Slovenci in italijanski risorgimento, ob 150. obletnici ustanovitve Italije
Risorgimento, italijanski preporod, je bilo gibanje, ki je od začetka 19. stoletja do konca sedemdesetih let istega stoletja delovalo za osvoboditev in združitev takrat upravno povsem razdeljene Italije.
Foto: Maksimiljana Ipavec
Italijansko preporodno misel je v nove okvire postavil čas, ki je sledil francoski revoluciji, a so ji pravi zagon dala neuresničena pričakovanja, da se bodo po dunajskem kongresu (1815) evropske politične razmere spreminjale tudi v duhu načela o samoodločbi narodov.
Ustanovitev italijanske kraljevine pred stopetdesetimi leti - njena ustanovitev je bila razglašena 17. marca 1861 - ni bilo zaključno dejanje risorgimenta, saj je bila tedaj v avstrijskih rokah še vedno Benečija, v Rimu pa je delovala papeška država. Program zedinjenja Italije pa je obsegal tudi avstrijska državna ozemlja Južnega Tirola in pokrajin ob severovzhodnih in vzhodnih mejah Jadrana, ki so jih ob Italijanih naseljevali tudi Nemci, Slovenci in Hrvati. Prav to je ustvarjalo tudi odnos Slovencev do italijanskega preporoda, do italijanske kraljevine in do iredentizma, kasnejšega gibanja za vključitev v italijanski državni prostor neodrešene Italije.
Slovenska javnost je bila od sredine 19. stoletja dalje razmeroma dobro seznanjena s cilji, razvojem in nosilci italijanskega preporodnega gibanja. Bralci slovenskih in listov, ki so na Slovenskem izhajali v nemškem in italijanskem jeziku, so se mogli razmeroma veliko, a vendar obenem enostransko poučiti o italijanskem preporodnem gibanju, saj so bile vesti in članki napisani v duhu temu gibanju nenaklonjene politike avstrijske države. Njeno prisotnost na italijanskih tleh je namreč ogrožal prav risorgimento. V slovenski javnosti je krožilo veliko vesti iz italijanskih dežel, zlasti v povezavi z vojnami, ki jih je avstrijska monarhija vodila na Apeninskem polotoku (1848-1849, 1859, 1866), kajti kot vojaki so se teh vojn udeleževali tudi Slovenci. Italijanske dežele so obiskovali mnogi Slovenci in nekateri med njimi so objavili vtise s potovanj. “Lahi se namreč tako gerdo derže in vedejo, kakor de bi hotli vse Nemce (Tedeschi), posebno pa nas Austriane, snesti,” je zapisal leta 1847 po obisku Italije tržaški prošt Mihael Verne. V petdesetih letih 19. stoletja je tudi med Slovenci krožilo veliko kritičnih vesti o tvorcih risorgimenta. Giuseppe Mazzini je bil po besedah katoliške Zgodnje danice (1855) “podžigavec puntov, razdertij in razdjanj, vsaciga občinskiga reda in sleherne Božje in človeške pravice na zemljo veržen; - ta človek, ki bi bil lahko dobrotnik, podpora in slava Italije, ako bi se bil v dobro obernil”. Skupaj z Madžarom Lajosom Kossuthom naj bi bila “pervaka europejskih prekucij”.
Ob Mazziniju pa se omenja Giuseppe Garibaldi, ki je imel med Italijani veliko privržencev: “Garibaldi-ta imajo vsi Lahi za svojega izveličarja.” Nekoliko bolj omiljen je bil odnos do Camilla Cavourja, ki je kot predsednik vlade postavil na čelo italijanskega zedinjena piemontsko oziroma sardinsko kraljevino. Do Mazzinija so Slovenci kazali dvopolnost, na eni strani vzorovanje zaradi njegovega načina javnega delovanja ter njegove naklonjenosti do problemov Slovanov, tudi južnih, na drugi strani pa kritičen odnos zaradi njegovega pogleda na meje Italije, ki jih je izpovedal tudi v vojnem letu 1866: “Naš je Trst: naša je Postojna ali Kras, kar sodi sedaj upravno pod Ljubljano.” Take izjave so le potrdile in okrepile dejavnost predvsem istrsko-tržaškega italijanskega nacionalnega liberalizma v duhu zedinjevalne ideje. Istočasno pa tudi okrepile nerazpoloženje Slovencev do Mazzinija in nosilcev ter uresničevalcev njegovih zamisli.
Slovencem je bila tedaj skupna predvsem bojazen, da ne bi iz risorgimenta nastala italijanska država, ki bi z zaokroževanjem svojega državnega ozemlja zasedla v danih okoliščinah tudi s Slovenci naseljene kraje in območja ob slovensko-romanski jezikovni meji. V taki državni skupnosti pa naj bi Slovencem pretila asimilacija, kar je bilo mogoče razbrati iz izjav in pisanja predstavnikov italijanskega narodnega gibanja v avstrijskih deželah že ob dogodkih iz leta 1848 in še mnogo bolj določeno kasneje v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja. Navsezadnje pa so Slovenci tudi vedeli za usodo slovenskega jezika v Beneški Sloveniji od leta 1866 dalje. Italija se v svojem zedinjevalnem procesu ni ozirala na narodnostne in jezikovne manjšine, prav tako tudi ne pri Italijanih izrazito regionalno miselnost. Te družbene vsebine so bile vnesene šele v italijansko ustavo iz leta 1948.
Nameni in cilji italijanskega preporoda, ki so rušili avstrijski državni prostor in s tem domnevno ogrozili obstoj dela slovenskega naroda, so vodili k izpovedovanju slovenske zvestobe habsburški monarhiji. Ta zvestoba naj bi zagotovila Slovencem enakopraven položaj, zlasti pri rabi jezika - tudi v razmerju do italijanščine - v javnem življenju države, katere podložniki so bili. Na problem enakopravnosti so opozarjali zlasti Slovenci v Avstrijskem Primorju, v upravni enoti, za katero je Goričan Graziadio Isaia Ascoli skoval leta 1863 novo ime - Venezia Giulia. V ravnanju tedanjih slovenskih politikov je bilo veliko neizkušenosti in naivnosti. Kasnejše obžalovanje, da leta 1866, ko se je odvijala nova vojna za združitev Italije, ni imel slovenski prostor takih politikov, ki bi znali v stikih z evropsko politiko drugače rešiti problem Beneške Slovenije, je lahko le podmena.
Čeravno je italijanska preporodna misel ogrožala avstrijske državne interese in slovenski politični program ter zato ni bila dobro sprejeta med Slovenci, pa je njena temeljna usmeritev, osvobajanje Italijanov izpod tuje oblasti, vsebovala nekatere prvine, s katerimi so Slovenci utemeljevali tudi svoj politični program, nastal leta 1848. Italijansko ozemeljsko združevanje je Slovence (pa tudi Hrvate), v začetku sedemdesetih let, napotilo k iskanju tistega Piemonta, ki bi zmogel prav tako uspešno prispevati k združevanju južnih Slovanov. Srbija naj bi “ostalim posebno pa pod polmesecem zdihajočim krščansko-slovanskim narodom na Balkanskem polotoku postala 'jugoslovanski Piemont'”, kot je zapisal poleti 1872 v goriški Soči najverjetneje Marko Vales, takrat kaplan v Renčah. Srbija pa ni nikdar prevzela take naloge.
V italijanski javnosti preporodnega časa se je širila trditev, da je slovenski narodni preporod konservativen tudi zato, ker naj bi ga vodili duhovniki. Ta trditev le deloma ponaazarja stanje duha. V slovenskem političnem življenju se že od leta 1848 dalje kažeta, sicer neizrazito, konservativna in liberalna struja. Ko je bilo pred stopetdesetimi leti s temeljnimi ustavnimi reformami v letih 1860 in 1861 uvedeno v habsburško monarhijo parlamentarno življenje, se je pričelo tudi na Slovenskem pravo politično gibanje, ki je ob koncu šestdesetih let pokazalo, da sta se ustvarili dve nasprotujoči si politični misli: konservativna staroslovenska in liberalna mladoslovenska. Oba tabora sta imela do italijanske problematike nekoliko različna stališča, a zagotovo skupna do iredentizma, ki se je kot politična sila pričel kazati v letih po ustanovitvi italijanske države. Pri delu Slovencev, zlasti pri pripadnikih katoliške politične skupnosti, pa je vzbudilo nemir tudi tako imenovano papeško vprašanje (vključitev papeške države v italijanski državni prostor), ki je zaostrilo odnos slovenskih katoličanov do italijanske države, njenih voditeljev in preporodnega gibanja. Zgodnja danica je v dneh, ko je svet obšla novica, da je Viktor Emanuel II. postal prvi kralj Italije in Camilo Cavour prvi predsednik njene vlade, zapisala, da se v Italiji dogaja “bogomor” in še: “Italija ne bo mogočna, ne velika, ne edina brez papeštva.” Nastanek nove evropske države je slovenski tisk komaj zaznal. Prav tako tudi ne glasilo slovenskega nemštva časnik Laibacher Zeitung, ki je bil informator tudi za Slovence. Vzrok za tak odmev je potrebno razložiti z dejstvom, da je novo državo od slovenskih dežel ločevala tedaj Benečija, ki je bila še vedno v avstrijskih rokah.
Leta 1868, v času, ko je slovensko narodno ozemlje na zahodu že mejilo na italijansko državo in ko se je po tretji italijanski vojni za neodvisnost (1866) ustvarilo novo obdobje razmerja Slovencev do italijanskega preporoda in italijanske države, je mladoslovenski politik dr. Valentin Zarnik objavil članek (Slovenski gospodar, Slovenski narod) o italijanskem preporodu. V njem je uvodoma tudi razvil temeljno Mazzinijevo z republikanstvom navdhanjeno politično miselnost: “Osnažiti Italijo vsakega in tudi naj manjšega in najbolj skritega tujega gospodarstva.”
Zarnik je nato omenil še druge tvorce italijanskega zedinjevalne misli kot so bili še Vincenzo Gioberti (Zarnik je poznal Giobertijevo programsko delo Il primato morale e civile d'Italia iz leta 1843), Massimo d'Azeglio in Camillo Cavour. Spomnil pa se je tudi na Silvia Pellica, a ni omenil grofa Cesareja Balba, ki je v času Ilirskih provinc služboval v Ljubljani (o kakih Balbovih stikih s Slovenci ni podatkov). Zarnik je predstavil tudi Massima d'Azeglia in Camilla Cavourja, ki sta bila “nekoliko” privrženca Giobertijevih zamisli o papeževem primatu pri nastajanju Italije. D'Azeglio je deloval spočetka predvsem kot književnik in njegovi književni spisi so imeli v množicah večji odmev kot Mazzinijeve in Giobertijeve politične knjige. Cavourjev program pa da je zmes Mazzinijevih in Giobertijevih zamisli. Med navedenimi je bil po Zarnikovem mnenju najgenijalnejši Cavour, ki je poznal tudi razmere pri Slovanih in jim izkazoval naklonjenost.
Ob koncu sedemdesetih let so se razmere spremenile. Leta 1878 je Italija že rešila problem vatikanske države, skoraj je dokončala zamejitev svojega državnega prostora z izjemo ozemelj na severovzhodnih, za Italiojo strateško pomembnih mejah. Balkanska kriza (1877-1878) pa je v tem času vlivala Italiji up, da bo rešila tudi vprašanje svojih vzhodnih (Avstrijsko Primorje, Dalmacija) in severnih meja (Južna Tirolska). Saj naj bi si te meje zagotovila s pristankom Avstriji, da zasede Bosno, ni pa bila izključena možnost vojne z Avstrijo. V Italiji se je tedaj močno razširilo iredentistično gibanje z zahtevami po novih mejah italijanske države. Zlasti na Primorskem je med Slovenci v prvi polovici leta 1878 razvijalo močno protiitalijansko vzdušje, povezano z manifestacijami avstrijskega patriotizma (oživitev taborskega gibanja, takrat je tudi nastala Gregorčičeva oda Soči). V ta čas sodi Zarnikovo predavanje v ljubljanski čitalnici spomladi 1878 o najnovejši zgodovini Italije. Svoje poglede na italijanski risorgimento izpred desetih let je razširil in jim dal širšo evropsko umestitev. Kot njegov članek iz leta 1868 je tudi to predavanje vsebovalo veliko namigov na slovenske razmere.
Desetletno obdobje med obema Zarnikovima objavama pa ne pomeni, da se slovenska javnost ni seznanjala s problematiko dogajanj na Apeninskem polotoku. Tako je smrt dalmatinskega rojaka, književnika in politika Niccolò Tommasea spodbudila v Trstu živečega duhovnika in publicista Ljudevita Vuličevića, da je v Slovenskem narodu objavil nekrolog. Objava pa je zgolj nekrološki slavospev Tommasejevemu domoljubju, za njim da jokajo “device dalmatinske” in “hčere Italije”. Vuličevića so poznali tudi Slovenci predvsem zaradi njegove publikacije Slavi e Italiani dal Judri al Quarnero, izšla je v Trstu leta 1877 in je obmejno problematiko predstavila s slovanske/slovenske strani. Slovenci so Vuličićevo knjigo pozdravili in časopisno poročilo je ugotavljalo, da je namen knjige “dokazati, da na Primorji niso le Italijani [t]isti, kateri imajo pravico eksistirati in kakor národ napredovati, ampak da se tudi slovanski národ še ni odpovedal svojim pravicam”.
Leta 1878 je revija Zvon prinesla dve razpravi o italijanski problematiki. Zgodovinar Fran Šuklje je napisal razpravo Niccolò Machiavelli in knjiga “Il principe”. Čeravno se Macchiavelli (1469-1527) bolj posredno veže na italijansko zedinjenje, je pisec razprave ugotavljal njegovo stremljenje za “uničenje svetne oblasti papeževe in združenje vsega naroda v eno politično celoto”. Odveč bi bilo poudarjati, da so v citiranih besedah tudi aluzije na slovenske razmere. Zemljepisec in zgodovinar na nemški državni gimnaziji v Trstu Janez Jesenko je leta 1878 objavil daljšo razpravo o književniku, slikarju, politiku in državniku Massimu d'Azegliu. Bila je prva predstavitev kakega predstavnika sodobne Italije v slovenski javnosti, do takrat je slovenski tisk vso pozornost namenjal italijanskim pomembnikom iz starejših obdobij, zlasti slikarjem. Septembra leta 1878 je bil v Ljubljani proces proti Italijanoma iz Istre Feliceju Bennatiju in Luigiju Quarantottu, obtoženima protidržavne dejavnosti v demonstracijah, ki so tistega leta vznemirjale javnost v Avstrijskem primorju. Branila sta ju ljubljanska odvetnika dr. Alfonz Moschè in dr. Valentin Zarnik; uspelo jima je, da sta bila obtožena oproščena krivde. Zarnik je v zagovoru tudi poudaril, da želi zatiralec narediti Slovence za rablje Italijanov. Očitno sta bila Zarnik in krog njegovih somišljenikov zadovoljna z razsodbo. V ljubljanski čitalnici so po končani razsodbi pripravili sprejem za oba Istrana in njuna zagovornika; pri tem so prepevali Garibaldijevo himno. Kaj takega se v tržaški slovenski čitalnici ne bi moglo primeriti. Zarnikovo slavljenje Italije in njenih zediniteljev pri Slovencih ni moglo biti ravnodušno sprejeto. Predvsem primorski Slovenci, neposredni mejaši, preizkušeni v stoletja trajajočem sožitju, so že od pomladi narodov (1848) dalje italijanski preporod spremljali z nezaupanjem. Prav zaradi stoletnih sožitvenih izkušenj je tržaški Slavjanski rodoljub v svoji drugi številki leta 1849 vest o ustanovitvi društva za italijansko-slovanske povezave v Torinu naslovil kot Neumna lesica. Pregled takega in podobnega pisanja o italijansko-slovenskih odnosih na slovenski strani je veliko. Prav zato je italijanskemu osvobodilnemu gibanju naklonjeno pisanje vzbudilo javne kritike, ne le na Primorskem. To se je pokazalo tudi ob Garibaldijevi smrti (1882). Katoliški Slovenec se je čudil slavospevom, ki so izšli v Slovenskem narodu: “More li pošten Slovenec proslavljati tako moža, največjega sovražnika Avstrije in katoliške cerkve?” Tržaška Edinost je ob Garibaldijevi osebi zapisala, “čemu se čestokrat slavi prvi italijanski republikanec kot najvzornejši ženij”.
Konec sedemdesetih let je iskanje vzorov Slovencev pri italijanskem risorgimentu izgubilo na svoji moči. Risorgimento je pravzaprav zaključil svojo vlogo, ko je postavil temelje italijanski državi. Z osemdesetimi leti 19. stoletja se začenja novo razdobje. Slovenska javnost je v odnosih z Italijani in Italijo namenila pozornost ozemeljskim načrtovanjem italijanske države in iredentističnemu gibanju zunaj in znotraj avstro-ogrske države. Veliko izkušenj so imeli Slovenci na Primorskem, saj so se lahko dnevno srečevali s predstavniki italijanske javnosti znotraj monarhije. V tej neposredni italijansko-slovenski soseščini so se narodnostna nasprotja še bolj okrepila. Italijani niso skrivali protiavstrijskega razpoloženja in iredentističnih teženj, Slovenci pa ne svojega nasprotovanja tem težnjam. V začetku osemdesetih let je Italija postala članica trozveze (Avstro-Ogrska, Italija, Nemčija), kar pa ni spremenilo odnosa velikega dela slovenske javnosti do namenov italijanske politike in njenih sopotnikov. Ta problematika je bila temeljna značilnost slovensko-italijanskih odnosov tudi naslednja desetletja in posledično tudi odnosa Slovencev do risorgimenta in do njegovih tvorcev. Iredentizem, ki je risorgimentu sledil, ni več upošteval načel o samoodločbi narodov. Vso svojo dejavnost je podredil strateškim potrebam italijanske države, kar se je najbolj izrazito pokazalo v desetletjih pred prvo svetovno vojno, med vojno in po njej.
BRANKO MARUŠIČ (predavanje na gradu Kromberk)