Srednjeveški dragulj iz Kopra

Blaženi Monaldo (1210-1280) je bil frančiškan, eden najuglednejših teologov in cerkvenih pravnikov svoje dobe. V Kopru je okoli leta 1274 napisal znamenito Summa de iure canonico.

KOPER > V dneh, ko so se v mesto (sicer le za nekaj dni) po 64 letih vrnile njegove relikvije, so pripravili tudi znanstveni simpozij, v galeriji samostana sv. Ane pa razstavili izvod njegovega kodeksa, ki ga sicer kot eno svojih največjih dragocenosti hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.

Monaldo Koprski, ki ga častijo frančiškani kot blaženega, čeprav tega naziva uradno (še) nima, je bil sodobnik sv. Dominika, sv. Tomaža Akvinskega, sv. Frančiška Asiškega in sv. Antona Padovanskega, čigar pridige naj bi poslušal med študijem prava v Padovi.

In kaj je sploh prineslo 13. stoletje, v katerem je živel? Čas vojaške ekspanzije in križarskih vojn so zaznamovali tudi boj za investituro, oblikovanje in utrjevanje papeške posvetne oblasti pa tudi cerkvene reforme. Te sta uvajala papež Inocenc III. in njegov naslednik Gregor IX. Plod reform, ki jih je uvedel Inocenc, je tudi ustanovitev cerkvenih redov, ki sta jih zasnovala sv. Dominik in sv. Frančišek.

Zgodovinar dr. Salvator Žitko s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem je na včerajšnjem simpoziju osvetlil razmere v Istri v Monaldovem času. Koprski škof Absalon je v letih 1217 in 1220 veliko pripomogel k temu, da so v mesto prišli dominikanci. Frančiškani - oziroma tedaj manjši bratje - so v Koper prišli v času škofa Konrada (1245-1270), ki je tudi omogočil gradnjo frančiškanskega samostana. V tem obdobju je bil Koper svobodna mestna komuna, istrsko srednjeveško zgodovino pa po Žitkovi oceni sooblikujeta tudi rivalstvo med oglejskimi patriarhi in Beneško republiko. “Mestno življenje je pospešilo razvoj obrti in trgovine ter s tem gospodarski razcvet, po drugi strani pa je sprostilo in razvilo duha znanosti, kulture in umetnosti. Prvo kulturno poslanstvo je izhajalo prav iz samostanov.” In v tem mestu in takem vzdušju je Monaldo leta 1266 začel pisati Summo Monaldino, Žitko pa ugotavlja, da je prav v nenehnem stiku s preprostim ljudstvom čutil potrebo, da bi v duhu krščanskih načel združil etiko in delo, zato je prispevek njegovih naukov k evropskemu socialnemu razvoju izjemnega pomena ne le za tedanji, temveč tudi današnji čas.

Druga metoda - po abecedi

“Da ne bi še naprej nepoznavanje ogrožalo tistih, ki niso vešči v pravu, sem se jaz, brat Monald, najmanjši med manjšimi, v čast Boga in njegove presvete Matere in našega preblaženega očeta Frančiška ter še najbolj v korist neukih, potrudil glede na skromnost svojega uma zbrati in urediti po posameznih črkah abecede nekaj koristnih in pri starodavnih mojstrih in učiteljih potrjenih primerov,” je zapisano v začetku 600 strani dolgega kodeksa. Pravzaprav ne bi bilo ni narobe, če bi to delo imenovali kar enciklopedija, menijo strokovnjaki.

Monaldo, za katerega frančiškanski teolog Bruno Korošak domneva, da se je rodil v slovenski kmečki družini v Kopru ali Piranu, je namreč pri urejanju zbirke zakonov, ki so urejali takratno cerkveno življenje in delovanje, ubral povsem drugačno metodo od svojih sodobnikov. Gesla je nanizal po abecednem vrstnem redu. Pri snovanju pravne zbirke je Monaldo kot glavni vir dosledno uporabljal Gracijanov dekret (1140), s katerim se začne novo obdobje v pravni znanosti. “Težko rečemo, da gre za izrazito znanstveno delo, Monaldo je namreč gledal predvsem na praktični vidik svojega dela. In tako je zasnoval priročnik za profesorje, študente in spovednike, ki bi jim zbirka pravnih predpisov zelo koristila pri študiju in jim olajšala delo,” je na simpoziju v Pretorski palači med drugim povedal dr. Viktor Papež, predavatelj na novogoriški Evropski pravni fakulteti in na frančiškanski univerzi v Rimu.

Odlični risar, vreča smeha in nerodna roka

“Monaldov kodeks spada med dragulje naše zbirke,” pravi dr. Marijan Rupert, vodja Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov NUK. In dodaja, da je bil verjetno namenjen za potrebe pariške univerze. Po Rupertovi oceni daje kodeksu posebno vrednost prav slikarski okras. In temu se je v svojemu prispevku posvetila ddr. Nataša Golob s Filozofske fakultete v Ljubljani.

Okoli leta 1300 je na pariški univerzi cvetel študij prava. “Iz tega časa tako vemo za mnogo delavnic, ki so se ukvarjale s prepisovanjem tako cerkveno kot civilnopravnih kodeksov in zelo dobro razumem njihov interes za Summo Monaldino. V tistem obdobju je to bilo temeljno delo, ki je lahko pariralo tudi Gracijanovemu dekretu,” ocenjuje umetnostna zgodovinarka in strokovnjakinja za srednjeveško umetnost, še posebej za rokopise tistega časa.

Summa Monaldina, ki jo hranijo v NUK, je po njeni oceni prvovrstno delo pariških prepisovalcev in iluminatorjev. V Evropi je namreč znanih približno 65 prepisov Monaldovega dela, ta, ki ga hranijo v NUK, pa je - tako meni dr. Rupert - najlepše od vseh.

O nastanku tega dela Golobova pove, da je bilo blizu izvirniku. “Vemo, da je prepis nastal po arhetipu, torej po besedilu, ki ga je parafiral še Monaldo sam, in ta je nastal približno 15 let pred kodeksom, ki ga hranijo v Ljubljani.” Dva prepisovalca, rubrikator in trije iluminatorji: prvi odlični risar, drugi velika vreča smeha in tretji z okorno roko ... “Prvi od sodelujočih risarjev je prispeval predvsem risbe v slogu pariškega klasicistično-realističnega načina, drugi je bil naklonjen navihanim in namrgodenim obrazom, množica drobnih živalskih in groteskno oblikovanih človeških glav je videti, kot da skozi špranjo v pergamentu gledajo proti besedilu. Skupaj z drugimi drobnarijami so te risbe prevzele vlogo znanih in ustaljenih bralnih znakov, kot so nota in manicula.”

Knjižni slikarji iz pariške delavnice pa so za povrh uporabili še izjemno kakovosten material - cepljeni pergament. Po mnenju Golobove je ta rokopis tako izjemen tudi zato, ker so iluminatorji sodelovali z naročnikom. “Ta jim je pri pisanju 'dihal za vrat', ves čas je bil prisoten in prav v tem lahko najdemo razlog za celo vrsto intelektualnih ostric, ki se izražajo skozi rokopisni okras, ki ga najdemo na marginah,” pojasnjuje in dodaja, da je v času, ko se je pripravljala na koprski simpozij, pregledala približno 250 pariških rokopisov iz tega časa: “Pa nisem našla niti enega, kjer bi bila medsebojna povezanost vseh elementov tako zelo skladna.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---