Amos Oz, velikan izraelske književnosti “Naziv izdajalec sem si ponosno pripel na prsi kot znak časti”

Čudna občutja so opajala bralce, ki so se pred nekaj dnevi lotili obsežne in sila privlačne Zgodbe o ljubezni in temnini, potem pa na lepem v živo srečali njenega glavnega junaka, malega dečka Amosa Oza, zdaj starega skoraj 73 let. Najpomembnejši sodobni izraelski pisatelj in eden najverjetnejših prihodnjih dobitnikov Nobelove nagrade za književnost je med komaj dan in pol dolgim obiskom Slovenije spregovoril tudi za naš časnik.

Mojstra hebrejščine so pri nas gostili izraelsko veleposlaništvo, festival Vilenica in založba Mladinska knjiga, ki je že leta 1995 izdala njegov roman Črna skrinjica v prevodu Jaroslava Novaka. Knjiga, ki je bila lani ponatisnjena kot žepnica, bralcu razkriva dopisovanje Aleka in Ilane, ki sedem let po ločitvi prekineta molk in prek pisem, potujočih med Ameriko in Izraelom, skušata dognati, zakaj je razpadel njun zakon, s tem pa obudita bolečino, podkrepljeno s civilizacijskim razkorakom med njunima deželama.

Pred dnevi je Mladinska knjiga izdala še Ozovo veliko uspešnico Zgodba o ljubezni in temnini (Sipur al ahava vehošeh) iz leta 2002, ki jo je s pomočjo nemškega prevoda odlično poslovenila Mojca Kranjc, obenem tudi avtorica na rep knjige pripetih dragocenih opomb o številnih pomembnih osebnostih, dogodkih in slovenskemu bralcu manj znanih pojmih.

Amos Oz, avtor več kot tridesetih knjig ter oče dveh odraslih hčera in sina, svetovnim medijem že vrsto let najpogosteje pojasnjuje nesmiselnost sleherne vojne in potrebo po kompromisu med vojskujočima se stranema, po kompromisu, ki je kajpada boleč za oboje.

Po ponedeljkovem dopoldanskem srečanju z novinarji v ljubljanski knjigarni Konzorcij jo gospod kar sam mahne v bližnji hotel Slon. Ko v avli med spoznavnim rokovanjem sliši novinarja reči “se bojim, da vas bom dolgočasil, če vam povem, kako izvrstna je vaša knjiga”, odkima in med iskanjem najudobnejšega položaja na kavču z nasmeškom doda: “Ne, ne boste me. Nikoli se ne naveličam poslušati pohval. Ne dolgočasijo me, saj iz vsakih novih ust zvenijo drugače.”

> Kaj mislite, a lahko sploh napišete boljšo knjigo od te?

“Enake ne bom napisal. Še nikoli nobene nisem napisal dvakrat. Ko je zgodba napisana, grem naprej, proti naslednji. Ne vem, ali bo moja naslednja knjiga boljša od te ali ne, vem samo, da bo drugačna. Hočem, da je vsaka samosvoja, drugačna od drugih.”

> V Zgodbi o ljubezni in temnini ste se razgalili, slekli do jedra. Ste to storili načrtno ali se je preprosto zgodilo, sproti?

“Knjiga nikakor ni preprosta izpoved. Mnogo tega, kar najdete v Zgodbi o ljubezni in temnini, je plod domišljije, romanopiščevega dela. Ne gre za to, da bi se v knjigi preprosto slekel do nagega in svetu razkazal vse svoje skrivnosti. Je kombinacija spominov, domišljije, izmišljij in romanopisja.”

> Med ustvarjanjem ste gradivo zajemali zlasti iz lastnega otroštva ...

“Drži.”

> ... in napisali obsežno, v slovenski izdaji več kot 800 strani dolgo knjigo. Mislite, da je tako zanimivo otroštvo slehernega ali je vaše še posebej?

“Ne samo moje, otroštvo vsakogar je zanimivo. Pa ne samo otroštvo, ampak celotno življenje. Življenjska zgodba vsakogar je drama, je roman, je ep. Vsakdo ima zgodbo, le povedati je ne zmore vsakdo.”

>> Vaša knjiga je zdaj prevedena v jezik z dvema milijonoma govorcev in natisnjena v 1200 izvodih, kar je za nas kar precejšnja naklada, za vas pa komaj kaj.

“Če bi hotel šteti glave, bi vstopil v politiko. A sem pisatelj. Zame je sleherni bralec ves svet, naj moje delo prebira v kateremkoli jeziku. Še posebej sem naklonjen majhnim deželam, kakršna je Slovenija, saj tudi sam prihajam iz majhne dežele. In še posebej sem naklonjen majhnim jezikom, kakršen je slovenščina, saj je tudi hebrejščina majhna.”

> Drži, da Zgodbo o lepoti in temnini skušate osebno predstaviti povsod, kjer izide?

“Doslej je bila izdana v 29 deželah, in povsod sem jo predstavljal osebno, razen v Libanonu, kjer so jo objavili v arabščini in kamor mi ni dopuščeno vstopiti.”

> Lani ste knjigo baje poslali enemu od vodij palestinskega gibanja Fatah, Marwanu Barghoutiju, zaprtemu v izraelskem zaporu.

“Res je. Marwan Barghouti je moj sovražnik in ga tudi dojemam kot sovražnika. A mir je nekaj, kar sklepaš s sovražniki, ne s prijatelji, zato sem mu v izraelski zapor poslal svoj roman. Hočem, da ga prebere in izve več o nas. To je način gradnje mostov med nami.”

> Kaj ste pripisali k pošiljki?

“V knjigo sem napisal posvetilo: 'Prosim, preberite to knjigo in spoznajte več o nas. Upam, da se bova srečala v miru in svobodi.'”

> Domnevam, da njegovega odziva še niste prejeli.

“Sem pa zato prejel besne odzive svojih tovarišev Izraelcev, ki so name zelo jezni. Ker sem knjigo poslal sovražniku, so me oklicali za izdajalca. A poteze ne obžalujem. Mislim, da sem storil prav.”

> Je to, da vas okličejo za izdajalca, za vas nekaj običajnega?

“Oh, v življenju sem bil že mnogokrat oklican za izdajalca in ta naziv sem si ponosno pripel na prsi kot znak časti. Mislim, da so vsakega količkaj spodobnega intelektualca ali intelektualko, naj živi kjerkoli na svetu, njegovi oziroma njeni rojaki že oklicali za izdajalca. Kajti izdajalec je opredelitev človeka, ki se spremeni v očeh drugih, v očeh takih, ki se ne morejo spremeniti, ki se ne spremenijo in ki sovražijo spreminjanje.”

> Kaj pravite, kaj bi si vaši predniki, o katerih pišete v Zgodbi o ljubezni in temnini, mislili o današnjem Izraelu?

“Najbrž bi bili razočarani. Izrael se je namreč rodil iz plemenitih sanj, sanje pa je nemogoče docela uresničiti. Vse, kar se rodi iz njih, je zapisano vsaj rahlemu razočaranju. Razočaranje ni v naravi Izraela, temveč v naravi sanj.”

> Bi lahko rekli, da je Izrael plod sanj, ki so se izrodile v nočno moro?

“Ne, ne v nočno moro. Kakor pravim, uresničene sanje so nujno nekoliko popačene, nepopolne. Kdor želi sanje ohraniti popolne in čudovite in rožnate, lahko to doseže samo na en način: ne sme jih uresničiti. To velja za vsake sanje.”

> Vašo knjigo, delo enega najpomembnejših judovskih piscev, smo Slovenci dobili prek nemškega prevoda. Je to nekakšna ironija zgodovine?

“Bi rekel, da ne. Je preprosto kompromis. Kolikor mi je znano, je do tega prišlo zaradi pomanjkanja prevajalcev iz hebrejščine v slovenščino. Je pa prevajanje v vsakem primeru sorodno prirejanju glasbenega dela: prevajalec je podoben pianistu, ki skuša odigrati violinski koncert. Lahko mu uspe, a samo če upošteva temeljni pogoj: klavirja ne sme siliti, naj zveni kot violina.”

> Slovenskega bralca v vaši knjigi preseneti omemba slovenščine - mimogrede zapišete, da je brat vašega deda Josef Klauzner v svoji gromozanski jeruzalemski domači knjižnici imel tudi knjige v slovenščini.

“Res je. Mislim, da je znal brati vse slovanske jezike.”

> Ne veste pa, katere slovenske knjige je imel?

“Le kako bi mogel vedeti. Ko sem jih videl pri njem, sem bil samo majhen pob.”

> Koliko jezikov govorite vi?

“Samo hebrejščino in angleščino.”

> Medtem ko so jih vaši predniki tudi po petnajst in več.

“Ja, bili so veliki poligloti.” (Na tiskovni konferenci je Oz pojasnil še, da mu starši, četudi poligloti, učenja tujih jezikov niso omogočili, ker so se bali, da ga bo potem premamila Evropa, kjer bi bil kot Jud zapisan smrti, op. a.)

> Priimek Klauzner ste v Oz spremenili pri štirinajstih, petnajstih letih ...

“Takrat, drži.”

> Vendar vaš novi priimek nima ničesar opraviti s Čarovnikom iz Oza, mar ne?

“Ne. Ko sem se preimenoval, nisem niti vedel za obstoj Čarovnika iz Oza. Tak priimek sem izbral, ker beseda oz v hebrejščini pomeni pogum, čvrstost. Ko sem se pri petnajstih uprl očetu in zapustil dom, sem potreboval veliko oza, poguma, čvrstosti, da sem to zmogel.”

> Tudi danes potrebujete oz?

“Vsi ga potrebujemo.”

> Ne bom vas vprašal, kakšno je vaše sporočilo svetu - v knjigi lepo pojasnite, kako sovražite to vprašanje -, temveč nekaj drugega: ali kdaj razmišljate, kaj vam je uspelo doseči s svojimi deli?

(za spoznanje daljši razmislek) “Mislim, da knjige gradijo mostove med ljudmi. Branje knjige o Izraelu je boljše od potovanja v Izrael. Če potujete v Izrael ali v katerokoli drugo deželo, si tam ogledate muzeje, trge, kipe, pejsaže, poklepetate z nekaj domačini, naredite nekaj fotografij in se vrnete domov. Ko berete roman, pa ste povabljeni v dnevne sobe, v otroške igralnice, v spalnice tujih ljudi. Skozi branje knjig neznano deželo torej spoznate intimno.”

> Eden ključnih likov Zgodbe o ljubezni in temnini je mali, še ne triletni Daniel ...

“Res je, je pomemben. Celo lastnega sina Daniela sem poimenoval po njem, po mojem malem bratrancu, ki so ga v Vilni umorili nacisti.”

> Star je bil približno toliko kot vi, mar ne?

“Približno. Bil je kako leto starejši od mene.”

> Veliko razmišljate o njem?

“Od časa do časa pomislim nanj. Čutim, da moram živeti tudi zanj.”

> In se boriti namesto njega?

“Tako je.”

> Ste še zmeraj socialist?

“Sem socialni demokrat, da. Verjamem, da nekje med posmehljivim, zatiralnim komunizmom in darvinističnim kapitalizmom obstaja tretja pot. Mora obstajati.”

> Kako je danes s socializmom in socialno demokracijo?

“Mislim, da potrebujeta precej svežega razmisleka in da se morata prilagoditi 21. stoletju. Nekatere socialnodemokratske zamisli so bile namreč izvrstne v preteklosti, v sedanjih razmerah pa ne učinkujejo več. Če želimo, da nam socialna demokracija koristi tudi jutri, jo je treba osvežiti.”

> Minulega 15. oktobra je po svetu izbruhnil globalni upor. Vas navdaja z upanjem?

“Z upanjem me navdaja protestno gibanje, kakršno smo dobili v Izraelu: ne bori se zgolj zoper vladno in gospodarsko politiko, zoper kapitaliste in najbogatejše, ampak večino svojih moči namenja nečemu pomembnejšemu - obnovitvi socialne solidarnosti med ljudmi. Med običajnimi ljudmi.”

> Gospod Oz, boste Nobelovo nagrado sprejeli, ko vas bo končno doletela?

“Ne vem, ali jo bom kdaj dobil. Zagotovim vam lahko le, da ne bom umrl nesrečen, če je ne dobim.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---