V zgodbah preprostih ljudi je skrita živost življenja

Magda Rodman je vneta zapisovalka pričevanj o nekdanjem življenju Vipavcev in Vipavk. Leta 2000 je izšla knjiga Življenje ob trti in kršinu, ki jo je uredila v sodelovanju z dr. Marijo Makarovič, lani je v samozaložbi izdala knjigo o domači rodbini Moj dom in moj rod. Je tudi članica uredniškega odbora Vipavskega glasu, turistična vodnica, prostovoljka.

Na predstavitvi knjige Moj dom in moj rod v knjižnici v Vipavi
Na predstavitvi knjige Moj dom in moj rod v knjižnici v Vipavi  

VIPAVA > Svoje misli, pogosto tudi kritične, od nekdaj rada zapiše. “Bilo bi prav in dolžnost vsakega, ki razmišlja, tudi kritično, da to pove na glas. Prav je, da se civilna družba oglaša, da smo aktivni. To je dobro za narod, državo. Včasih je bilo to kar težko in marsikoga je bilo strah posledic. Sama nisem ostala tiho, moja pisma so objavili v Delu, Kmečkem glasu, Slovencu, Jani. Pisala sem o komasacijah, nujni uvedbi daljšega porodniškega dopusta za dvojčke, ko tega še ni bilo, o paketih pomoči,” se spominja Magda Rodman.

“Starejši imamo še izkušnjo preteklega življenja, drugačnega življenja, ko smo živeli skupaj, delali skupaj, cela družina, vas. Zdaj so drugačni časi.”

Že kot otrok je rada pisala. “V tretjem razredu nam je učiteljica rekla, naj opišemo eno domačo žival. Izbrala sem muco, a se nisem domislila niti enega stavka. Pa mi je mama pomagala z vprašanji, kakšne barve je, ima rep, kakšne noge ima, kako se kliče, kdaj gre spat. In je nastal krasen spis, pa še pohvaljena sem bila,” se spominja. Tudi v službi na krajevnem uradu v Vipavi je veliko časa presedela ob prepisovanju listin in odločb. “Moj nadrejeni je bil gospod Kostanjevic, ki je bil zadolžen za prenos lastnine, pripravljal je odločbe, prepise, sklepe o kmetijskih zemljiščih. On je narekoval, jaz pa sem poslušala, kako mu teče beseda in sem si poskušala zapomniti.”

Zgodbe, ki jih je slišala ob večerih

Z zapisovanjem spominov in pričevanj se je začela ukvarjati po upokojitvi, ko se je odločila za aktivno preživljanje tretjega življenjskega obdobja. Tedaj so na plan privreli spomini na mladostna leta. “V naši ulici, pred Lekanovo hišo, je bil tram, ki je služil za klop, na kateri so se ob večerih zbirali sosedje, mama, oče, stari oče. Poleti so si tam dolgo v noč pripovedovali zgodbe svojega življenja, komentirali svetovne dogodke, razpravljali o dnevnih novicah, o delu na polju, o požaru pri sosedovih, o novem teličku v hlevu. Prevzeli so me s svojo izvirnostjo, zato sem si vedno želela, da bi vsaj nekaj tega ljudskega bogastva ostalo tudi zapisanega.”

Tako se je na pobudo dr. Marije Makarovič odpravila na pot poslušalke in zapisovalke življenjskih izpovedi starejših krajanov iz Vipave in okolice. “Kamorkoli sem prišla, so me lepo sprejeli. Ljudje radi pripovedujejo, a nimajo več komu pripovedovati. Mladi se ne zanimajo, nimajo časa. Ko je zapisano, so zadovoljni. In prav je, da se je zapisalo. Ti zapisi so gradivo za šole, etnologe, zgodovinarje. To je življenje, to je listje na zemlji. To je doživel in izkusil preprost človek, to niso politiki, učenjaki. Odločili smo se, da zberemo pripovedi navadnih ljudi. Med njimi je najbolj živo ljudsko življenje. Vsaka zgodba je enkratna.”

Po dveh letih pogovorov z domačini, zbiranja in urejanja gradiva v domači kuhinji, ob večerih, ko je niso več motili telefoni, je bilo gradivo nared. Občina Vipava je leta 2000 izdala knjigo Življenje ob trti in kršinu, v kateri je Rodmanova v sodelovanju z dr. Makarovičevo uredila 27 življenjepisov. Pred dvema letoma je knjiga doživela ponatis, Rodmanova pa je vanjo dodala še 17 zapisov. Kot pravi, se jo je dotaknila prav vsaka od zbranih zgodb.

Po sledeh prednikov

Leta 2010 je prišel čas za nov projekt, saj si je že od nekdaj želela spoznati prednike na svojem domu “Pri Bajcovih” v Vipavi. “Radovedna sem bila, kdo so bili gospodarji te domačije, kako so živeli, delali, mislili, molili, se ženili, kje so služili vojaški rok, kje so preživljali vojne, umirali. Nekateri so zmajevali, zakaj bi pisala o svoji družini. A o čem naj pišem, če ne o lastnih koreninah.”

Obiskala je številne arhive, pregledovala stare dokumente, fotografije, pisma, ženitne in izročilne pogodbe, odkrivala ljubezenske zgodbe, zanimive dogodivščine in tragične dogodke svojih prednikov in z njimi povezanih družin na Vipavskem, Krasu, v Trstu, na Gorenjskem in drugod. Rodoslovno raziskovanje se je za zdaj ustavilo pri letnici 1785, ko se je po dosegljivih podatkih njen prednik Simon Bajc poročil z Ano Kogovšek. Danes je na domačiji Bajc že osmi rod, rodbina pa šteje 150 članov. Zanimive zgodbe je lani uredila in v samozaložbi izdala knjigo Moj dom in moj rod. Kljub zahtevnemu delu in primerno mero občutljivosti ter spoštovanja, ki sta potrebna pri zapisovanju življenjskih zgodb o konkretnih ljudeh, je, kot pravi, bogatejša za nova spoznanja. “Vsi mi bi se lahko iz teh pričevanj veliko naučili. Kako so bili ljudje vzdržljivi, kaj vse so morali prestati med vojnama. Številne družine so izgubile dva, tri, štiri sinove, razsajale so bolezni, a je bila vsa dolina obdelana, saj so ženske z otroki obdelovale polja, da so lahko preživeli in pomagali svojim na fronti. Nabirali so koprive za vojaške obleke, ženske so pletle in pošiljale izdelke na fronto. In tudi, kako zelo se je življenje spremenilo, še posebej v zadnjih desetletjih. Starejši imamo še izkušnjo preteklega življenja, drugačnega življenja, ko smo živeli skupaj, delali skupaj, cela družina, vas. Zdaj so drugačni časi.”

Ob predstavitvah knjige, turističnem vodenju obiskovalcev po Vipavi in številnih drugih aktivnostih, ki zapolnjujejo Magdin vsakdan, se je naša sogovornica že lotila novega projekta. Za Vipavski glas pripravlja članek s pričevanji o Vipavcih med prvo svetovno vojno. Rada pa bi raziskala in pripravila zapis o rodbini moža Marjana, ki jo vsa leta njenega raziskovanja podpira in ji stoji ob strani.

ALENKA TRATNIK


Najbolj brano