“Čebelar mora poskrbeti, da je čebeli lepo”

Če pogledate skozi kozarec akacijevega medu Roberta Ščuke iz Tomačevice na Krasu, boste v njem lahko zaznali odsev sonca, tako je čist in nežne barve. Nič čudnega torej, da si je na letošnjem mednarodnem natečaju v Sežani prislužil častitljiv naslov šampiona. Dovolj tehten razlog, da smo ga obiskali.

30 panjev, trije čebelnjaki, in 800 kilogramov medu na leto je seštevek pod črto dela in prizadevanj Roberta Ščuke, mladega čebelarja iz Tomačevice pri Komnu. Skrivnost njegovega uspeha pa se seveda ne skriva v številkah; treba jo je iskati drugje, v njegovi zavezanosti čebelam, na primer, v ljubezni do narave, v priseganju na pristnost. Vse drugo le logična posledica, vključno z izjemno kakovostjo medu. Med Roberta Ščuke je namreč vrhunski, zadnja tri leta pa Robert zanj redno pobira najvišja priznanja in lovorike.

Na mednarodnem natečaju v Sežani je šampionski naslov letos dobil njegov akacijev med, lani cvetlični, pred dvema letoma pa na slovenskem natečaju v Ilirski Bistrici prav tako akacijev. Drugih priznanj pa je še cela kopica.

K čebelam le z vonjem po milu

Robert Ščuka je sicer po poklicu kuhar. Ko pa pospravi zadnji lonec v kuhinji komenske osnovne šole, postane čebelar. Z dušo in telesom.

O čebelah lahko pripoveduje brez konca in kraja. Ne zmotijo ga niti banalna vprašanja laika, ki sicer ceni čebelje družine in se rad posladka z medom, a ostaja v varni razdalji panjev. Eno takih vprašanj zadeva tudi orientacijo čebel. “Le kako najdejo pot v pravi panj? Po barvi, obliki, legi? In ali so zato čebelnjaki vedno tako živahno poslikani?” vprašam ob misli na slovite panjske končnice. A se Robert le nasmehne: “Kje pa! Čebele se orientirajo v glavnem po vonju. Tako prepoznajo svoj panj. Poslikava panjev pa služi le estetskemu užitku čebelarjev in njihovih obiskovalcev.”

Zato je strogo prepovedano prihajati k čebelam odišavljeni s parfumi ali brivskimi vodicami; agresivne vonjave jih le zmedejo in vznemirijo, doda Robertovo dekle Nina Rogelja. Nina je sicer sveže diplomirana slavistka, a jo je Robert že pred leti dobesedno okužil z ljubeznijo do čebel, tako da je danes njegova desna roka. Čeprav tudi ona ve veliko o čebelah, mu pomaga v glavnem pri točenju medu, zdravljenju čebel in prodaji, skrb za same čebele pa še vedno prepušča kar Robertu.

Namesto zajcev čebele

Robertova zgodba o uspehu seveda ni zrasla čez noč. Že kot majhen fantič se je odločil, da bodo čebele postale njegova najljubša živalca, in tako se je tudi zgodilo. Zajce, kokoši in race, ki jim je dotlej namenjal vso svojo mladostno pozornost in ljubezen, je zamenjal najprej z eno samo čebelico, ki mu jo je v škatlici vžigalic poklonil očetov prijatelj, čebelar. Malemu Robertu je sicer zatrdil, da je v škatlici matica, a ob spominu na ta dogodek se Robert, še bolj pa njegov oče, široko nasmeje. “Matica je preveč dragocena, da bi jo katerikoli čebelar kar tako poklanjal,” pove danes. Oče Bogdan pa doda, da je bil verjetno kar trot. Teh je namreč v panju in okoli njega vedno v izobilju. V čebelji družini, ki šteje eno matico, okoli 30 tisoč čebel jeseni, 60 tisoč pa spomladi, živi do dva tisoč trotov z eno samo nalogo - oplojevanjem.

Od prve čebelice oziroma trota iz škatlice vžigalic kmalu ni ostalo veliko, prizna Robert, je pa odtlej resneje pristopil k zadevi. Najprej s prebiranjem strokovne literature, že dvanajstleten pa je dobil svojo prvo pravo čebeljo družino.

Od cvetic do kostanjev

V osmih letih, kolikor se Robert Ščuka sistematično ukvarja s čebelarstvom, je dosegel izjemno veliko. Verjetno tudi zato, ker o svojih čebelah ne govori kot o molzni kravi, ki naj prinaša čim večji dobiček, temveč predvsem kot o dragocenih prijateljih, s katerimi želi živeti v sozvočju in jim zagotoviti pogoje, v katerih bodo lahko optimalno opravljali svoje poslanstvo.

Tudi zato svojih čebel ne vozi na oddaljene pašnike, temveč raje ostaja na domačem terenu, na Krasu, Goriškem in Vipavskem. Vsako potovanje je namreč za čebele travmatično, je prepričan. Malo zato, ker ostajajo zaprte v panjih, malo pa tudi zato, ker se morajo v novem okolju nanovo orientirati. “Na vsaki novi lokaciji potrebujejo čebele dan ali dva, da se znajdejo v prostoru,” pravi Robert, ki zato vozi čebele na pašo vsaj dva dni pred začetkom medenja. Ne glede na to, kam jih odpelje, pa čebelnjak vedno obrne proti jugovzhodu. “Čebele se tako prebudijo že ob prvih sončnih žarkih, ko je paša najbolj kakovostna,” še pravi.

Z letno pašo začenja običajno zgodaj spomladi, ko je na vrsti cvetlični med, nadaljuje z akacijevim in lipovim, konča pa s kostanjevim. Pri tem je zanimivo, da pridela največ akacijevega medu, najmanj pa cvetličnega, čeprav je prav ta v Sloveniji najbolj razširjen. “Cvetlični med je treba nabirati zelo zgodaj. Ker pa sveti akacija na Goriškem, kamor vozimo čebele tudi mi, zelo zgodaj, imajo čebele malo časa za cvetlični med,” pojasnjuje Robert, ki daje prednosti akaciji tudi zato, ker pri njem lahko računa na večjo čistost.

Posel? Ta se kar zgodi ...

Ko nanese beseda na posel, Robert prizna, da nima posebnih poslovnih načrtov, vsaj v tem trenutku ne. Bolj kot o poslu razmišlja o pridobivanju licence za profesionalnega čebelarja. Medtem pa svoje medene proizvode prodaja tako rekoč za med, kot radi rečemo. Strank mu ne manjka, in sicer brez oglaševanja, brez spletne strani in brez posebnih priporočil. “Informacija o mojem medu se širi od ust do ust,” pravi, ne brez ščepca ponosa. Le kdo se lahko danes pohvali s temi najstarejšimi in najzanesljivejšimi oglaševalskimi metodami?!

Seveda ima Robert Ščuka še veliko načrtov, med drugim tudi pridelavo matičnega mlečka, ki sedaj manjka v njegovi ponudbi. Za kaj takega pa mora svojo čebelarsko dejavnost v celoti profesionalizirati in povečati število čebeljih družin. Za matični mleček so namreč potrebne večje količine medu, predvsem pa časovno zelo natančno pobiranje mlečka iz panja. Zato bo treba na njegov mleček še počakati in se zadovoljiti z njegovimi preverjenimi proizvodi, vrhunskim medom, propolisom in voskom.

Robert Ščuka se tudi ni odločil za proizvodnjo pod blagovno znamko kraškega medu. “Raje stavim na svoje ime,” pravi brez lažne skromnosti. V osmih letih, kolikor šteje njegova čebelarska dejavnost, se še ni zgodilo, da bi bil kdo nezadovoljen z njegovim medom. Veliko pogosteje se zgodi, da postane slučajni kupec njegova stalna stranka.

VIDA G. POSINKOVIĆ

---