Zločin, ki je za seboj puščal ranjene duše

Ko je leta 1926 izšla odločba o spreminjanju neitalijanskih imen, nihče ni slutil, kako globoko bo ta proces zarezal v “tujerodne” prebivalce Julijske krajine. Moralo je miniti pol stoletja, preden je italijanska vlada poskrbela, da se ta krivica popravi vsaj na zakonski ravni. Medtem so se postarale najmanj tri generacije prebivalcev ob italijanski vzhodni meji; za marsikoga je postal nasilno poitalijančen priimek del njegove nove identitete.

Stara tržaška anekdota pripoveduje, da si je neki Benito Merda (Benito Drek) želel zamenjati ime. Odšel je na matični urad, kjer ga je prijazna uslužbenka razumevajoče pobarala: “Bi želeli postati Merdelli, Merdoni, Merdicelli, Merdini ...?” “Nič od tega,” jo zavrne gospod Merda. “Zamenjati želim ime Benito, vendar!”

Anekdota se sicer bolj kot s spreminjanjem imen poigrava s povojno politično preobrazbo nekdanjih zagrizenih fašistov, mimogrede pa se dotakne tudi enega najbolj dramatičnih in bolečih trenutkov tamkajšnjih Slovencev in Hrvatov, nasilnega spreminjanja slovanskih lastnih imen in toponimov.

“Korekcija” imen

Po koncu prve svetovne vojne je namreč Italija tako imenovana osvobojena ozemlja (terre redente) skušala kar najhitreje počistiti vseh slovanskih primesi in se po spremembi krajevnih imen lotila še lastnih imen in priimkov. Z vzponom fašizma se je pritisk na Slovence samo še ojačal, nasilno poitalijančevanje imen pa je bilo le še pika na i vsesplošnemu brisanju slovanskih sledov. Šlo je za enega najbolj perverznih oblik nasilja, pri katerem sicer ni bilo mrtvih, zato pa je bil zločin nad prebivalstvom toliko globlji. Rezanje korenin je namreč v marsikaterem posamezniku pustilo nepopravljive posledice, saj mu je za zmeraj odvzelo njegovo izvorno identiteto in mu spodneslo kulturne korenine.

Samo na območju Tržaške in Goriške province, ki pa sta med vojnama segali tja do Postojne in Gradeža, oziroma Goriška vse do Idrije, je bilo zamenjanih preko 5000 priimkov, povečini po službeni dolžnosti, kar je prizadelo več kot 50.000 neitalijanskih prebivalcev. Izjeme so bili - kot v vseh časih in pod vsemi režimi - bogati podjetniki in pomembni politični funkcionarji.

Edinstven fenomen

Vprašanje nasilnega poitalijančevanja imen Slovencev in Hrvatov, ki so živeli znotraj rapalske meje, je bilo dolga desetletja spregledana tematika. Če kje, smo o tem lahko slišali le v lokalnem okolju, tema sama pa je, razumljivo, zanimala predvsem Slovence in Hrvate. Lokalne meje ta problematika prebija šele danes, potem ko je vanjo - kako značilno - zagrizel Netržačan, človek izven etnično mešanega okolja, italijanski raziskovalec iz okolice Benetk Miro Tasso.

Tasso je na pojav nasilnega spreminjanja osebnih imen naletel povsem naključno. V okviru biodemografske raziskave univerze v Padovi se je namreč lotil raziskovanja tako imenovane dinamike prebivalstva, t. j. migracijskih procesov oziroma oblik osamitve posameznih skupin. Gre za raziskavo o prebivalstvu s poudarkom na jezikovnih skupnostih v Trivenetu, in ker raziskave slonijo na analizi priimkov iz telefonskih imenikov, je neizogibno trčil tudi ob medvojno dogajanje na Tržaškem in Goriškem ter nasilno poitalijančevanje “tujerodnih” priimkov in imen na etnično mešanem območju Julijske krajine.

Za Tassa in njegovo ekipo je bilo to pretresljivo odkritje. Podobno, kot je bila odkritje tudi drobna, a izjemno dragocena knjižica takratnega prefektovega svétnika Alda Pizzagallija Za italijanskost priimkov v Tržaški pokrajini. Avtor je v njej s skoraj ganljivo uradniško doslednostjo in zagnanostjo opisal proces spreminjanja imen ter objavil natančne sezname izvirnih imen in njihove italijanske različice.

Pogrom nad imeni

Za medvojne fašistične oblati je bilo pomembno, da je bil Pizzagalli - po rodu iz Pesara - v Trstu popoln tujec. “Lahko si zamišljate, da ni prijetno nasilno menjavati imen svojim prijateljem in znancem,” je slikovit Tasso, ko odgovarja na vprašanje, zakaj je bil za operacijo zadolžen prav on.

Kraljevi odlok o “korekciji” neitalijanskih imen je izšel prvič leta 1926 in zadeval izključno Nemce na Tridentinskem. Že leto kasneje pa so odlok razširili na Julijsko krajino, Tržaško, Goriško, Istro, Reko in Zadar in s tem odprli pot za pogrom nad predvsem slovanskimi imeni.

“Korekcija” imen je potekala na dveh ravneh. Vsa imena, ki naj bi imela po oceni fašističnih oblasti latinske korenine, je bilo treba “vrniti” v prvotno obliko po službeni dolžnosti. Ta del odloka je zadeval predvsem slovanska imena z dvema podvrstama, tisto, ki je terjala prevod imen, in drugo, za katero je zadoščala fonetična prilagoditev. Vodopivec je tako postal Bevilacqua, Starc Vechiet, Kovač Fabbri in podobno. Za drugo kategorijo imen so bile dovolj manjše grafične korekcije, kot na primer sprememba č ali ć v ch ali g; Marušič je tako postal Marusich ali Marussig, Kocjančič postane Coceani ali Coceancig in podobno.

Potem so bile tu tako imenovane redukcije. Teh niso izvajali po službeni dolžnosti, ker naj bi zadevale imena, ki so ohranila svoje domnevne latinske izvore, temveč je bilo treba za njihovo spremembo vložiti posebno prošnjo. V to kategorijo so sodila imena predvsem nemškega ali madžarskega izvora, a tudi nekaj slovanskih. Tako postane Pahor na posebno željo Pacor ali tudi Pacorini, Merku postane Mercu, nemški Müller pa, denimo, Molinari.

Kako postaneš Korzičan

Pri spreminjanju imen je seveda pogosto prihajalo do prav absurdnih situacij, v katerih je prizadeta družina dobila povsem drugačen izvorni pridih. Tasso rad navede primer družinskega imena Hussu, za katerega niso našli boljše rešitve kot Cussu. “Ampak to pa je že skoraj isto kot Cossu, kar je tipični korziški priimek,” pojasni Tasso in doda, da gre za isti koren, kot je v priimku nekdanjega italijanskega predsednika Francesca Cossige.

Seveda pa so bile tudi za časa fašizma izjeme, nedotakljivi privilegiranci, ki jim še tako huda antislovanska histerija ni mogla do živega. Eden takih je bil na primer ladjar Kozlović iz Tržiča, po rodu sicer z Malega Lošinja, ki se mu nihče ni upal niti predlagati spremembe priimka, kaj šele, da bi si kdo kaj takega drznil mimo njegove volje. Družina Kozlović je bila namreč ena najbogatejših na Tržaškem tistega časa. Med nedotakljivimi so bili tudi visoki diplomati, kot na primer medvojni ambasador v Londonu in Washingtonu advokat Sulić. V procesu nasilnega spreminjanja imen ne manjka absurdnih situacij. Ker se je proces odvijal po občinah, se je pogosto dogajalo, da so eno in isto ime spremenili v različne italijanske oblike. Tako Tasso navaja primer štirih bratov Kovačič, ki so se po vojni znašli s štirimi različnimi inačicami svojega imena: “Eden je postal Kovacci, drugi Fabbri, tretji Cova in četrti Fabretti.” In nadaljuje z nasprotnim procesom, ki je zadeval priimke sorodnega korena. “Vse sorodne priimke, kot so Mauro, Maurič, Maurich, Maurig, Maver, so poitalijančili v enotni Mauri,” zaokroži Tasso svojo zgodbo o priimkih.

Sto let čakanja na pravico

Za italijanske raziskovalce je bila Pizzagallijeva knjižica pravo malo odkritje in celo največji poznavalci migracij prebivalcev in imenoslovja niso vedeli za to lokalno posebnost, poudarja Tasso.

Drugačne je bilo na lokalni ravni, kjer so se ljudje desetletja in desetletja trudili, da bi se dokopali do svojih izvornih imen. Že leta 1985 je tržaški publicist Paolo Parovel izdal knjigo Izbrisana identiteta (Identità cancellata), v kateri med drugim prinaša ponatis Pizzagallijeve knjižice iz leta 1929, skupaj s seznami vseh spremenjenih priimkov in toponimov. Do zakona, ki bi italijanskim državljanom jamčil nemoteno vrnitev izvornega priimka, pa je bilo treba počakati skoraj do konca prejšnjega stoletja. Šele po letu 1990 je namreč Italija sprejela zakon, ki je državljanom zagotavljal možnost vrnitve izvornega priimka.

Prej so se zanj lahko potegovali samo tisti, ki so oblastem lahko predložili dekret medvojne prefekture z odločbo o zamenjavi imena. Vsi drugi so se morali svojim izvornim imenom odpovedati ali se v bitki zanje oborožiti s svetniškim potrpljenjem, zajetnim kupčkom denarja in predvsem dobršno mero vztrajnosti. Brez tega pred letom 1990 boj za izgubljeni priimek ni imel smisla.

Namesto epiloga

Demografska študija o migracijah in ljudskih osamitvah ob italijanski vzhodni meji, ki jo pripravlja raziskovalna skupina z univerze v Padovi, naj bi bila junija letos objavljena v ameriški strokovni reviji Human Biology. Miro Tasso je prepričan, da bo primer nasilnega poitalijančevanja slovenskih in hrvaških imen doživel s tem še dodatne odzive. In kdo ve, morda še pravi čas preprečil kak podoben poskus brisanja tako ali drugače “neprilagojenih” identitet.

VIDA GORJUP

POSINKOVIĆ

---