“Niti jeziti se ne splača”

Eden naših bolj trdoživih bendov Zmelkoow bo v soboto z obogatenim programom in številnimi gosti nastopil v Kinu Šiška. Predskupina bo zasedba Walter Flego.

Zmelkoow so pred sobotnim pohodom na Kino Šiška navdušili domače občinstvo v Kopru. Foto: Andraž Gombač
Zmelkoow so pred sobotnim pohodom na Kino Šiška navdušili domače občinstvo v Kopru. Foto: Andraž Gombač

O prehojeni in načrtovani poti benda Zmelkoow, ki je minuli petek na koprskem koncertu dokazal, da je še zmeraj hudičevo pri močeh, pripoveduje pevec in kitarist Goga, študentom portoroške Turistice znan kot dr. Gorazd Sedmak.

> Začniva na začetku: z basistom Žaretom Pavletičem sta bila sošolca, mar ne?

“V srednji šoli, res je. Ko sva v drugem, tretjem letniku prek študentskega servisa delala na Kemoteksu, sva ugotovila, da sva oba nekakšna muzikanta. Kasneje se je izkazalo, da se je on s tem samo hvalil. Ampak se je kasneje priučil.”

> Vi pa ste že igrali kitaro?

“Že v osnovni šoli sem imel bend, kaka štiri leta. Vse od petega razreda sem pesnil, pisal avtorske pesmi.”

> In tako se je začel razraščati Zmelkoow, ki danes z dvema desetletjema sodi med bolj dolgožive slovenske bende ...

“Tudi mi ugotavljamo isto. So še starejši bendi, če pogledaš starost njihovih članov, a po stažu smo res med bolj vztrajnimi. Nismo se kaj dosti kregali, razpadali in podobno.”

> Ste doživljali kakšne krize?

“Kriz niti ne. Najbliže krizi je bilo to, da smo imeli klaviaturista, s katerim se nikoli nismo kaj dosti razumeli. Pa smo vseeno potrebovali kakih deset, dvanajst let, da smo rekli: če se ne štekamo, nadaljujmo brez njega. Torej smo zelo tolerantni tudi do takih, ki ne sodijo čisto med nas. Sicer pa se razumemo.”

> Skozi leta se vas je precej namnožilo.

“Osnovna skupina je še zmeraj trio: bas, bobni, kitara. Ostalo so gostujoči člani. Dve spremljevalni pevki imamo že kar precej časa, pridružila se nam je še Anuša, ki igra flavto, klaviature in tolkala ... Vsake toliko pa še zmeraj udarimo zgolj kot trio. Zadnjič smo imeli luštno turnejico s starim bobnarjem Damjanom, in je bilo prav fajn. Tudi to je poseben gušt: bazični rokenrol brez pomagačev in pomagačic. Sicer pa nas je v najbolj baročni verziji kar deset.”

> Največ vas je v akustični zasedbi ZMaqustikOOW, drži?

“Drži. Tako lahko obiskujemo kraje, ki jih kot rokerska zasedba ne moremo, obenem pa se približamo ljudem, ki so bodisi prestari bodisi preobčutljivi za hrup, kakršnega zganja električni Zmelkoow.”

> Toda zakaj ZMaqustikOOW ne izda albuma?

“Pred pol leta smo snemali koncert v Golobjem vrtu v Kopru, ampak je snemalec posnetke zgubil, ko jih je selil z enega medija na drugega. Vse je šlo v maloro. Obenem pa nam zmanjkuje časa. Vzporedno peljemo kup stvari: zadnja dva meseca se pripravljamo na koncert v Šiški, ki bo bolj dodelan in na katerem bo kup gostov, kar vzame precej časa, predtem smo za maksi single posneli novo pesem Zlata ribica in tri priredbe starejših reči, spet smo imeli akustično turnejo, na katero smo se morali pripraviti ... Snemanje akustičnih pesmi zato mora čakati. Bo že prišel čas. Sicer pa take posnetke dandanes delamo bolj za svoj užitek in za arhiv, za spomin. Od prodaje in podobnega si ne moremo kaj dosti obetati.”

>Časa vam najbrž zmanjkuje tudi zato, ker ste vsi po službah.

“Tudi. Tisti, ki imamo službo, bentimo, ker smo preveč zaposleni, tisti, ki službe nimajo, pa bentijo, ker je ne morejo dobiti.”

> Mislim, da je bil Flaubert tisti, ki je dejal, da mora umetnik zasebno živeti čimbolj umirjeno in vsakdanje, da se potem v umetnosti lahko do kraja razpoči njegova domišljija. Bi dejal, da tale opis za vas še kar drži.

“Bi tudi jaz rekel. Ne bi ravno govoril o umetnosti in neumetnosti, ampak res je, sem shizofren, imam hude skrajnosti.”

> Opazite, da so vaši študentje kaj previdni, ko začnejo sodelovati z vami?

“Obnašam se kot moji sodelavci, pa me kot takega tudi jemljejo. Če se na špilu obnašam kot pijan roker, pa me jemljejo kot takega. (smeh) Veste, študentje niso več tako majhni. Če bi delal na srednji šoli, bi bilo najbrž težje.”

> Ne samo vi, tudi vaše pesmi gredo rade v skrajnosti. Imate tako živahne in zafrkljive kakor tudi mirne, lepe, ki so pogosto po krivici spregledane: Belo sonce, Pljuvam skozi okno, Zavese plešejo ...

“Dve stvari sta: na živih nastopih take pesmi redko izvajamo, saj večina tja pride žurat. Kadar tu in tam zaigraš kakšno mirno, gre marsikdo ven na pijačo ali stranišče. Druga plat te zgodbe pa so mediji, ki so katastrofa. Ne ljubi se jim kaj dosti iskati, brskati po naših pesmih, obenem pa imam občutek, da niti ne znajo presoditi, kaj je boljše in kaj slabše. Zdaj imamo že res veliko pesmi, kakih sto, sto petdeset, in po njih bi se ljubilo brskati le kakšnemu uredniku starega kova, takemu, iz sedemdesetih let ...”

> Tako pa televizijski intervjujček z vami preprosto pospremijo s pesmijo Bit, uspešnico, staro že dvanajst let.

“Ne potrudijo se. Tudi če jim pošlješ nov single, ga zanemarijo. Po svoje jih razumem. Na teden dobijo na stotine takih reči in niti nimajo časa, da bi jih pregledali. In ker ne znajo presoditi, kaj je kakovostno in kaj ne, predvajajo, kar je že preverjeno, najraje tuje stvari, ki so se že izkazale drugod po svetu. Pa čeprav so mnoge zanič.”

> Pred kratkim je Đorđe Balašević v pogovoru za TV Okno dejal, da vseh svojih pesmi še zdaleč nima enako rad. Kaj pa vi?

“Se strinjam, vseh ne dojemam enako. Nekatere so nastale v bolj, druge v manj intenzivnih trenutkih življenja. Kot bend ustvarjamo dokaj stalno, in včasih v obdobju notranjih stisk, trenj ali navdušenja nastane pesem, ki je fantastična, povsem drugačna pa je pesem, ki nastane v obdobju relativnega življenjskega dolgčasa.”

> Bodite natančni: katere pesmi sodijo v prvi in katere v drugi predal?

“Težko odgovorim, saj skozi možgane ne morem kar tako pognati sto petdeset pesmi. No, recimo: na plošči Superheroji v akciji je pesem Tudi za sovražnike si je treba čas vzet. Ne bom rekel, da mi ni všeč, ampak napisal sem jo, ker mi je šlo na živce, da nas imajo za nekakšne zabavljače.”

> Je bila tudi odziv na Šifrerjevo Za prijatelje si je treba čas vzet?

“Tudi, seveda, ampak parodiranje naslova je bilo bolj hec. V glavnem je šlo za nasprotovanje temu, kako nas dojemajo. Rekel sem si, da bom zanalašč naredil komad, ki sploh ne bo zabaven. Niti lep ni. Ko potem gledaš nazaj, vidiš, da je bilo to brez zveze. Zakaj sem se silil bentit, če tega nisem iskreno čutil? Ni bila ena tistih pesmi, ki me zbudi in me prisili, da sedem za mizo in jo zapišem, ker vem, da se ne bo vrnila, če spet zaspim. So pesmi, na katere sem ponosen, vsekakor. Na primer Belo sonce, ki ste ga omenili. Je lep komad. Kadar ga igram, mi gredo dlake pokonci. Ker skozi spomin poženem vse, kar je vodilo do njega.”

> Kljub zabavnosti in ganljivosti vaših pesmi pa pozoren poslušalec zazna, da marsikatero napišete tudi iz jeze ...

“Ma ne. Jaz se veliko repenčim, a sem zelo težko jezen. Nekaj bentim in ropotam, ampak to ni prava jeza. Je nekakšno zdravo uporništvo zoper stvari, ki niso, kot bi morale biti, a karakterno sem preveč skuliran, da bi se zares razjezil in izbruhnil. Sem en takšen ... nihiloiden človek. Vse skupaj je itak brez zveze, celo do te mere, da se niti jeziti ne splača. To je osnovna podlaga, na kateri delujem.”

> Vas nikoli ni jezilo niti to, da morate na koncertih nenehno igrati Gravitacijo (Več kot spijemo), ker bo sicer obveljalo, da je bil koncert zanič?

“Pa saj je vsake toliko ne igramo. Prav zato, da sebi in nenazadnje tudi občinstvu pokažemo, kako nam ni treba igrati, česar nočemo. Imeli smo obdobje, ko je načrtno nismo igrali - ker smo nasprotovali javnemu mnenju, da smo zabavljači. In tudi če je ne igramo, se ne zgodi nič hudega. Po koncertu trije pijani tipi pridejo nergat, zakaj je ni bilo, večina pa je vseeno zadovoljna.”

> Ampak najbolj bi se uprli, če bi kakšnega od albumov do konca napolnili z mirnimi, nezabavljaškimi pesmimi.

“No, če ste poslušali naš zadnji album, ste opazili, da je totalno nevšečen. Do neke mere smo šli zavestno v to, da bi bil neradijski, nepop. Dober občutek. Ali pa cedejček s srednjeveškimi priredbami pesmi. Za take stvari vnaprej veš, da bodo všeč zelo redkim. Ampak mi se zabavamo.”

> Pred dnevi ste izdali nov single Zlata ribica. Napoved prihajajočega albuma?

“Malo ploščo smo izdali namerno za koncert v Kinu Šiška. Rekli smo si, da bo ta koncert načeloma predstavitev zadnje plošče Čista jajca?, a smo ugotovili, da se je treba za korektno promocijo koncerta pojavljati tudi na radijskih postajah, kjer pa niso hoteli vrteti ničesar z zadnjega albuma. Zato smo vzeli najbolj spevno pesem šele nastajajoče plošče in jo razposlali naokrog. Škoda se mi namreč zdi, da bi šel tako velik in dobro pripravljen koncert mimo brez dobre promocije.”

> Koliko pesmi za nov album že imate?

“Kakšne štiri so izdelane, potem pa so tu še ideje, razdrobljene po listkih. Pesmi pri nas nastajajo blazno konfuzno: ogromno je listkov, idej, polovica se jih porazgubi, med ustvarjanjem naslednjega albuma se spet najdejo ... Za nov album si je treba vzeti čas, se mu načrtno posvetiti.”

> Ostaniva še pri Čistih jajcih? - zakaj so besedila v knjižici natisnjena neberljivo? Namerno ali nenamerno?

“Ni namerno, to je ideja oblikovalke. Prve štiri ali celo pet cedejev sem oblikoval sam, potem pa je menedžer Primitivc rekel, da je to morda dobro prepustiti komu drugemu in se ogniti oblikovanju po enem in istem kopitu. V eni glavi resda dobiš različne ideje, a glava je vseeno ena sama. Potem seveda pride do tega, da meni osebno stvari, kakor jih naredijo drugi, praviloma niso všeč. Sploh ker med ustvarjanjem mimo pride še Primitivc, vrže nekaj svojih idej, punca je zmedena, ne ve, koga bi poslušala, nekaj vseeno naredi ... Roko na srce, vizualno gradivo se mi ne zdi toliko pomembno in se zaradi njega ne sekiram preveč, ampak tudi meni se zdi škoda, da ni mogoče prebrati besedil. Nenazadnje so moja in sem zadnji, ki bi jih zabrisal in predelal do neberljivosti. Mogoče pa je ravno to tisto, kar mora nekdo narediti iz tvojega gradiva. Včasih očitno moraš stisniti zobe, saj čez čas ugotoviš, da je bilo to dobro. Podobno je s producenti. Z njimi se večkrat skregamo, kadar kaj obrnejo po svoje in stvari postavijo na glavo. Vzemiva našo pesem Streloowod - to je bil blues brez refrena, producent Andrea Flego pa je iz verza 'kot da sem strelovod za vse pizdarije sveta' naredil refren in ga pomnožil, z njim napolnil pesem. Še zdaj me zmrazi, ko jo slišim. Ni blues, ki sem ga hotel narediti. Kadar mi kdo, ki ne pozna prvotne verzije, reče, da je pesem odlična, pa pomislim, da se vsake toliko mogoče res mora najti kdo, ki stvari uredi drugače, tako, da so drugim laže dojemljive. Vem, da vsi niso tako čudni kot jaz.”

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano