Na obisku pri akademski slikarki Metki Erzar

Ko se iz Kopra odpravljam v Ozeljan k akademski slikarki Metki Erzar, me kolega opozori, da bom brez pomoči domačinov težko našla pot do nje. Zato si pred odhodom zagotovim vodstvo kolegice, Goričanke, ki je pri Metki tako rekoč doma, in tega ne obžalujem.

Ozeljan je sicer prav prijetna stara vasica, vendar polna prometnih presenečenj. Ko že misliš, da si prišel na konec poti, in bi torej moral zagledati svoj cilj, se vedno najde kaka nova potka, še nekoliko ožja in bolj strma. Šele prav zadnja, na koncu vasi, naju pripelje do Metke Erzar.

Pričaka naju pred vhodom, nasmejana in dobre volje, čeprav sva jo ulovili le dan pred odhodom na likovno kolonijo v Zrečah. A naju hitro pomiri. Za priprave na kolonijo, pravi, ne potrebuje več kot kako uro. Udeležuje se jih namreč že vse od svojih študentskih let na likovni akademiji v Benetkah, zato natančno ve, kaj je treba vzeti s seboj. A jih zadnja leta izbira veliko bolj selektivno, čeprav je prepričana, da so vedno dobrodošla in spodbudna izkušnja. “Seveda pa ne smeš bezljati od ene do druge,” se pošali Metka Erzar, ki v kolonijah vidi predvsem priložnost za spoznavanje novih ljudi, izmenjavo strokovnih izkušenj in spoznavanje novih smernic na polju umetnosti.

Likovne kolonije

Od vseh kolonij se najraje spominja svojega bivanja v Benečiji, v koloniji Postaja Topolove leta 1998, kjer je nastala tudi njena diplomska instalacija na temo srečanj. Kot sama pravi, jo je v Topolovem očarala že sama ideja povezovanja, ki v to beneško vas iz leta v leto privabljala umetnike z vsega sveta. Prevzela sta jo ustvarjalno vzdušje, ki iz udeležencev potegne najboljše, a tudi aktiven odziv obiskovalcev na razstavljena dela.

Med kolonijo je postavljala svojo instalacijo v stari hiši, za katero je kasneje izvedela, da je bila last nekega zavednega Slovenca, ki je vaščane na skrivaj izobraževal in oskrboval s slovenskimi knjigami. Seveda v časih, ko so oblasti tovrstne dejavnosti še kazensko preganjale. Odkrivanje usode nekdanjih prebivalcev te vasi pa je bilo zanjo svojevrsten vstop v svet, ki ga dotlej ni poznala. Prepričana je namreč, da je v zidove starih hiš vedno vtkano nekaj življenja ljudi, ki so jih nekoč naseljevali.

Sicer pa je Metka skozi leta vzpostavila tudi kritično distanco do umetniških kolonij. Prepričana je, da so dela, ki so jih umetniki dolžni prepustiti organizatorjem za stroške bivanja in organizacijo kolonije, pogosto podcenjena. Iz umetniških del, ki ostajajo organizatorjem, običajno nastaja stalna zbirka kolonije, z umetniškimi deli so poplačani sponzorji, le na umetnike običajno vsi pozabijo. Le redke kolonije namreč tako kot zreška na koncu organizirajo avkcijo, na njej prodajo eno delo vsakega udeleženca, izkupiček pa dajo avtorju.

Atelje

Življenjsko okolje Metke Erzar je izredno mirno, urejeno in harmonično. Njena hiša na robu vasi je zunaj dnevnega vrveža; daleč naokoli je slišati le ptice, ko te utihnejo, pa samo še tišino. Táko, kakršne v urbanih okoljih že dolgo ne poznamo več in jo zato tudi takoj zaznamo.

Pravzaprav idealno okolje za ustvarjalnega duha, si mislim. In ravno pravšnje za osebo, kakršna je Metka, zadržana, nekoliko odmaknjena, bolj naklonjena poslušanju kot govorjenju. Razvname se šele v svojem ateljeju, kjer nama razkaže slike, pripoveduje o materialih, razlaga o načinu svojega dela. S kančkom ponosa pove, da je včasih svoje slike sama tudi uokvirjala. “Delo rada sama opravim od začetka do konca, od priprave platna do uokvirjenja,” razloži, ko nama kaže pravo profesionalno mizarsko žago v kotu ateljeja, ki pa jo le še redko uporablja.

Zadnja leta je opustila tudi prostorske postavitve, čeprav se jim ni povsem odpovedala. Le pravo priložnost čaka, prostor, “ki bi klical k postavitvi”, nam zaupa. Raziskovanje prostora na svoj način nadaljuje na platnih, ki jih širi v prostor z reliefnimi elementi. Kot da ji ravna ploskev ne bi zadoščala. S posebno mešanico marmorina, drobno mletega marmorja, zmešanega s posebnim vezivom, oblikuje reliefne podobe, ki bolj kot skozi barve zaživijo skozi igro svetlobe.

Metka Erzar pri svojem delu najraje izbira med tako imenovanimi revnimi materiali. “Takimi, ki še nosijo v sebi duha svojih lastnikov, ali pa vsaj spomin nanje,” pravi. Trganje starih rjuh in sestavljanje delov v novo celoto je nekaj, ob čemer na svojevrsten način podoživlja tudi spomine iz svojega otroštva: na svojo prvo sestavljenko, deklico na gugalnici, svoj prvi (in edini) gobelin, ribiča z ribiško palico, in kasneje mozaike iz študentskih let; vedno znova v iskanju nove harmonije iz razdrobljenih delčkov druge, že davno uničene celote. Podobno kot to počne v življenju, ko skuša povezati drobce vseh tistih usod, vzgojiteljice, kuharice in celo psihiatrinje, ki jih je kot otrok sanjala zase, a jih zaradi neponovljivosti življenja nikoli ne bo mogla v celoti izživeti.

“Najraje delam v samoti,” prizna Metka, ko jo pobaram, ali nikoli ne pogreša mestnega vrveža in stikov s kolegi. Tudi z razstavami namreč bolj kot ne skopari. Zdi se, kot da ne išče priložnosti zanje, temveč čaka, da se ji postavijo na pot. Se pa lahko na daljavo marsikateri stik sčasoma res nevarno razrahlja, prizna, a se s tem ne obremenjuje. “Kar se ima zgoditi, se prej ali slej tudi zgodi,” je prepričana. Po njenem namreč obstaja matematična enačba, ki usmerja naše bivanje, pa čeprav bi sami veliko raje verjeli v naključja.

Romanje

V svojem ateljeju Metka ne mara zalog. Pravi, da slike najraje dela po naročilu. Prepričana je namreč, da mora slika odigrati vlogo medija, direktnega posrednika med ustvarjalčevimi razpoloženji, čustvi in pogledi ter zunanjim svetom. Čim tesnejši je zato umetnikov stik z naročnikom, tem bolj je lahko slika z njima uglašena. “Če človeka poznaš ali se mu vsaj približaš, bo tudi slika primernejša zanj,” je prepričana Metka, ki ji ni žal časa za pripravo ne le velikih projektov, temveč tudi vsake najmanjše slike.

Od časa do časa pa si mora tudi sama napolniti izpraznjene baterije. Takrat se odpravi na dolge sprehode po hribih okoli Ozeljana. Če dobi pravo priložnost, pa se rada poda tudi na romanje v Međugorje. Zanjo je to kraj milosti, kjer najde svoj mir in spokojnost in od koder se vrača bolj trdna in samozavestna v sebi in v odnosu do sveta.

VIDA GORJUP

POSINKOVIĆ

---