in ustreljenih po predaji je bilo okoli 9400 italijanskih vojakov. Elio se dobro spominja spopadov, ki so se sprevrgli v množični pokol. “15. septembra 1943 ob dveh popoldne sem se šel z italijansko čelado na glavi in s puškomitraljezom borit proti Nemcem. Ko smo bili na pol poti, smo Nemce napadli, toda ob bombardiranju smo se skrili. Ko se je bombardiranje končalo, smo spet napredovali. Nemci so bili za skalami in so začeli metati ročne bombe. Vrgel sem se po tleh, ročna bomba pa me je ranila v roko in v hrbet. Tistega, ki je bil zraven mene, pa je ubila. Ko nisem mogel več iti v boj, sem bil na vrhu baterije, ki je dirigirala topovstvo proti Nemcem, proti avionom in proti ladjam. Jaz nisem bil poklicni topničar, ampak ko sem bil vpoklican na Montecuccoli, sem se ukvarjal s telemetrom. Telemeter je aparat, ki meri dolžino in višino objekta za ga obstrelit. Prišla je pomoč s fotoelektrično baterijo, ki je razsvetlila morje. Nemci so nas napadali z morja, mi pa smo ladje potopili. Tako sem sodeloval v boju za osvoboditev dela otoka.”

Zaradi silovitega protinapada Nemcev je Elio 22. septembra 1943 na povelje komandanta, naj se reši, kdor se more, zbežal do morja. Naslednji dan je izvedel, da se je italijanska divizija Acqui predala. “Orožje sem zakopal v pesek na obali. Oblečen sem bil v kratke hlače in v majico. Srečal sem žensko, ki je imela zvezano rjuho in otroka v roki. Po tleh sem videl mrtve ljudi, ampak sem mislil, da so umrli od bombardiranja. Tista ženska pa mi je rekla: 'Nemci streljajo vse - Grke in Italijane.' Rekel sem ji: 'Daj mi tvojega otroka, da ga nesem, toliko da skrijem ranjeno roko.' Najprej mi ga ni hotela dati, potem si je premislila. Ko smo prišli na sredino ceste, sta bila tam dva Nemca, pa še deset Nemcev spredaj in zadaj, z uperjeno puško. Tisti trenutek, ko je ženska videla, da so mi vzeli uro in da so nekateri ljudje že ob zidu, mi je vzela otroka, Nemec pa me je prijel in me postavil ob zid. Težko je povedati, kako od strahu dobiš pogum! Ko sem videl, da me Nemci ne porivajo proti skali, temveč da se ukvarjajo s krajo ur, verižic in uhanov grških civilistov, sem naredil nekaj korakov nazaj, skočil v jarek pod cesto in se skril v grmovje.”

Eliu je uspelo pobegniti. Nemci so ga zajeli, a šele po ukazu o prekinitvi streljanja. Vse zajete preživele so odvedli v vojašnico, kjer so jih štiri dni pustili brez hrane in vode. Nato so jih poslali čistit močvirje, pozneje pa na delo v pristanišče. Elio je takrat obudil stare zveze z grškimi partizani in ob zavezniškem bombardiranju mu je uspelo pobegniti v notranjost otoka.

Slovenci za osvoboditev

Odšel je na grško celino, septembra 1944 pa se je, ko je bila na Kefaloniji v okviru Grške narodnoosvobodilne armade ELAS ustanovljena samostojna partizanska četa Primorje, ki so jo sestavljali večinoma Slovenci, vrnil na otok. Kot član Grške narodnoosvobodilne fronte EAM se Elio četi Primorje ni pridružil, pač pa se je za osvoboditev boril v okviru EAM. Kako aktiven je bil v grškem osvobodilnem gibanju, še danes zgovorno dokazujejo Grki na Kefaloniji, ki Elia in druge Slovence ohranjajo v spominu. Ker so ga Angleži leta 1945 obravnavali kot italijanskega vojaka, so ga po zajetju odvedli v taborišče za vojne ujetnike Kalamaki južno od Aten. Šele ko so ga spoznali za partizana, so ga izpustili. Po koncu vojne, julija 1945, je Elio prispel v Italijo, od koder se je vrnil domov in bil novembra 1945 demobiliziran.

IRENA URŠIČ


Najbolj brano