Utrinki iz naše oljarne

To ni recept, je le nekaj utrinkov iz naše oljarne Torkla v Izoli. Osebe, ki se v zgodbah prepoznajo, naj si ne umišljajo, da so to zgolj oni. Ne, več jih je.

Barbara Bajda Foto: Jaka Jeraša
Barbara Bajda Foto: Jaka Jeraša

Danes in včasih

Prišel je čas, da po dooolgem samevanju, stroji v torkli zaživijo. Temeljito čiščenje, sestavljanje, obnovitev dotrajanih delov, preizkus delovanja je za nami. Tlesknemo si v roke in si zaželimo: “Naj teče kot po olju, akcija!”

Nekaj “zgodnjih” oljkarjev je že naročenih za predelavo, prve kaplje zlato zelene tekočine se pocedijo iz separatorja, vsi navdušeni poskušamo olje in klepetamo.

V torklo vstopi možakar, roki ima globoko potisnjeni v žepe, korak je počasen, obraz zamišljen. Radovedno si ogleduje stroje, odkimava, se praska po glavi in hodi po prostoru, pa spet ven in tako nekajkrat, potem pa končno izusti: “Koliko hitavajo pri vas?”

Nasmehnem se in začnem razlagati, da je to odvisno od sorte, da je šele oktober in ni pričakovati prav velikih izplenov, da smo stiskali šele sorto maurino ... Možakar me pozorno posluša, pove vso svojo oljkarsko zgodovino, le količini oljk se izogne. Bi se naročil, pa še ne ve, ali so njegove že zrele ali niso, bo še malo premislil.

Pride čez teden dni, ponovimo dialog prejšnjega tedna. Ne bo se še naročil, ker še ni gotov, kdaj bodo pobrali pridelek.

Smo sredi novembra, delo je v polnem teku, možakar se spet pojavi in pomembno izjavi: “Smo pobrali.”

“Ste naročeni?”

“Ma imam malo, boste stisnili skupaj s kakšnimi drugimi oljkami.”

Pogled se mi ustavi na dveh zabojčkih gnilih, s tal pobranih kroglic (reči oljka bi bilo nespoštljivo).

“Tega mi ne bomo predelali.” Vključijo se še oljkarji in se jezijo, da nihče ne bi želel mešati svojih zdravih oljk s takšno “škifeco”, ker iz gnilega ne moreš stisniti nič drugega kot gnilobo.

“Tako je delal moj nonić, jih je namakal v slanici kakšen mesec,” se brani.

Hm, izobraževanje prevzamejo čakajoči oljkarji in poudarjajo, da znanje in tehnologija napredujeta in sta dostopni širši javnosti. Razprava je bila očitno dovolj poučna, saj je naslednje leto isti možakar prinesel lepe, sveže pobrane plodove in bil zelo ponosen. Hura!

Manj je več

Družinam, ki imajo na Primorskem vikend, oljka raste na dvorišču za okras, za senco, pa še nekaj olja stisnejo iz nje. Obreda stiska se udeležijo družinsko. Lepo, saj je to dogodek. Običajno je njihov pridelek 20 do 30 kilogramov, s seboj pa prinesejo zelo veliko posodo in velika pričakovanja.

“Naše so tako lepe, velike, dosti večje od ostalih, ki jih vidimo tu.”

“Ja, res so vaše največje in najlepše, žal pa vas moram razočarati, ker je vsebnost olja v sorti ascolana nizka, dvakrat nižja od belice, denimo.”

Tu velikost pač ni prednost. Včasih verjamejo, večkrat pa ne.

Kdo nosi hlače

V oljarni so najpogostejši obiskovalci moški, zato so ženske prav dobrodošla popestritev, včasih tudi dobesedno.

Oljkar predela svoje oljke, kaže zadovoljstvo, da je vse končno za njim, da je delo opravljeno. Prevzame olje, se zahvali in pozdravi: “Se vidimo prihodnje leto!” Zadovoljen on, zadovoljni mi.

Pa smo se videli že kar naslednji dan, prišla sta oba: žena je besno stopala pred možem, takoj se je videlo, da sta se prepirala in da je gospa zelo jezna.

“Sodelavci so mi povedali, da so njihove oljke predelovali pri drugem torklarju in so dobili dvakrat več olja kot mi. Koliko ste si ga vzeli,” je bila nesramna.

Pogovor se zaostri, oljarna je polna ljudi in prepirljivo gospo to še spodbudi, da uprizori točko ženske, ki bo postavila stvari na pravo mesto. Beseda da besedo, ona nas bo prijavila vsem inšpekcijam, bomo že videli …

Res nas je obiskala davčna inšpektorica, pa okoljska tudi: “Prijava.”

Ko smo že pozabili na incident, se v oljarno prismeji oljkar in pove, da so omenjenemu kolegu nastavili past z očitkom, da njegova žena nosi hlače pri hiši in so se ji zlagali o silnih procentih olja pri drugih oljarjih. Oni so imeli zabavo, nam pa ni bilo prav smešno.

Strokonjoki

Ljudje veliko preberemo o hladno stiskanem oljčnem olju, o cvretju, ki naj bi bilo dovoljeno ali ne; izjave TV kuharjev se včasih izključujejo, eni prisegajo na prvi stisk, drugi pametujejo o olju iz drugih držav, ki ga imajo čisto slučajno na mizi (vedno je etiketa obrnjena k snemalcu, seveda čisto po naključju, saj vemo, kakšne so zahteve sponzorjev).

Opremljeni z vsem tem silnim znanjem pridejo v oljarno na ogled skupine in posamezniki od vsepovsod. Poslušajo, sprašujejo, veliko jih povedanemu verjame, spet drugi glasno predavajo, kar so slišali od tega in onega “strokonjokota”.

Eden teh obiskovalcev je prosil za kozarček olja, da bo preveril, če je hladno stiskano. Na presenečenje vseh si ga je polil po dlaneh nad umivalnikom. Vsi, ki znamo ceniti to tekočino, smo umolknili, ker se nam je zdela poteza potratna, če ne že žaljiva.

Pomembno si je utiral olje v dlani, mi pa smo ga v tišini gledali in čakali, kaj pametnega bo povedal.

“Znana dietologinja in nutricionistka je napisala, da preveriš hladno stiskano oljčno olje tako, da ga s hladno vodo spereš z rok. Moje roke so še vedno mastne, zato to olje ni takšne kakovosti kot trdite!” Brez komentarja.

BARBARA BAJDA


Najbolj brano