Kandinski v istrski štali

Medtem ko se množice ljudi drenjajo v uglednih galerijah, da bi za hip uzrle začetke abstraktne umetnosti s podpisom Vasilija Kandinskega, je istrska klapa Šikuti machine slavnega umetnika pripeljala kar v domačo vas Šikuti pri Svetvinčenatu, kjer ga je pribila na zid tamkajšnje štale.

Kud Idijoti pred domačijo Darka Pekice Foto: Andi Bančić
Kud Idijoti pred domačijo Darka Pekice Foto: Andi Bančić

A Kandinski ni imel v kmečki galeriji nobenih privilegijev. Nobenih kanapejev, šampanjca in salonarjev; kot običajno so hlev napolnili ljudje iz okolice, gastronomski program pa je sledil utečeni ponudbi domačih mesnin, sira, mineštre in vina. Kandinski, ki ga je pred sedmimi leti v vas Šikuti pripeljal italijanski umetnik in zbiratelj umetnin Getulio Alviani, se je tako pridružil mnogim znanim in manj znanim v glavnem hrvaškim likovnikom, ki na enodnevno razstavljanje v Galerijo Šikuti prihajajo že več kot enajst let. Kako se je vse skupaj začelo?

Leta 1989 je domačin Darko Pekica, ki se danes ukvarja z rejo goveda, po dedu podedoval hišo s hlevom. V naslednjih letih je skupaj s prijatelji prirejal Nirvana partyje v spomin na legendarni ameriški grunge bend, čez nekaj časa pa so se domislili, da bi lahko tudi kaj razstavili in posneli. Ker za te namene prav pride tudi kakšna kuna, so ustanovili društvo Šikuti machine. Mladi entuziasti v ozadju niso imeli kakega velikega načrta, ki bi jih izstrelil v orbito umetnosti, ampak jim je šlo predvsem za zafrkancijo. Tako je bolj za šalo kot zares nastal tudi njihov prvi performans Fitness. Bilo je na cvetno nedeljo leta 2000, točno opoldne. Fantje so se s traktorjem, ki je za seboj vlekel z gnojem natovorjeno prikolico, pripeljali na travnik pred gradom v Svetvinčentu (po domače Savičenti), od Šikutov slab kilometer oddaljenem mestecu. Tovor so stresli na tla, ga skrbno razporedili, zvrnili deci vina, si zapeli domačo Oj Tonina in se odpeljali. Performans je doživel takojšen odziv - številni prebivalci so bili zgroženi, saj so gnojenje na cerkveni praznik dojeli kot žalitev vere. Čeprav po zatrjevanju Šikuti machine njihov namen ni bil norčevanje iz verskih čustev, ampak so si ta poseben dan izbrali zaradi vnaprej zagotovljenega občinstva, je razburjenje vseeno terjalo pojasnilo.

Eden izmed glavne trojice skupine, Elvis Lenić, se je odločil vztrajati pri izjavi, da gre za ozaveščanje ljudi. Poanta je bila preprosta: “Zakaj trošiti denar za fitnes, če lahko greš delat na kmetijo?” Tako je že prvi performans nakazal pot, ki so se je kolesca stroja Šikuti machine držala tudi v prihodnje: temelječ na vsakodnevnih izkušnjah iz kmečkega življenja, stvari postaviti na svoje mesto, umiriti tempo sodobnega potrošništva, brez preroške vneme postaviti kakšno vprašanje in se pri vsem skupaj še zabavati.

Kustos je bog

Delo mora biti iskreno, ne smeta pa mu manjkati niti neka poanta in učinek, mi je na avgustovski dan pojasnjevala trojica Darko Pekica, Elvis Lenić in Andi Bančić v savičentski oštariji Ferlin. Njihov pristop je “afirmativen, optimističen”, je poudaril Lenić. Čeprav se vse dogaja bolj spontano, ko komu pade na pamet kaka ideja, pa zadeve pred njihovo realizacijo običajno dobro premislijo (v oštariji ali v štali lahko razglabljajo tudi pol leta). In kaj je njihova glavna tema? “Vedno smo prikazovali stvari, kot so. Nekatere pozitivne, nekatere brutalne. Življenje, kot je v celoti,” je bistvo povzel Lenić.

To je vidno tudi v Pekičevi razstavi Muhe (2000). Govedu neprijazne živali, ki so svojo življenjsko pot končale na z lepilom namazanem kartonu, je Pekica obesil na zid Galerije Šikuti. Kustos Mladen Lučić, ki v galerijo dostavlja umetnike in skrbi za govore, je v predgovoru h knjigi Šikuti machine (2006) Muhe označil kot “interaktivni akcijski impresionizem”, Pekica pa je isto reč tolmačil kot ready made - kot najdeni predmet, ki ga je iz štale prenesel v galerijo in ga na tak način ožarčil z umetniško avro. Istrski govedorejec je brez v mistiko zavitih pomenov nastopil tudi v najnovejši videoinstalaciji Vogrda (2011), kjer sredi cvetoče livade prebira poezijo Walta Whitmana, medtem ko se okoli njega pasejo krave. Zadevo smo lahko videli tudi na letošnjem Kopergroundu.

V performansu Straight story (2001) je šlo za blagovno menjavo: Lučiću so v zameno za umetnike, ki jih je pripeljal v galerijo, in za napisane predgovore na njegovo domačijo dostavili kup gnoja in mu posadili trte. “Če bi bila vsa družba taka, bi zajebali kapitalizem. Jaz tebi, ti meni. Ni obresti, ni kredita,” je ob obujanju spominov o subverzivnosti te ljudske prakse razmišljal Pekica, ki je še povedal, da je največji nasprotnik delovanja skupine njegov oče. Kot človek, ki ceni delovne ljudi, meni, da je kultura “luksuz za bogate in zabava za neradnike”. Poleg tega njegov delu prilagojen urnik motijo tudi v noč raztegnjeni sestanki skupine in umetniški dogodki v štali. A kaj, ko je ravno tam “izvor vsega”.

Enodnevne razstave in koncerte že vrsto let spremljajo tudi anekdote. Sklop njih je vezan na zelo elementarno zadevo - na gnojnico, ki se steka ravno pred vhodom, in ki za uverturo v razstave skrbi že od samega začetka. Moker sprejem je doživela že prenekatera noga, med drugim tudi županova, ki se je v hranljivo tekočino bojda pogreznila vse tja do gležnja. Galerija Šikuti tako že iz objektivnih vzrokov odganja v fina oblačila odeto gospodo. “Način našega dela je bil vedno ironičen do ustaljenih načinov razstavljanja, kustosov, vsega tega. Danes je kustos bog, ki ustvarja in kupuje umetnike,” o politiki galerije in odnosu do institucije umetnosti pravi Lenić. Njihovo delovanje ni elitistično, ne gre pa niti v smer romantiziranja zgodovinskih običajev. O tovrstnih modernih praksah Pekica meni, da so “brez kompasa. Različni festivali o tem, kako so nekoč pridelovali žito, pa ti boškarini ... To je vse spektakel. Če ne pride 10.000 ljudi, to ne pomeni nič. Če pa tu narediš nekaj in pride 20 ljudi, izpadeš kot čudak, idiot.”

Delovanje Šikuti machine je tudi geografsko zamejeno, saj se zadržuje znotraj ruralne Istre, oziroma še bolj ozko, Savičente. Ta kraj je za nerazgledanega turista nenavaden, saj po dolgi vožnji med odročnimi vasicami preseneti z bogato arhitekturo, za katero je zaslužna njegova strateška lega na meji med nekdanjo Beneško republiko in Avrsto-ogrsko monarhijo. Kljub tedanji veličini pa so dosežki renesanse sredi Istre danes bolj kulisa kot kaj drugega; po drugi svetovni vojni so Savičento zapustili Italijani, mesto pa so zasedli okoliški kmetje in od takrat se tam nič več ne dogaja, je razmere v zadnjih 60 letih ocenil Pekica.

Mirovniška roštiljada

Prav zaradi savičentske praznine so se Šikuti machine poleg lastne produkcije angažirali tudi pri organizaciji raznih gostovanj, ki jih prirejajo na različnih lokacijah v mestu - v loži, gradu in od leta 2008 dalje tudi v že omenjeni oštariji Ferlin. Leta 2001 so center mesta redno vznemirjale električne kitare, saj je bila mestna loža vsako nedeljo po maši prizorišče dogajanja, imenovanega Grill peace United. Šlo je večinoma za rock koncerte in likovne razstave, zamisel zanje pa je izhajala že iz predhodnega sodelovanja med istrsko legendo Francijem Blaškovićem in koprskim samooklicanim “priletnim parazitom” Markom Brecljem, ki sta tudi podprla celotno stvar. Na oder jim je tekom let mirovniške roštiljade med drugim uspelo privabiti tudi Hladno pivo, Žoambo žoet workestrao in Kud Idijote.

Od leta 2008 dalje v oštarijo Ferlin pozimi vabijo ljudi iz javnega življenja, kulturnike in druge, ki imajo kaj povedati, pokazati ali zapeti. Med drugim so bili tam tudi Tamara Obrovac, Livio Morosin, Dario Marušić in Drago Orlić.

Kako pa je kaj s praktičnim vidikom vsega tega početja, me zanima. Nekaj je, nič pa ne bi imeli proti, če bi na račun društva padla še kakšna kuna več, pravijo Šikuti machine, ki dobijo za približno 4000 evrov kun javnega denarja na leto, s čimer poskušajo pokriti stroške. Sicer pa se z vsem tem nikdar niso nameravali ukvarjati profesionalno, ampak zato, “da bi malo dvignili družabno življenje, okoliščine v tem mikro kontekstu,” je povedal Pekica, ki se mu dan začne ob šestih zjutraj, ko je treba pomolsti krave. Lenić si kruh služi kot učitelj na srednji tehnični šoli v Pulju, Bančić pa se udinja v galeriji v Poreču.

Po skoraj dvournem gnjavljenju z vprašanji me na čas za odhod opozori silovit naliv. Za razliko od mestnega jamranja Lenić zadovoljno pripomni, da ne bo treba zalivati trave.

REKA ŠAV


Najbolj brano