Srajca, kamižot in pljete
Istra
15. 04. 2013, 09.59
Izolski Muzej Parenzana je spet odprl vrata, z njim po novem upravlja društvo Histrion, ki ga poosebljata Srečko Gombač in Janja Sever Gombač. Slednja je že postavila novo zbirko - srajc, kamižotov in drugih istrskih ljudskih noš iz začetka 20. stoletja. Na ogled bo dober mesec.
Odpri galerijo
Figurice Danile Tuljak Bandi Foto: Mirjana Cerin
IZOLA>Janja Sever Gombač se je za oblačila izpred sto let odločila, ker se od srednjega veka niso veliko spremenila in so naznanjala narodne noše.
Muzej je posvečen ozkotirni železnici Parenzani, modelom vlakov, ki so jih izdelovali v nekdanji Mehanotehniki, in bark. Srečko Gombač načrtuje širitev v povezavi z ribiško in pomorsko tradicijo, “ker ima Izola tudi odlične jadralce in veslače”. Občina si prizadeva urediti “škver” v bližini marine, župan Igor Kolenc pa še ni opustil zamisli, da bi ribiški muzej uredili na območju Argoline. “Težava Izole je, da vseskozi išče prostor, primeren za muzej,” opozarja.
Sposodili so si jih od Folklornega društva Val, Pokrajinskega muzeja Koper in posameznikov, kot je Danila Tuljak Bandi. Koštabonka iz Doline pri Trstu je pred leti izdala zbirko narečnih pesmi Žerjavka pud papelon, v zadnjem času pa izdeluje etnološke lutke, figurice, ki ponazarjajo oblačila, navade in življenje naših non in nonotov na vasi in v času med obema svetovnima vojnama.
Začasno muzejsko zbirko odlikuje kar nekaj izvirnih kosov oblačil, starejših od sto let. Istrsko nošo, povsem drugačno od slovenske, opredeljujeta predvsem tunika, ki je v pasu niso prerezali, čeprav sega do tal (sprva so jo imenovali dalmatika, zatem srajca), in prav tako dolg brezrokavnik oziroma kamižot. Srajca in kamižot sta bila včasih enake barve, drugič ne. Lahko pa je bil spodnji kamižot bel in zgornji barven. Mlajše ženske so nosile bela oblačila, zrele in starejše rjava ali črna. Barvitejši so bili okraski; rdeči, rumeni, modri, živo rožnati, vijolični, zeleni oziroma črni. Vzorci so bili povsod enaki, najbrž so nakazovali magične simbole.
Začasno zbirko si je moč ogledati od četrtka do nedelje. Ob nedeljah dopoldne, sicer popoldne. Svetujejo predhodni klic na TIC.
“Za kamižot so ženske potrebovale pet metrov blaga, najpogosteje lanu, lahko pa tudi bombaža, klota, iz katerega so še pred leti šivali šolske halje, ali svile. Svilo so nosile premožnejše, svetlejše barve meščanke. Zanimivo je to, da so kamižot od vratu do prsi delno izvezle, od pasu navzdol pa plisirale - naredile so drobne gube, pljete, in jih utrdile z vodo. Zato teh oblačil niso veliko prale, nekaterih sploh niso. Tako so ostala malo povoščena in so se rahlo svetlikala, kar je bilo še posebej lepo,” pojasnjuje Janja Sever Gombač.
MIRJANA CERIN